Člani vordernberškega rudarskega združenja – šlo je za skupino štirinajstih lastnikov železarskih obratov južno od Präbichla na Zgornjem Štajerskem – so v letih 1766 do 1771 sodelovali pri izkoriščanju nahajališč železove rude na Pohorju in Kozjaku. Kot partnerja sta nastopala kartuzija Žiče, nato pa benediktinski samostan sv. Pavla v Labotski dolini. Z udeležbo pri rudarjenju so si člani rudarskega združenja zagotovili vpliv. Kljub v kratkem času izdelanim načrtom pa ni bila nikoli zgrajena topilnica za predelavo odkopane rude. Kakor hitro se je izkoriščanje železove rude izkazalo za nerentabilno, so se člani rudarskega združenja umaknili. Samostane je prizadela kriza zemljiških gospostev in so zato iskali nove vire prihodkov. V razcvetu rudarstva so videli možnosti za obetavne investicije.