Avtorica se v prispevku ukvarja z javno podobo slovenske pisateljice, pesnice in publicistke Manice Koman, ki je bila v tridesetih letih 20. stoletja prepoznaven obraz med avtorji slovenske pisane besede. Pri tem ugotavlja, da so glavne takte pisateljičine uveljavitve tedaj dajale tiste slovenske ženske, ki so svoja imena zastavile za doseganje ženske enakopravnosti, hkrati pa se je podoba Manice Koman prilegala tudi patriarhalnemu modelu zveste, preproste in neambiciozne ženske. Kot vrh kanonizacije pisateljičinega imena lahko štejemo uvrstitev v Slovenski biografski leksikon, tudi zato, ker je geslo zanj napisal moški. Po drugi svetovni vojni, ko so bile ženske v Sloveniji pravno izenačene z moškimi, za ženski simbol samoniklosti, kakršnega je utelešalo življenje Manice Koman, ni bilo več potrebe.