Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

USNJARSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA MED TRANZICIJO

USNJARSKO PREDELOVALNA INDUSTRIJA MED TRANZICIJO (1990–2004)


Na poti v tranzicijo


Razmere v slovenskem gospodarstvu so se v drugi polovici osemdesetih let 20. stoletja iz leta v leto slabšale. Postalo je jasno, da so razvojne možnosti za slovensko gospodarstvo v okviru tedanjega sistema omejene. Potem ko so demokratično izvedene volitve aprila leta 1990 označile uradni začetek tranzicije, se je Slovenija v prvem obdobju tega izredno zahtevnega procesa spopadala z recesijo, makroekonomsko nestabilnostjo in upadanjem življenjskega standarda (naraščanje števila brezposelnih ipd.). Priča smo bili številnim stečajem in likvidacijam podjetij, spremembam v lastniški in velikostni strukturi slovenskega gospodarstva, zmanjševanju industrije ter povečevanju storitvenega sektorja. Podjetja so se, v kolikor so želela preživeti v novih pogojih gospodarjenja, morala ustrezno prestrukturirati. Pomembne so bile nove investicije, vlaganje v razvoj in tehnološki napredek. Žal v mnogih podjetjih do tega ni prišlo in slednja so, kot že omenjeno, propadla. Ena od panog, ki prav tako spada v niz zgodb z žalostnim koncem, je tudi usnjarsko predelovalna industrija. Večina podjetij usnjarske panoge je v nekaj letih po osamosvojitvi oziroma po prehodu v kapitalistični sistem in med tranzicijo doživelo bridki konec ter propadlo.

Organizacije združenega dela (OZD) usnjarsko predelovalne industrije Slovenije so že v prvi polovici osemdesetih let minulega stoletja poslovale v dokaj težkih pogojih, saj so se morale nenehno prilagajati spremenjenim pogojem gospodarjenja. Panoga je bila v večji meri odvisna od uvoza surovin in izvoza svojih izdelkov. Kljub vsem težavam pa so OZD usnjarsko-predelovalne industrije v tem obdobju poslovale pozitivno. Zaradi hitrejšega porasta cen vhodnih materialov so materialni stroški hitreje naraščali, kar je vplivalo na počasnejši porast družbenega proizvoda in dohodka. V strukturi dohodka se je nekoliko zmanjšala osebna poraba delavcev in akumulativnost OZD-ov. S povečanjem amortizacije so organizacije usnjarsko-predelovalne industrije v obdobju 1981-1985 uspele ohraniti v poprečju in strukturi reprodukcijsko sposobnost na ravni iz leta 1980. V okviru Splošnega združenja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije je združevalo na začetku planskega obdobja 1981-1985 svoje delo in sredstva 17 OZD-ov, ki so tedaj zaposlovali 17.239 delavcev. Tekom planskega obdobja 1981-1985 je k Splošnemu združenju pristopilo še 10 novih OZD-ov, 2 pa sta izstopila. Konec leta 1985 je združenje štelo 25 OZD-ov s 23.330 zaposlenimi. Najbolj se je povečalo število delavcev v OZD Peko Tržič, in sicer za 2.226, pri čemer je več kot polovica odpadla na TOZD Budučnost Ludbreg. Izobrazbena struktura zaposlenih v OZD usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije se je v obdobju 1981-1985 glede na prejšnja leta delno izboljšala, a vseeno ni dosegla planskih predvidevanj v celoti. Kadrovska struktura v tem času je bila takšna, da je bilo še vedno 53 odstotkov nekvalificiranih in polkvalificiranih delavcev in samo 3 odstotki delavcev z višjo in visoko strokovno izobrazbo. Podobna izobrazbena struktura je bila sicer značilna za celotno industrijo v Sloveniji. V smereh in strategiji razvoja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije v obdobju 1981-1985 je bilo predvideno povečanje proizvodnje svinjskega usnja na 6.000.000 kvadratnih metrov v letu 1985. Ta predvidevanja so bila celo presežena, saj so OZD v letu 1985 proizvedle 7.361.000 kvadratnih metrov oziroma za skoraj 29 odstotkov več kot leta 1980. Za približno enak odstotek se je povečala tudi proizvodnja govejega usnja, proizvodnja kož drobnice in krzna pa se je v poprečju zmanjšala za 30 odstotkov. V obdobju 1981-1985 so OZD usnjarsko predelovalne industrije Slovenije povečevale izvoz svojih izdelkov v poprečju za 2,5 odstotka na leto. Prav tako se je skupni uvoz povečeval v poprečju 0,6 odstotka ne leto. Glede na poslabšane pogoje gospodarjenja, zlasti po letu 1983 in vse večjo odpisanost osnovnih sredstev, se je v primerjavi z letom 1980 poslabšal materialni položaj OZD panoge. Kljub temu so OZD panoge še naprej vlagale določena sredstva v investicije in tako nekatere vsaj obdržale, nekatere pa celo delno razširile materialno osnovo dela. V obdobju 1981-1985 so OZD usnjarsko-predelovalne industrije investirale predvsem v izgradnjo in posodobitev obratov, preureditev nekaterih objektov drugih namembnosti, v dozidavo obstoječih objektov za proizvodnjo zgornjih delov obutve, kot tudi obutve, konfekcije in podobno. Izgrajena so bila tudi nova skladišča. Delno se je investiralo tudi v nabavo nove in modernizacijo obstoječe opreme in v nakup računalniške opreme. Kot že omenjeno, je bila v usnjarski in usnjarsko predelovalni industriji v osemdesetih letih minulega stoletja struktura kadrov glede na stopnjo zahtevnosti razmeroma nizka. Delež nekvalificiranih in priučenih delavcev je znašala približno 50 odstotkov. V usnjarski industriji je v tem obdobju največ težav povzročala še oskrba s kožami, v usnjarsko predelovalni industriji pa je najbolj primanjkovalo ustreznega usnja.


Razmere v panogi po osamosvojitvi Slovenije


Doseženi rezultati poslovanja za leto 1990 v usnjarsko-predelovalni industriji so kazali na poslabšanje položaja panoge, kar se je kazalo predvsem v hitrejši rasti odhodkov od prihodkov, zmanjševanju vrednosti bruto dobička, ki je bil v primerjavi z letom 1989 manjši za 20 odstotkov, v rasti izgube, ki se je v primerjavi z letom poprej zvišala za 11,5 odstotka, v zmanjšanju akumulacije in v plačah zaposlenih v tej panogi. Glavni razlogi za poslabšanje stanja so bili predvsem naslednji: zamrznjen devizni tečaj, neurejena kreditno-monetarna politika (predvsem visoke obresti za kredite), nelikvidnost (decembra 1990 je imelo 12 podjetij usnjarsko predelovalne industrije blokirane žiro račune več kot 5 dni), občuten padec industrijske proizvodnje, srbska gospodarska blokada in previsoka javna poraba. Akumulacija se je leta 1990 v primerjavi z letom 1989 zmanjšala za dobrih 58 odstotkov in je tako rekoč skoraj izginila z računov poslovanja. Po mnenju Jožice Weissbacher, ki je bila na začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja članica strokovne službe Združenja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije, je na agonijo usnjarsko predelovalne industrije »vplivala tudi izguba trgov razpadle Sovjetske zveze, kar je še posebej veljalo za čevljarje«. Prav tako je po njenem mnenju k težavam in stečajem podjetij pripomoglo dejstvo, »da so številna opravljala dodelavne tako imenovane "lohn" posle za tuje blagovne znamke, ki pa so bili slabo plačani, zato podjetja niso imela akumulacije, ki bi jo vlagali v razvoj novih proizvodov«. Marsikatero podjetje je v celoti opravljalo le to vrsto poslov in to le za enega ali manjše število podjetij in so po prekinitvi teh poslov ostali brez dela (npr. Planika Kranj je takšno delo opravljala za podjetje Adidas). Ena od značilnosti te panoge je bila tudi nadpovprečna izvozna naravnanost, ki pa je zaradi neustrezne slovenske izvozne politike v letu 1990 – nerealen tečaj in neustrezne izvozne stimulacije – začela »rabiti svojo substanco«, kar se je kazalo v podpovprečnem deležu lastnega trajnega kapitala v celotnih virih poslovnih sredstev (49 odstotkov) v primerjavi s slovenskim gospodarstvom (61,3 odstotka). V panogi so si glede na omenjeno prizadevali za pomoč države pri dokapitalizaciji, saj so menili, da bi bilo treba z dokapitalizacijo podpreti izvozno usmerjeno gospodarstvo in mu na ta način omogočiti nadaljnji razvoj. Kot bomo videli v nadaljevanju, do uresničitve tega, vsaj v takšni meri, kot so si pobudniki želeli, ni prišlo. Kot je menila komisija za finance Strokovnega združenja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije, ni bilo prav, da se je dokapitaliziralo podjetja, ki bi jih bilo treba ukiniti, saj se je s tako politiko zaviral razvoj Slovenije. Zanimivo je, kar potrjujejo podatki Statističnega urada Slovenije, da je panoga vso obdobje ostala izrazito izvozno naravnana. Podatki po prvi polovici leta 2007 so kazali, da je bila poleg proizvodnje vozil panoga z največjim deležem ustvarjenega prihodka na tujem trgu prav proizvodnja usnja in usnjenih izdelkov; po podatkih je skoraj 85 odstotkov svoje prodaje dosegla na tujem trgu.

Stanje v panogi se je slabšalo tudi v letu 1991, saj je panoga poslovala v izredno težkih razmerah. Kazali so se znaki recesije. Težave z likvidnostjo, s padcem izvoza in uvoza (kazalniki slednjih avgusta leta 1990 v primerjavi z letom 1989 so bili še boljši, nato je prišlo do upadanja) in visoke izgube so bili redni spremljevalec panoge. Vsi kazalniki poslovanja v letu 1991 so se v primerjavi z letom poprej poslabšali. Od celotne izgube panoge je leta 1991 »odpadlo« 61 odstotkov na usnjarje, 39 odstotkov pa na tako imenovane »finaliste«. Usnjarji so leta 1991 v primerjavi z letom 1990 povečali izgubo kar za 785 odstotkov (slovenska industrija v celoti pa npr. za 99 odstotkov). V letu 1992 so se negativni trendi nadaljevali. Fizični obseg proizvodnje se je v primerjavi z letom 1991 še poslabšal, nadaljevale so se likvidnostne težave podjetij, prav tako je število zaposlenih v panogi upadalo.




Gibanje zaposlenosti v usnjarsko predelovalni panogi (1989-1994)


Panoga 1989 1990 1991 1992 1993 1994
Proizvodnja krzna in usnja 7510 6254 6350 4341 3743 3569
Proizvodnja obutve in
galanterije
15. 524 14.706 12.467 10.161 8.929 7.885

Vir: Strategija razvoja usnjarsko predelovalne panoge na prehodu v XX. stoletje (osnutek). Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Strateška skupina za usnjarsko predelovalno industrijo, Ljubljana, februar 1996, str. 6.


Tudi leta 1993 se razmere niso izboljšale. Vsi kazalniki so se še naprej slabšali. Struktura podjetij po velikosti je kazala, da je bilo v tistem času v usnjarsko predelovalni industriji Slovenije 81 odstotkov majhnih, 11 odstotkov srednjih in 8 odstotkov velikih podjetij. Glede na lastniško strukturo so največ, 61 odstotkov, predstavljala privatna podjetja, delež podjetij v družbeni lastnini je znašal 31 odstotkov, ostali delež pa so imela podjetja v mešani lastnini. Zanimivo je, da so družbena podjetja zaposlovala kar 95 odstotkov vseh zaposlenih v panogi. Zaradi nelikvidnostni so bila mnoga podjetja primorana najemati kredite, vendar je tudi to postala težava, saj so banke zaostrile kriterije za kredite glede hipotek. Komisija za finance Strokovnega združenja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije je na sestanku konec oktobra leta 1993 med drugim tudi ostro protestirala proti izjavam, ki jih je dajal takratni minister Miha Jazbinšek (»oče« privatizacijskega stanovanjskega zakona), ki je izjavil, da je bila napaka v stanovanjskem zakonu predvsem v tem, da so pustili prevelik del kupnine za stanovanja podjetjem, ki so ta sredstva prelila v osebne dohodke. Komisija se s tem ni strinjala, ker so menili, da so podjetja usnjarsko predelovalne industrije Slovenije nastala pretežno z dolgoletnim trdim delom in odrekanjem delavcev na račun rasti podjetij in tudi na račun stanovanjske izgradnje. Prav tako so bili mnenja, da so tedanja vlada in ministrstva ekonomijo poslovanja obvladala bistveno slabše kot podjetja usnjarsko predelovalne panoge, ki so bila že več kot desetletje z več kot 50 odstotki celotne proizvodnje usmerjena na Zahod, sicer v nemogočih pogojih tako ne bi preživela. O slabem stanju priča tudi podatek, da je v letu 1993 povprečna neto plača zaposlenih v panogi bila kar 13 odstotkov pod povprečjem slovenske industrije. Kot že omenjeno, bi bila nujna za panogo tudi ustrezna dokapitalizacija, pri čemer pa je bila nujna pomoč države. Žal do tega v meri, ki bi bila potrebna, ni prišlo. Julija 1994 je tedanja Vlada Republike Slovenije (oziroma bolje rečeno njeni predstavniki) opravila razgovore z direktorji usnjarsko predelovalne industrije in jim obljubila pomoč oziroma sprejetje potrebnih ukrepov za sanacijo razmer v panogi. Nekaj ukrepov je resda bilo sprejetih, a se je celoten položaj v panogi do konca leta 1994 še poslabšal. Zaradi tega so konec leta 1994 s strani Združenja za usnjarsko predelovalno industrijo, ki je delovalo v okviru Gospodarske zbornice Slovenije (GZS), predsedniku tedanje Vlade Republike Slovenije Janezu Drnovšku ponovno poslali predlog za sanacijo razmer v usnjarsko predelovalni industriji.


Gibanje proizvodnje (1990-1994)


Proizvodi 1990 1991 1992 1993 1994
Usnje (ooo m2) 10.170 8.932 8.831 8.009 7.885
Obutev (ooo par) 13.250 10.796 9.906 9.283 8.961
Galanterija (ooo m2) 249 217 320 217 249
Usnj. in krzn. konf. (ooo m2) 904 803 638 616 849

Vir: Strategija razvoja usnjarsko predelovalne panoge na prehodu v XX. stoletje (osnutek). Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Strateška skupina za usnjarsko predelovalno industrijo, Ljubljana, februar 1996, str. 6.


Velik udarec za usnjarsko industrijo, tako kot za vsa ostala področja, je po letu 1991 pomenila izguba jugoslovanskega trga. Tako so se, kot že omenjeno, rezultati in kazalniki poslovanja v panogi iz leta v leto po osamosvojitvi slabšali. Usnjarska industrija je v letu 1994 izkazovala 2,1 milijarde slovenskih tolarjev (SIT) izgube in dobiček 0,2 milijarde slovenskih tolarjev oziroma 1,9 milijarde slovenskih tolarjev neto izgube. V usnjarski industriji je imelo v oktobru 1995 blokirane žiro račune 28 podjetij, kar je predstavljalo 3 odstotke v primerjavi z industrijo, kjer je imelo blokirane žiro račune 923 podjetij. V podjetjih usnjarske industrije z blokiranimi računi je bilo zaposlenih 2224 delavcev, to je 2,9 odstotka zaposlenih v industrijskih podjetjih z blokiranimi žiro računi in 23,4 odstotkov vseh zaposlenih v usnjarski industriji. Nemalo je bilo krajev, kjer so tekstilni in usnjarski obrati predstavljali vir za preživetje večine krajanov. Eno od težav za usnjarsko in usnjarsko predelovalno industrijo je predstavljalo tudi odvzeto premoženje v republikah bivše Jugoslavije. Po ocenah je bilo obema panogama usnjarske industrije odvzeto premoženje v skupni vrednosti 112 milijonov tedanjih nemških mark (DEM). Od tega zalog izdelkov v njihovih prodajalnah v vrednosti 33 milijonov DEM, ki so bile financirane z dragimi krediti.


Izgube in dobiček v letu 1994 (v milijardah SIT)


Panoga Izguba Dobiček Neto izguba
Industrija 59,4 34,7 24,7
Tekstilna industrija 4,4 1,3 3,1
Usnjarska industrija 2,1 0,2 1,9

Vir: Položaj tekstilne in usnjarske industrije ter predlogi ukrepov za izboljšanje sedanjega stanja, Gospodarska zbornica Slovenije, Združenje za tekstilno, oblačilno in usnjarsko industrijo, 7. 12. 1995, str. 11.


V analizi stanja panoge proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov (razen oblačil), ki jo je konec leta 1998 izdalo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, so v uvodu zapisali: »Kakršnokoli razmišljanje o prihodnosti čevljarske in usnjarsko predelovalne panoge in ukrepov države v zvezi s tem ne more biti realno, če ne osvetlimo poslovnega okolja za to panogo. Glede na to, da dnevno poslušamo o velikih problemih v poslovanju dveh največjih slovenskih čevljarskih podjetij, pri tem mislimo na Peko in Planiko, polega tega pa tudi o problemih največjega proizvajalca usnja IUV (Industrija usnja Vrhnika), bi lahko napačno sklepali, da tej panogi ni pomoči.« Evropske izkušnje glede te panoge so bile drugačne, podjetja te panoge so v tem času še relativno uspešno poslovala, kljub temu, da je bila delovna sila drugod tudi do petkrat držaja kot v Sloveniji. Panoga resda nikjer na svetu ni posebej dobičkonosna, vendarle pa omogoča zaposlitev velikega števila žensk, in vsaj v tujini je bilo tako, dostojen zaslužek. V Sloveniji so bile razmere v panogi v tem času krizne, zaslužki pa daleč pod republiškim povprečjem. V omenjeni analizi so prišli do spoznanja, da je glede na krizo v panogi in trende padanja vseh kazalnikov uspešnosti panoge ohranitev usnjarsko predelovalne industrije, dvig njene konkurenčnosti in ohranitev delovnih mest mogoče doseči le z učinkovitim prestrukturiranjem skoraj vseh panožnih podjetij. Kot so še zapisali, »kriza v panogi traja že predolgo, to pa se očitno odraža v slabih poslovnih rezultatih posameznih podjetij in panoge kot celote«. Za reševanje problemov tekstilne in usnjarske predelovalne dejavnosti so bile v letih 1997 in 1998 na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti izvedene naslednje aktivnosti: subvencioniranje obrestnih mer za ohranjanje delovnih mest, dodeljevanje dolgoročnih posojil pravnim osebam za sanacijo podjetij in gospodarstva, poroštva Republike Slovenije za posojilne obveznosti pravnih oseb, restrukturiranje obveznosti z uporabo zakona o poroštvih Republike Slovenije za obveznosti gospodarskih družb iz poslov restrukturiranja dolgov, projekt prenove podjetij, dokapitalizacija Sklada Republike Slovenije za razvoj. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je marca 1998 predložilo vladi Republike Slovenije v obravnavo kratko analizo delovno intenzivnih panog slovenske predelovalne industrije in na osnovi ugotovitev analize predlagala prej naštete ukrepe s ciljem, da bi slednji preprečili nadaljnjo poslabšanje gospodarskega položaja panog slovenske predelovalne industrije. Sindikat STUPIS (Sindikat tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije je ves čas opozarjal Vlado Republike Slovenije na težke razmere v panogi in po odgovorih vlade sodeč, si je tudi slednja vedno prizadevala za ureditev in reševanje težav. Tako so v odgovoru na poslano pismo sindikatu STUPIS leta 2002 zapisali, da je Ministrstvo za gospodarstvo v letu 2002 pripravilo predlog za sistemsko ureditev pogojev in načina dodeljevanja pomoči podjetjem v težavah, v skladu s pravili dodeljevanja državnih pomoči. Za zaustavitev negativnih trendov v panogah, kot je to pokazala že analiza za obdobje 1994-1999, so potrebna pospešena vlaganja v izdelčno in tržno, tehnološko in kadrovsko prenovo podjetij.




Število podjetij v panogi proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov (1994-1997)


1994 1995 1996 1997
Strojenje in dodelava usnja 7 6 6 7
Proizvodnja usnjenih izdelkov, galanterije 22 30 29 31
Proizvodnja obutve 55 45 43 47
Panoga skupaj: 84 81 78 85

Vir: Analiza stanja in predlogi ukrepov v panogi Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Republika Slovenija, Ljubljana, december 1998, str. 11.


Finančna pomoč države v okviru teh programov, ki jih je Vlada Republike sprejela 23. decembra 1999, je bila tako namenjena podpori posameznim podjetjem pri njihovih naporih pri povečanju produktivnosti in uspešnejšem uveljavljanju na mednarodnih trgih. Aprila leta 2002 je bila prav tako na Ministrstvu za gospodarske dejavnosti izdelana ponovna poglobljena analiza stanja v panogah tekstilne in oblačilne ter usnjarske in obutvene industrije v Sloveniji. Kot so zapisali v odgovoru s strani Vlade Republike Slovenije, je analiza na eni strani pokazala na zaustavitev izrazito negativnih trendov poslovanja v preteklem obdobju oziroma pozitivne premike zlasti v tekstilni in usnjarsko-obutveni industriji po letu 1998, na drugi strani pa na trend zmanjševanja števila zaposlenih. Jasno so še zapisali, da se bo glede na stanje v panogi v Sloveniji in trende na evropskih trgih trend zmanjševanja zaposlenosti v panogi nadaljeval.

Po zakonu o gospodarskih družbah so bile družbe na podlagi danih meril razdeljene na velike, srednje in male. Na podlagi podatkov Agencije za plačilni promet je leta 1997 v okviru panoge proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov delovalo 85 podjetij in sicer 7 velikih, 10 srednjih in 68 malih. Za cene usnja, ki je osnovna surovina usnjarsko predelovalnih podjetij, je veljalo, da so sezonsko precej nihale. Nanje je vplivala ponudba usnja na svetovnem tržišču, pa tudi tečaji posameznih valut (italijanske lire npr.). Podjetja usnjarsko predelovalne panoge so največ usnja nabavljale v Italiji, določene nabave pa so potekale v deželah Daljnega vzhoda in Južne Amerike. Ker je večina nabave potekala v Italiji, je na cene nabave močno vplivala moč italijanske lire. V letih 1995-1997 se je dobiček v usnjarsko predelovalni industriji povečal, povečala pa se je tudi izguba. Gledano v celoti sta panogi ustvarili več izgube kot dobička, celotni neto izid pa je bil zato negativen.  


Število zaposlenih v panogi proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov (1994–1997)



1994 1995 1996 1997
Strojenje in dodelava usnja 2904 2747 2452 2463
Proizvodnja usnjenih izdelkov, galanterije 408 508 532 818
Proizvodnja obutve 7933 6977 6529 4714
Panoga skupaj: 11.245 10.232 9698 8180

Vir: Analiza stanja in predlogi ukrepov v panogi Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Republika Slovenija, Ljubljana, december 1998, str. 12.





Čisti prihodek v panogi proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov (1994–1997); v 000 SIT



1994 1995 1996 1997
Strojenje in dodelava usnja 22.770.427 17.288.757 16.415.660 19.269.772
Proizvodnja usnjenih izdelkov, galanterije 1.543.363 1.712.734 2.108.305 4.066.120
Proizvodnja obutve 40.098.106 31.412.441 22.599.050 19.867.710
Panoga skupaj: 64.411.896 50.413.932 41.123.015 43.927.968

Vir: Analiza stanja in predlogi ukrepov v panogi Proizvodnja usnja, obutve in usnjenih izdelkov, razen oblačil, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti, Republika Slovenija, Ljubljana, december 1998, str. 14.


Po podatkih za leto 1998 je slovenska industrija usnja in obutve predstavljala v primerjavi s celotno predelovalno industrijo: 1,35 odstotka ali 83 podjetij, ustvarila 245.754 ECU realizacije ali 1,9 odstotka, zaposlovala 8369 delavcev ali 3,93 odstotke, ustvarila 149.323.800 ECU izvoza ali 2,15 odstotka. Poslovni rezultat panoge je bil negativen, saj je leta 1998 ustvarila le 3.208.990 ECU ali 0,75 odstotka čistega dobička in kar 33.016.880 ECU čiste izgube, kar je predstavljalo v čisti izgubi celotne predelovalne industrije kar 11,38 odstotka. Dodajmo, da je v okviru industrije usnja in obutve bila najmočnejša podskupina proizvodnje obutve, ki je zaposlovala okrog 60 odstotkov zaposlenih v panogi.




Postopki prisilnih poravnav in stečajev v panogi proizvodnje usnja, obutve in usnjenih izdelkov

Podjetje Postopek Datum začetka Datum konca
Planika, d.d., Kranj Prisilna poravnava 9. 12. 1998 2. 4. 1999
IUV Vrhnika, d.d., Vrhnika Prisilna poravnava 24. 5. 1999 19. 10. 1999
Nevada Sport, d.o.o., Volčja Draga Stečaj 27. 8. 1999
Tovarna čevljev BOR Dolenj. Toplice, d.d. Prisilna poravnava 23. 9. 1999 30. 3. 2000
INTER TOB, Tovarna obutve, d.d., NM Prisilna poravnava 30. 3. 2000 27. 10. 2000
Tovarna usnja Sl. Gradec, p.o., SG Likvidacija 9. 6. 1999 24. 3. 2000
Tovarna čevljev BOR Dolenjske toplice Stečaj 17. 4. 2000
O-moda 33, d.o.o.,
Ormož
Stečaj 8. 3. 1999 3. 10. 2000
Obutev, d.o.o. Stečaj 13. 10. 2000
INTER TOB, Tovarna obutve, d.d., NM Stečaj 27. 10. 2000
Konus Usnjarna, d.o.o., Ljutomer Stečaj 4.12. 2000
URKO, d.o.o., Kamnik Stečaj 28. 11. 2000 5. 4. 2001
Peko, d.d., Tržič Prisilna poravnava 4. 4.. 2001 12. 12. 2001
Tolo, d.o.o., Šetjur Stečaj 27. 6. 2001

Vir: Poročilu o delu sindikata tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije in njenih organov med 1. in 2. kongresom (1998–2002), STUPIS (Sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije, Ljubljana, februar 2003, str. 12.


Če primerjamo leti 1990 in 2000 glede na število zaposlenih v panogi, ugotovimo, da je bilo leta 1990 v dejavnosti proizvodnje usnja in krzna ter v dejavnosti proizvodnje obutve in galanterije zaposlenih 2 odstotka vseh zaposlenih v Sloveniji, leta 2000 pa le še 1 odstotek. Zmanjševanje delovnih mest je prizadelo predvsem ženske, saj so te predstavljale skoraj 70 odstotkov zaposlenih v usnjarski in obutveni industriji. »Splošno znane težave delovno intenzivnih panog so se v zadnjih letih še poslabšale. Enako ugotovitev smo zapisali pred štirimi leti v prepričanju, da je bilo že doseženo gospodarsko in socialno dno. Krepko smo se zmotili in danes je stanje katastrofalno,« so zapisali v Poročilu o delu sindikata tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije Slovenije in njenih organov med 1. in 2. kongresom (1998:2002), ki je izšlo februarja leta 2003. Kot so še zapisali, so za to katastrofo najmanj krivi zaposleni, največji delež krivde je po njihovem mnenju bil na strani države in menedžmenta.




Število gospodarskih družb po dejavnostih usnjarsko-predelovalne industrije v obdobju 2000-2005 (na dan 31. 12)

Dejavnost 2000 2001 2002 2003 2004 2005
18.1 Proizvodnja usnjenih oblačil 11        11 12 12 14 14
19.1
Strojenje in dodelava usnja
7    6 6 7 5 7
19.2
Proizvodnja usnjene galanterije
35    35 37 36 32 31
19.3
Proizvodnja obutve
43 40 38 37 37 34
18.3
Strojenje in dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov
 1     1
SKUPAJ 97 93 94 93 89 87

Vir: Ajpes. Po standardni klasifikaciji dejavnosti se za dejavnosti uporabljajo naslednje oznake: 18100 - Proizvodnja usnjenih oblačil; 19100 - Strojenje in dodelava usnja; 19200 - Proizvodnja usnjene galanterije; 19300 - Proizvodnja obutve; 18.300 – Strojenje in dodelava krzna, proizvodnja krznenih izdelkov


Iz gornje tabele je razvidno, da je bilo konec leta 2005 v okviru usnjarsko predelovalne industrije registriranih 87 gospodarskih družb. To število se je leta 2005 v primerjavi z letom 2000 zmanjšalo za 10. Podatki ne zajemajo samostojnih podjetnikov. Če upoštevamo še slednje, je bilo konec leta 2005 v okviru usnjarsko predelovalne industrije registriranih 432 družb. To število se je leta 2005 v primerjavi z letom 2000 zmanjšalo za 71.

Glede na dolgoletno tradicijo usnjarske in usnjarsko predelovalne industrije v Sloveniji je zanimivo, da je izobraževalni sistem v Sloveniji in tudi na območju bivše Jugoslavije nudil le malo možnosti za izobraževanje v tej smeri. Za ta stroko se je bilo moč izobraziti na primer na Srednji šoli Domžale, kjer je obstajalo več izobraževalnih programov, in sicer izdelovalec in predelovalec usnja, usnjarski galanterist, izdelovalec usnjenih in krznenih oblačil, usnjarsko predelovalni tehnik idr. V začetku novega tisočletja je bilo, predvsem zaradi slabega položaja panoge in tudi nerazumevanja države, izobraževanje na teh smereh ukinjeno. Kar se tiče izobraževanja v stroki še dodajmo, da je poleg Domžal obstajala še Srednja tekstilna, obutvena in gumarska šola tudi v Kranju, kjer so izobraževali čevljarje. Zaradi slabega zanimanja mladih za omenjen poklic in posledično premajhnega vpisa je bil tudi ta program sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja ukinjen.


Usoda Konus usnjarne d. o. o. Ljutomer: prikaz vpliva tranzicije na konkretnem podjetju


V Konus Usnjarni d. o. o. Ljutomer se je v letu 1991 vsesplošno izredno poslabšan ekonomski, politični in likvidnostni položaj odražal tudi na rezultatih poslovanja družbe. Na republiškem nivoju so potekale aktivnosti osamosvajanja in odcepitve od Jugoslavije, medtem ko so bile gospodarske aktivnosti v ozadju. Družba je torej leta 1991 poslovala v razmerah, ko so zaostrene politične in gospodarske razmere v širšem in ožjem okolju oteževale normalne pogoje gospodarjenja, kar se je negativno odrazilo tudi na doseženih rezultatih poslovanja. Med glavne zunanje vplive lahko štejemo razmere v bivši SFRJ, srbsko blokado slovenskega blaga, desetdnevno vojno v Sloveniji in njene posledice, vključno z vojno na Hrvaškem, ki je dokončno pretrgala večino poslovnih vezi prek slovenske južne meje, spremembo denarne enote tako v Republiki Sloveniji kot v drugih republikah in ukrepe Evrope proti bivši SFRJ, ki so še posebej prizadeli Slovenijo. Vse to je poleg restriktivne denarne politike, velikih davčnih obremenitev in zatikanja pri sprejemanju ključnih, predvsem gospodarskih zakonov, vplivalo na izkazane negativne trende rasti na vseh pomembnejših področjih gospodarjenja. V Konusu so se s 1. aprilom 1991 ponovno reorganizirali, kar je na nekaterih področjih povzročilo prekinitev informacijskih tokov in težave pri vzpostavljanju novih. V obdobju od aprila do decembra 1991 je ljutomerska družba ustvarila skupni prihodek v višini 101.919 tisoč SIT, od tega 89,2 odstotkov poslovnih prihodkov, 5,8 odstotkov prihodkov od financiranja in 5 odstotkov izrednih prihodkov. Skupni odhodki so bili izkazani v višini 100.790 tisoč SIT, od tega 66,8 odstotkov poslovnih odhodkov, 32,3 odhodkov od financiranja in 0,9 odstotka izrednih odhodkov. Usnjarna je iz naslova rednega poslovanja izkazala negativni rezultat meseca aprila in avgusta, v ostalih mesecih je bilo poslovanje pozitivno. Doseženi rezultati uspešnosti poslovanja v obdobju od 1. aprila do 31. decembra 1991 so bili glede na zoženi sanacijski program slabši od predvidenih, kar je bila predvsem posledica razmer v jugoslovanskem in slovenskem prostoru, visoke inflacije (v povprečju 10 odstotkov mesečno), precenjene domače valute glede na inflacijo in nestabilnih razmer na gospodarskem področju. Fizični obseg proizvodnje (merjen s planskimi cenami) je bil dosežen v 93 odstotkih, delež fizičnega obsega v izvoz pa je znašal le 10,7 odstotkov (načrt je bil 43,2 odstotkov). V rednem delu poslovanja je usnjarna ustvarila 23,7 milijonov SIT dobička, v izrednem delu 4 milijone SIT dobička, v finančnem delu pa je izkazala izgubo v višini 26,6 milijonov SIT. Na izgubo v finančnem delu poslovanja so vplivale negativne tečajne razlike (tečaj DEM se je od začetka do konca leta povečal za 5,33-krat) in obresti (inflacija se je od decembra 1990 do decembra 1991 povečala za 3,47-krat).

Poslovanje ljutomerskega usnjarskega obrata v letu 1992 je bilo težavno in izredno zahtevno. Družba je vse svoje napore usmerjala v iskanje zadostnih količin telečje-junečih kož, v iskanje novih kupcev, predvsem za proizvode, ki so nastajali kot »nus-produkt« pri proizvodnji usnja. Velike težave so nastopale tudi z zagotavljanjem likvidnosti, iskanju zadostne višine plačil v gotovini za izplačilo plač in ostalih gotovinskih plačil. V letu 1992 je družba morala poravnati tudi nekatere obveznosti iz poslovanja v preteklih letih (WURZINGER), kar je dodatno obremenjevalo likvidnostni položaj družbe. Fizični obseg proizvodnje v letu 1992 je bil glede na planske cene za 4 odstotke višji kot leta 1991, vendar pa kar za 45 odstotkov nižji od načrtovanega. Vrednost izvoza je znašala 662.921 USD, kar je bilo za 5 odstotkov več kot leta 1991, a le 34 odstotkov od načrta. Uvoz je bil realiziran v višini 264.572 USD, kar je predstavljalo 83 odstotkov realizacije iz leta 1991 in le 17 odstotkov letnega načrta. Februarja 1992 se je družba uspela »deblokirati«. Deblokada se je izvedla z najetim kratkoročnim kreditom pri LB Celje. V ta namen je družba najela kratkoročni izvozni kredit preko firme Resco, s 15 odstotno obrestno mero in z mesečnim odplačilom anuitete v obliki izvoza približno 2000 kvadratnih metrov oblačilnega velurja. Do konca leta 1992 je družba poravnala 43 odstotkov najetega kredita, je pa bila občasno še blokirana zaradi pomanjkanja finančnih sredstev za plačilo zapadlih obveznosti iz plač. Zaradi zmanjšanja vrednosti prodaje v drugi polovici leta 1992 je imela družba tudi večje probleme z obratnimi sredstvi za nabavo potrebne dražje telečje-juneče surovine, za kar sta bila najeta dva kratkoročna kredita. Težave v družbi so se nadaljevale tudi v letu 1993. Zaradi pomanjkanja likvidnih sredstev in zaradi tri mesečne prepovedi uvoza surovin kož (parkljevka), družba ni uspela uresničiti z letnim načrtom zastavljenih ciljev. Fizični obseg proizvodnje je bil v primerjavi z letom 1992 in z letnim načrtom nižji za približno 20 odstotkov. Osnovni razlog za to pa je bil le v 60 odstotkih izkoriščenosti kapacitet, do katere je prišlo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev in posledično surovine. Delež proizvodnje za izvoz se je v primerjavi z letom 1992 povečal iz 18,3 na 30 odstotkov, vendar je bil nižji od zastavljenega cilja za 21 odstotkov. Leta 1993 je bilo na tuji trg prodano za 728.000 USD in to 96 odstotkov na razviti evropski trg in 4 na območje bivše Jugoslavije. Družba je ustvarila 282,7 milijonov SIT celotnega prihodka in 300,9 milijonov SIT odhodka, skozi vse leto pa je poslovala preko lastnega žiro računa z občasnimi blokadami, ki so trajale od 7 do 14 dni.

   Iz analize poslovanja družbe Konus Usnjarne Ljutomer d. o. o. za leto 1994 je razvidno, da je družba v tem letu poslovala znatno uspešnejše kot leta 1993. Tako se je izguba iz leta 1993, ki je znašala 14 odstotkov poslovnih prihodkov, zmanjšala na 6,3 odstotke. Kljub vsemu pa zaradi problemov pri zagotavljanju kontinuirane nabave ustrezne surovine, občasnih likvidnostnih težav in pogosto tudi tehnoloških problemov, ki so bili predvsem posledica zastarele in dotrajane strojne opreme, družba ni realizirala vseh z letnim načrtom zastavljenih nalog. Družba je kljub izboljšanju poslovanja glede na leto poprej poslovala v težavnih pogojih. Svoje napore je usmerjala v iskanje zadostnih količin telečje-junečih kož, predvsem za proizvode, ki so izkazovali višjo akumulacijo, in v iskanje novih trgov oziroma kupcev. Zaradi pomanjkanja ustrezne, predvsem telečje-juneče surovine na tržišču, je bilo nabavljenih bistveno več svinjskih kož. Izvoz se je glede na leto 1993 povečal za 11 odstotkov, uvoz pa kar za 63 odstotkov. Največ, 33,5 odstotkov, uvoza je bilo iz Hrvaške, od koder so uvažali predvsem telečje-juneče kože in preko kompenzacijskih poslov tudi nekaj kemikalij. Družba je sicer tudi v letu 1994 poslovala preko lastnega žiro računa z občasnimi blokadami. Leta 1995 je družba poslovala znatno pod pričakovanji in precej slabše kot leta 1994. Zaradi tega dejstva se je lastnik družbe Sklad za razvoj Republike Slovenije odločil, da je s 1. novembrom 1995 zamenjal direktorja družbe, Maksimiljana Lešnika. Nasledil ga je Silvo Potočnik. Leta 1995 večina, z letnim načrtom zastavljenih ciljev, ni bila realizirana. Glavna vzroka sta bila povezana s financiranjem osnovne surovine in pomanjkanjem ustrezne surovine, posledici pa nekontinuirana nabava surovine in neizpolnjevanje dobavnih rokov kupcem, kar je bil poleg recesije, glavni razlog za zmanjšanje prodaje na tuji trg. Izvoz se je namreč glede na leto 1994 zmanjšal za 14 odstotkov. Se je pa delež uvoza povečal za 6 odstotkov. Proizvodnja v letu 1995 je bila glede na leto poprej manjša za približno 15 odstotkov, povečali pa so delež telečje-junečega programa z 20,2 na 30,8 odstotkov. Tudi v naslednjih letih se poslovanje družbe ni izboljševalo. Nasprotno, proti koncu tisočletja so se stvari samo še poslabševale. Podjetje Konus Usnjarna d. o. o. je v letih 1999 in 2000 poslovalo v razmerah, ki so bile usnjarsko predelovalni industriji izrazito nenaklonjene, kar se je odražalo v zapiranju nekaterih tovarn oziroma obratov in v prisilnih poravnavah ter stečajih. Vse to se je negativno odražalo tudi pri poslovanju ljutomerskega podjetja. Dodatne težave pa je predstavljalo še kritično pomanjkanje obratnih sredstev iz pomožnih surovin in energentov. Značilnost podjetja je bila ta, da je imelo zelo dolg ciklus reprodukcije. Zato je bilo treba na nabavnem trgu vložiti še dodatne napore pri iskanju dobaviteljev z ugodnejšimi plačilnimi pogoji in tako izboljšati razmerje med vezavo kratkoročnih terjatev in kratkoročnih obveznosti. Med odhodki je podjetje večjo skrb namenilo stroškom storitev in vzdrževanja, stroški dela pa so bili prilagojeni obsegu in kvaliteti poslovanja, vendar v skladu z veljavno kolektivno pogodbo. Podjetje je leta 1999 glede na leto poprej ustvarilo izgubo. Glavni razlog negativnega poslovanja je bilo zmanjšanje prihodkov od prodaje, ki so se glede na predhodno obdobje zmanjšali kar za slabih 24 odstotkov. Leta 1999 so se v primerjavi z letom 1998 v izkazu stanja sredstva povečala za 8,53 odstotkov, pri čemer so se stalna sredstva povečala za 3,53 odstotke, gibljiva sredstva pa za 11,04 odstotkov. Razloge za premik v sestavi sredstev gre iskati med stalnimi sredstvi v povečanju »opredmetenih« osnovnih sredstev. Vzroki za povečanje gibljivih sredstev pa so bili v povečanju kratkoročnih terjatev iz poslovanja. Podjetje Konus Usnjarna Ljutomer d. o. o. je leta 1999 zaključilo s čisto izgubo iz poslovnega leta v višini 56,299.810.56 SIT.

Leta 2000 so se celotna sredstva podjetja glede na leto 1999 zmanjšala za 40,6 odstotkov, pri čemer so se stalna sredstva zmanjšala za 8,1 odstotkov, gibljiva pa za 56,9 odstotkov. Podjetje je ustvarilo veliko izgubo. Glavni razlog negativnega poslovanja je bil zmanjšanje prihodkov od prodaje, ki so se glede na predhodno obdobje zmanjšali za 38,38 odstotkov. Podjetje je leto 2000 zaključilo s čisto izgubo 92,596.564,69 SIT. Z razdelitvijo prodaje na dva dela ugotovimo, da je prodaja tako na domačem kot na tujem trgu leta 2000 v primerjavi z letom 1999 nazadovala. Prodaja na domačem tržišču se je zmanjšala za 51, na tujem pa za 30 odstotkov. Kot posledica manjše prodaje so se leta 2000 zmanjšali stroški materiala in storitev, medtem ko so stroški dela ostali skoraj nespremenjeni. Ker je bila ugotovljena tekoča izguba in izguba iz prejšnjih let v skupni višini 252,2 milijona SIT, ki je bila bistveno višja od polovice osnovnega kapitala podjetja in ker je bilo podjetje nelikvidno, saj ni bilo sposobno pravočasno izpolnjevati svojih zapadlih obveznosti in prezadolženo, saj njegovo premoženje ne zadošča za poplačilo vseh obveznosti podjetja, je bila uprava podjetja, glede na določila 13. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, prisiljena Okrožnemu sodišču v Murski Soboti predlagati začetek stečajnega postopka. Omenjeno sodišče je začetek postopka 4. decembra 2000 tudi potrdilo.


Dr. Aleksander Lorenčič


Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·