Naraščanje števila zapuščenih otrok (najdencev) je že v predmarčnem obdobju sprožilo javno razpravo o reformi (katoliškega) najdeniškega sistema. Leta 1846 je ravnatelj ljubljanskih lokalnih in državnih dobrodelnih zavodov dr. Raimund Melzer objavil obsežno študijo o najdencih v Avstriji, s posebnim poudarkom na Iliriji, ki je predlagala korenito reformo najdeniškega sistema (odpravo načela anonimnosti pri sprejemu v porodnišnico in ob oddaji otrok v najdenišnico). A z reformo so se začeli intenzivno ukvarjati šele po obnovi ustavnega življenja, ko se je dežela Kranjska soočila z izjemnimi stroški za oskrbo najdencev. V razpravi, ki je potekala v kranjskem deželnem zboru v letih 1866–1870, se je le nekaj (ustavovernih) poslancev poistovetilo s stališčem Društva zdravnikov na Kranjskem, ki je najdeniško vprašanje pravilno razumelo predvsem kot pereče socialno vprašanje. V ekspertizi, ki so jo v društvu izdelali konec leta 1867, so možnost za znižanje števila najdencev v javni oskrbi videli v ukinitvi načela anonimnosti in doslednem spoštovanju § 167 občega državljanskega zakonika, ki je skrb za (nezakonske) otroke nalagal očetom, predvsem pa v uvedbi državne podpore revnim nezakonskim materam. Z ustrezno državno »subvencijo« (do prvega oz. do šestega leta otrokove starosti) bi lahko samske matere same poskrbele za lastne otroke, kar bi najbolj koristilo otrokom. (Materinska oskrba je v vsakem primeru boljša kot rejništvo). A velika večina poslancev je vprašanje najdencev presojala z moralnega in finančnega zornega kota. Delili so mnenje Janeza Bleiweisa, češ da so najdenišnice institucije, ki spodkopavajo temelje meščanske družbe in krščanske morale. Na Bleiweisovo pobudo je slovenska večina kranjskega deželnega zbora 24. avgusta 1870 sprejela sklep o ukinitvi najdenišnice (s 1. julijem 1871). Ukinitev je sicer razbremenila deželni proračun, a je dodatno otežila položaj nezakonskih mater in otrok.