Aktivnosti, povezane s poživitvijo turističnih dejavnosti, so na območju slovenske obale začele potekati v prvi polovici leta 1947. Oblasti tega območja so se dobro zavedale gospodarskih možnosti turističnega razvoja v povezavi s širšim srednjeevropskim prostorom in se lotile obnove pomembnejše hotelske infrastrukture. Po izbruhu spora z informbirojem leta 1947 so jugoslovanske oblasti pričele vse bolj vključevati cono B Svobodnega tržaškega ozemlja (STO) v jugoslovansko družbeno-gospodarski sistem. Spremembe so se na ta način začele kazati tudi v turistični razvojni strategiji, saj je pridobila opaznejše ideološke predznake in je bila preusmerjena skoraj izključno na jugoslovanski trg. Organizacija turizma je bila namreč tudi na območju cone B STO, podobno kakor v Jugoslaviji, v naslednjem obdobju naravnana izrazito sindikalno z organizacijo mreže počitniških domov, ti pa so morali biti namenjeni izključno za oddih delavcev. Socialistični turistični model je postal poglavitni razvojni koncept tega območja, čeprav je zaradi gospodarskih interesov turistična strategija že v petdesetih letih bila ponovno usmerjena tudi k razvoju donosnejšega tujskega turizma. Z rešitvijo političnega vprašanja STO leta 1954 je turistični razvoj pridobil nove razsežnosti. Simbioza ideološko pogojene identitete in gospodarsko usmerjene poslovne strategije je postala svojevrstni in celo prepoznavni turistični model tega območja.