Danes se ne spominjam več natančno, kdaj sem
se prvič srečal s Francem Rozmanom (prijateljsko:
Frančkom), gotovo pa je, da sva se v jeseni nemirnega
leta 1968 na Dunaju, kjer sva nekaj časa
oba (jaz bolj kratko in Franček dlje) bivala kot štipendista,
že prijateljsko družila in srečevala v kavarnah
in gostilnah. Franček me je na Dunaju seznanil
s krogom (tedaj prav tako še mladih) koroških
in dunajskih Slovencev, kar je vsaj nekatere
med nami povezalo v trajno, do danes trajajoče
prijateljstvo, sam pa je name podobno kot z brezštevilnimi,
zvečine zabavnimi zgodbami in zgodbicami,
ki jih je znal pripovedovati ob vsaki uri
dneva, napravil vtis s svojo načitanostjo.