Do konca prve vojne je bila arhivska dejavnost v naših krajih tesno pavezana z
razvojem v habsburški monarhiji. V 18. stoletju je sčasoma prišlo do delitve med
zgodovinskim in upravnim arhivom. V praksi in teoriji je bilo moderno preurejanje po
snovi in le počasi je prevladalo načelo ohranitve prvotne ureditve. To načelo je
zagovarjal tudi ljubljanski arhivar Anton Aškerc, ki je začel z delom v arhivu leta
1898. Po prvi vojni, ko je bila večina slovenskih krajev v sestavi Jugoslavije, smo
imeli vsega tri javne arhive, poleg deželnega arhiva v Ljubljani (ki se je leta 1926
preimenoval v državnega, ostal pa je še nadalje povezan z Narodnim muzejem) ter
Mestnega arhiva ljubljanskega še banovinski arhiv v Mariboru od leta 1933 dalje.
Državni arhiv pri Narodnem muzeju v Ljubljani je leta 1945 nasledil Arhiv Republike
Slovenije. V letih 1955/56 seje začela tudi v Sloveniji izgrajevati mreža regionalnih
arhivov. Zaradi zgodovinsko pogojenih razlik na področju arhivskega dela se je
razvijala arhivistika ločeno po republikah, kar je prišlo do izraza pri lastni strokovni
literaturi (od leta 1959) in strokovnih časopisih (od leta 1978). Razvoj stroke je
ustvaril osnovo, daje bila s šolskim letom 1978/79 arhivistika vpeljana na oddelku za
zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani.