Dnevnik Karla Heiderja, vezan na njegova mladostna
mariborska leta, nas obširno in avtentično informira o socializaciji
v okviru baronske družine plemstva po izobrazbi, ki je v
prvi polovici 70. let 19. st. živela razpršena znotraj habsburške
monarhije, vendar je negovala intenzivne medsebojne stike.
Za vpeljavo mladine med družbeno elito so skrbeli lokalni
malomeščanski približki salonskega življenja. Razen tega se
je kazala cela paleta drugih možnosti za zabavo in izobraževanje,
tako doma kot tudi izven domače hiše, ki je prispevala
k razvoju, ne samo v družbenem temveč tudi v kulturnem
oziru. Tudi strokovno zorenje bodočega naravoslovca je potekalo
zahvaljujoč možnostim za razvoj, ki jih je na eni strani
ponujalo njegovo družbeno okolje, po drugi strani pa je ravno
tako odločilno vlogo odigrala spodbuda v šoli. Ta težnja in
zgodnje politične manifestacije v liberalnem nemškonacionalnem
taboru so privedle do konflikta z rimskokatoliškimi
temelji družinskega (in konec koncev državnega) izročila.