V strahu pred sramoto zaradi zanositve in poroda izven
zakona, so ženske s Kranjske pogostoma raje hodile rojevat
v oddaljeni Trst, kot pa v bližnjo Ljubljano. Tam so ponavadi
tudi pustile novorojeno dete. Najdenišnice so nato te otroke
oddajale v plačano rejo na podeželje, kjer so jih dokaj radi
jemali, saj so predstavljale redni letni vir denarnega prihodka.
Pri tem pa je lahko prihajalo tudi do zlorab, ko so najdenci
umrli, njihovi rejniki pa so še kar sprejemali rejnino zanje. V
fondu Deželnega sodišča v Ljubljani so se nam ohranili sodni
spisi iz let 1817-1823, ki obravnavajo tako skupino malopridnežev.
V obsežni preiskavi so sicer obravnavali veliko sumov
umorov, da so namreč v rejo oddani otroci zaradi nedokazanega
zanemarjanja ponavadi zelo hitro pomrli, potem pa
so zločinske rejnice s kazanjem drugih otrok najdenišnični
komisiji pobirale oskrbni denar. Izrečene pa so bile le sodbe
in kazni zaradi prevar. Posebno zgodbo v tem umazanem pridobitništvu
so predstavljali poročeni starši, ki so svoje otroke
oddajali v najdenišnico in jih potem jemali nazaj z oskrbno
pogodbo. Zanimivo pri tem je stališče deželnega sodišča, da
to ni zločin prevare, ampak stvar civilnega dela sodišča.