Petje in pevska dejavnost sta v procesih narodnega prebujanja
Slovencev v 19. stoletju odigrala zelo pomembno
vlogo. Petje, ki je bilo v tem ključnem obdobju pod vplivom
romantične misli predstavljeno kot povzdignjena oblika
glasbenega izraza, utemeljena v primordialnem, »ljudskem«,
celo v transcendentnem, v sebi združuje dva najpomembnejša
elementa procesov zamišljanja katerega koli naroda: jezik
in (nacionalna) čustva. Razvoj čitalnic in drugih forumov
kulturnega in političnega življenja v drugi polovici devetnajstega
stoletja je sprožil procese institucionalizacije petja
in množičnega združevanja ljudi v pevske sestave, predvsem
pevske zbore. Petje je spremljalo različne manifestacije narodnega
prebujanja (na primer t.i. bésede), repertoar pa so
zaznamovale budnice, programsko pisane skladbe s funkcijo
posredovanja narodnih idej. Tako kot samo petje, sta tudi
množičnost ljubiteljske pevske dejavnosti ter sodelovanje
med posameznimi društvi in pevskimi sestavi pomembno
prispevala h definiciji in povezovanju nastajajoče zamišljene
skupnosti Slovencev. Osnova za razmišljanje v prispevku so
odlomki člankov slovenskega časopisja v 19. stoletju.