Prehod pretežnega dela Slovenije iz avstrijskega v jugoslovanski državni okvir je bil
pomembna prelomnica tudi v razvoju uprave in samouprave oziroma avtonomije. V
Državi SHS je imela Slovenija federativni, deloma celo konfederativni položaj,
izvršilne in zakonodajne funkcije pa je izvajala Narodna vlada za Slovenijo. Po
prvodecembrski združitvi 1918 se je začel proces centralizacije oblasti v osrednjih
državnih organih v Beogradu, omejene avtonomne pristojnosti pa je izvajala Deželna
vlada za Slovenijo. Vidovdanska ustava, sprejeta proti volji večine slovenskih
poslancev 28. 6. 1921, je utrdila centralizem. Toda zaradi odpora avtonomističnih
strank, zlasti Slovenske ludske stranke, je vlada šele s 1.4. 1924 uspela dejansko
razdeliti državo na 33 upravnih enot - oblasti. Tedaj je bila začasna Pokrajinska uprava
za Slovenijo ukinjena, Slovenija pa razdeljena na ljubljansko in mariborsko oblast, v
katerih sta upravo prevzela velika župana s svojimi uradi. Februarja 1927 pa je končno
začela delovati z ustavo in zakonodajo hudo omejena oblastna samouprava ki je prav
na Slovenskem dosegla pomembne uspehe na socialnoekonomskem in
kulturnoprosvetnem področju. Ukinitev ustave, parlamentarizma ter izvoljenih
oblastnih in občinskih samoupravnih organov s kraljevo diktaturo 6. 1. 1929 je bila
nova prelomnica v razvoju državnih ureditev na Slovenskem.