Članek obravnava vprašanje jezika slovanskih prebivalcev ozemlja med Donavo in Jadranom na prelomu prvega tisočletja in njegove razmejitve do jezika preostalih Slovanov. Prvi del se osredinja na teoretične podlage, ki jezikoslovnim in interdisciplinarni prizadevanjem omogočajo relativno zanesljiva spoznanja o tem, kakšen jezik so govorili ti prebivalci in kako ga imenovati, drugi pa s temi izhodišči osvetljuje jezikovno gradivo obravnavanega prostora in časa. Interpretacija gradiva pokaže, da so se do preloma prvega tisočletja tu že izvršile ireverzibilne ekskluzivne jezikovne inovacije, zaradi katerih je treba prebivalce obravnavanega prostora in časa pojmovati kot identitetno skupnost, katere jezik se je od jezika sosednjih slovanskih identitetnih skupnosti že razlikoval po tankem snopu izoglos, ki se je v naslednjih stoletjih krepil, tako da je bil v času oblikovanja knjižnih standardov upravičeno razumljen kot jezikovna meja slovenskega jezika