Avtor predstavlja primer, ki je bil sam po sebi trivialen, pritegnil pa je veliko pozornost, saj je postal predmet
strastnih razprav v parlamentu in besnih časopisnih polemik. Državni poslanec Tomaszczuk je spomladi
1886 v dunajskem parlamentu, poleg drugih obtožb, ki naj bi dokazovale kako vlada (posebej pa deželni
predsednik Winkler) zatira kranjske Nemce, predstavil Winklerjev odlok. S tem odlokom so se po Tomaszczukovi
oceni uvedle inkvizicijske metode, saj se je sililo ustavoverne uradnike k izražanju osebnih stališč v
zvezi z vladno politiko, tj. pisnim odgovorom na precizna zastavljena vprašanja. Slovenska stran je zavračala
obtožbe in dokazovala, da je šlo zgolj za tri uradnike, ki so obdržali službe ter s tem izpraševanjem dobili zgolj
namig, da se brzdajo in javno ne proklamiraju protivladnih stališč. Hkrati so Slovenci razkrivali nečednosti
prejšnje nemško-liberalne vlade, ki je brez pravega povoda kazensko premeščala slovenske uradnike v
najbolj zakotne dele monarhije.