Ustanovitev goriške nadškofije (1751—1752) je pomembno dejanje v zgodovini slovenskega naroda, kajti prebivalstvo, ki ga je zajemala (Kranjska, Slovenska Štajerska, Južna Koroška, Goriška) je bilo v pretežni večini slovensko. To dejstvo, posebej pomembno za globalno zgodovino ozemlja zaradi institucionalnega, družbenega in kulturnega pomena, ki ga je imela Cerkev v tem stoletju, se očituje v osebnosti in dejavnosti prvega goriškega nadškofa K. M. Attemsa (od 1752 do 1774). Ker se je Attems zavedal, da je škof slovenskih pokrajin, je — tudi sam vešč slovenskega jezika — pospeševal uporabo slovenščine v pridigovanju in pri katehezi, pospeševal slovenski delež v semenišču, ki ga je v Gorici sam ustanovil (1757), in na drugih področjih cerkvenega življenja. Tudi nekateri tiski verskega značaja v slovenščini se povezujejo z njegovimi pastoralnimi smernicami.