V prispevku se avtorica spominja svojega študijskega kolega in strokovnega sodelavca dr. Štefana Trojarja v študijskih letih, letih poučevanja na srednjih šolah in tudi kot profesorja na fakulteti. Spominja se ga kot resnega, zavzetega in predanega učitelja, ki je svoje pedagoške izkušnje posredoval dijakom in študentom. V prispevku poda svoje razmišljanje tudi o njegovih člankih, učbenikih in monografiji ter o skupnih študentskih letih, strokovnem izpitu ter pogovorih na srečanjih in drugih posvetih zgodovinarjev.