Avtorica v prispevku obravnava delovanje Bogumila Vošnjaka med prvo
svetovno vojno, ko je kot neutruden član deloval v Jugoslovanskem odboru.
S prispevkom skuša osvetliti ključne trenutke njegovega delovanja, saj je
bil kot eden najbolj prepoznavnih Slovencev začetka 20. stoletja dolgo časa
zamolčan v slovenskem zgodovinopisju. Ne le da je svet opozarjal na mali
narod Slovencev, temveč je usodo slednjih zapečatil tudi kot edini slovenski
podpisnik Krfske deklaracije julija 1917. Njegova prizadevnost ga je vodila
v ZDA, kjer je rojake skušal pridobiti za jugoslovansko idejo, po vojni pa
je bil kronan z mestom generalnega sekretarja delegacije Kraljevine SHS na
mirovni konferenci v Parizu in mestom izrednega poslanika v Pragi. Zatem
dodeljene funkcije niso več imele tako velikega pomena in Vošnjak je po dokončnem
odhodu v ZDA po drugi svetovni vojni nekako utonil v pozabo.