Prispevek obravnava skupino učenjakov, ki so kot člani Družbe Jezusove krajši ali daljši čas bivali v Ljubljani, in sicer med ustanovitvijo filozofske fakultete novembra 1704 in prepovedjo jezuitov leta 1773. S statističnim preučevanjem te skupine 663 oseb skušamo izluščiti njihov znanstveni domet, ki je botroval razvoju strokovnjakov, kot sta bila Avguštin Hallerstein in Gabrijel Gruber na ljubljanskem kolegiju. Njun razvoj tako postavljamo v širok kontekst, ki nam pomaga ovrednotiti pomen jezuitov na tedanjem Kranjskem.