Šestdeseta leta 19. st. stojijo v znaku demokratizacije političnega življenja, pospešene ideološke in narodno politične diferenciacije. Na več ravneh je prišlo do konfrontacij, ki so dobile obliko kulturnega boja. Eden glavnih predmetov spora je bil odnos med Katoliško cerkvijo in državo, kakor ga je opredeljeval leta 1855 sklenjeni konkordat, v tem okviru pa šolstvo. Na Koroškem je močno prevladoval nemškonacionalni antiklerikalni tabor. Nasprotoval je prizadevanjem za emancipacijo slovenskega naroda in enakopravnosti slovenskega jezika. Zahteve po uvedbi nemškega učnega jezika ali pa po podrejenem položaju slovenščine v osnovnih šolah, ki so jih obiskovali otroci s slovensko materinščino, predstavljajo »vrh ledene gore« delovanja za ohranitev in izgradnjo politične moči nemškega narodnega gibanja. Leta 1868 je Katoliška cerkev izgubila pravico do šolskega nadzorstva. Državni šolski zakon (1869) je šolstvo postavil v službo oblikovanja mlade generacije po volji dominantnega naroda.Na primeru občine in šole v Bistrici na Zilji hočem prikazati načelno razhajanje pozicij slovenskega in nemškega narodnega gibanja na Koroškem v vprašanju položaja slovenskega jezika v osnovnem izobraževanju ter neuspešen poskus uveljavitve slovenščine kot uradnega jezika. Opozoriti hočem na dejstvo, da je arhivsko gradivo o zgodovini šolstva nepogrešljiv vir pri proučevanju razvoja civilizacije in družbenih odnosov še zlasti v obdobju oblikovanja političnih narodov.