V letih 1985–1986 sva se z Vlastom Kopačem večkrat pogovarjala o dachauskih procesih in predlagal sem mu, da o procesih spregovori za Novo revijo. Intervju sva leta 1986 res posnela in ko sem ga strnil v prepis, sem ga posredoval Kopaču. Kopač ga je pregledal, s svinčnikom natančno popravil in dopolnil, toda ko sva se ponovno srečala, mi je sporočil, da ga (zaenkrat) še ne želi objaviti. Kot se spominjam, je bil eden glavnih vzrokov, da se je premislil, strah da bi objava intervjuja škodila delu raziskovalne skupine, ki je na pobudo CK ZKS prav tedaj začela s podrobnim raziskovanjem procesov in svoje raziskovalno poročilo štiri leta pozneje (1990) objavila v knjigi Dachauski procesi. Kopač, ki je s skupino sodeloval in v knjigo prispeval svoje pričevanje o »preiskovalnem postopku«, je po izidu knjige menil, da objava pogovora ni več aktualna, zato o njem nisva več govorila. Pred časom pa je Kopačeva hčerka ing. krajinske arhitekture Mojca Kopač zopet našla s Kopačevo roko popravljen prepis intervjuja. Prebrala sva ga in izkazalo se je, da je intervju pretresljiv in zanimiv dokument, ki nazorno dopolnjuje doslej znano sliko o dachauskih procesih, spraševanju obtoženih in obsojenih o njihovem ozadju, brutalnih preiskovalnih in sodnih postopkih in dolgoletnih prizadevanjih obsojenih za polno človeško, pravno in državljansko rehabilitacijo. Intervju objavljamo z dovoljenjem Kopačeve hčerke Mojce Kopač in s popravki in dopolnili, ki jih je v prepis pogovora leta 1986 vnesel Kopač.