Avtorica predstavi šolo za gluhoneme otroke v obdobju med obema vojnama, ko se je omenjeni zavod spopadal s prostorsko stisko in pomanjkanjem finančnih sredstev, kar je vodstvu zavoda onemogočalo sprejetje vseh prijavljenih gluhonemih otrok. Sprejeti otroci pa so bili deležni pouka po vokalni metodi, izučitve poklica in s tem možnosti za kasnejše samostojno življenje. Prispevek se osredotoča predvsem na gluhoneme otroke na nižji stopnji in podrobneje opiše pouk v pripravljalnem razredu.