Izgradnja sistema zaščite otroke v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev se je odvijala počasi, spremljalo pa jo je veliko neusklajenosti in napak. Pristojnosti s področja zaščite otrok so bile razdeljene na štiri ministrstva. Mreža ustanov za izvajanje zaščite ni bila razvita in tudi njihovo delo ni bilo koordinirano. Potreba po povezovanju elementov sistema zaščite otrok v koherentno celoto je vplivala na to, da se na pobudo humanitarnih društev in organizacij leta 1933 ustanovi Jugoslovanska unija za zaščito otrok kot centralni organ, ki bi prispeval k prebroditvi obstoječih problemov.