Avtorica se v prispevku ukvarja z vprašanjem patriotizma in odnosom do kraljeve dinastije Karađorđević pri SLS in NRS v letih 1918-1941. Patriotizem je bil najvidnejši in najbolj neposreden način politizacije jugoslovanske ideje pri obeh strankah ter je bil najizraziteje vezan na kraljevo dinastijo. V političnem diskurzu je bil kralj Aleksander Karađorđević najpomembnejši faktor generiranja in obstanka jugoslovanske ideje. SLS je v njegovi osebi na skupni imenovalec speljala politizacijo navidez nezdružljivih paradigem (jugoslovanskega) patriotizma, (slovenske) nacionalne zavesti in avtonomistične ideje, hkrati pa je SLS kraljevo vlogo interpretirala kot najpomembnejši agens za prehod od »velesrbske« mentalitete k jugoslovanski.