zgodovino. Večino takih publikacij, ki so izšle v zadnjih letih, bi skoraj lahko podnaslovili zbrana oz. izbrana dela določenega avtorja. Tokrat je drugače. Pred seboj imamo temeljno novo znanstveno delo, ki je nastalo na podlagi proučevanja zapuščinskih inventarjev iz sredine 18. stoletja. Marko Štuhec s tem smiselno nadaljuje raziskave, v katerih se je na podlagi sorodnih aktov ukvarjal z nekoliko starejšimi obdobji (Rdeča postelja, ščurki in solze vdove Prešeren: plemiški zapuščinski inventarji 17. stoletja kot zgodovinski vir. Ljubljana 1995 (Studia humanitatis. Apes 1). Kot pojasnjuje v uvodu pa načrtuje sistematično nadaljevanje tudi v mlajši čas, pod drobnogled bo namreč vzel še zapuščinske akte s preloma iz 18. v 19. stoletje.