Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

Soočanje s tranzicijo na regionalni ravni - primer mariborske občine

TEŽKI POOSAMOSVOJITVENI DESETLETJI ZA MARIBORSKO GOSPODARSTVO


Iz vrha jugoslovanske industrijske proizvodnje v veliko krizo


Prehod v kapitalistični sistem je za celotno slovensko gospodarstvo predstavljal veliko preizkušnjo, Maribor kot industrijsko središče, pa je prehod v tržno gospodarstvo še posebej prizadel. Dolga leta je mesto ob Dravi sodilo v vrh jugoslovanske industrijske proizvodnje, a ker se je razvijal zgolj industrijsko, mu to v času prehoda v nov sistem ni veliko koristilo. Za Maribor je bila značilna zelo pestra struktura industrije, saj so bile v Mariboru razvite skoraj vse industrijske panoge, ki so bile prisotne v Sloveniji. V Mariboru se je struktura industrijske proizvodnje razlikovala od slovenskega povprečja, odločilnega pomena je bilo predvsem odstopanje na področju proizvodnje sredstev za delo. Slednja je bila namreč najzahtevnejša zvrst proizvodnje, saj je terjala visoko stopnjo tehnološke opremljenosti in angažiranje visokih finančnih sredstev, kar se pa v primeru mariborskega gospodarstva ni zgodilo. V osemdesetih letih minulega stoletja je pričelo mariborsko gospodarstvo zelo padati. Značilna je bila počasna rast industrijske proizvodnje, akumulacija v podjetjih  pa je bila pičla ali pa je povsem usahnila. Velik problem je predstavljala tudi inflacija. Sredi osemdesetih let je več kot 60 odstotkov dohodkov mariborsko gospodarstvo ustvarilo s predelovalnimi dejavnostmi, kjer sta imeli vodilno vlogo proizvodnja vozil in tekstilna industrija. S krizo v teh dveh panogah je prišlo do resnih težav v mariborskem gospodarstvu, saj je ob razpadu jugoslovanske države velik del trga izgubila predvsem proizvodnja investicijske opreme in tekstila. Poudariti je treba, kot je ugotovila že geografinja Lučka Lorber, da se je glavni pretres v mariborskih predelovalnih dejavnostih zgodil nekaj let pred osamosvojitvijo in prva leta po njej. Mariborsko gospodarstvo je doživelo šok že leta 1988, ko je drastično začel padati delež proizvodnje v sektorju proizvodnje vozil. Jugoslovanska vojska je namreč tega leta skoraj v celoti prenehala kupovati pri mariborskih podjetjih.



Stopnja rasti industrijske proizvodnje v občini Maribor v letih 1987-1993 (povprečna letna stopnja v %)



Podjetja tekstilne dejavnosti so med tranzicijo doživela več kriznih obdobij, posebej v letih 1995, 1998, 2004 in 2005. Zadnji večji udarec je tekstilna dejavnost v Mariboru doživela leta 2009, ko je zaradi posledic globalne gospodarske krize vrata zaprlo podjetje MTT Tekstil, ki je bilo od leta 2007 v družinski lasti. Eden od razlogov za težave mariborskega gospodarstva je bil vsekakor v dejstvu, da se številna mariborska podjetja niso pravočasno in ustrezno prilagodila zahtevam tržnega gospodarstva. Kot drugod so se tudi v mariborskem gospodarstvu tako imenovani Tozdi kot osnova jugoslovanskega »eksperimenta« dogovorne ekonomije obdržali vse do leta 1989 in tako postali simbol ter sopomenka za nesrečo. Po letu 1989 je kriza v mariborski industriji z vso močjo udarila na plano.


Z osamosvojitvijo plaz stečajev in velika brezposelnost


Z osamosvojitvijo, s prehodom v tržno gospodarstvo in z izgubo nekdanjih jugoslovanskih trgov je prišlo do številnih stečajev, ki so sprva prizadeli velike sisteme, pozneje pa tudi manjša podjetja. Po mnenju gospodarstvenikov je bilo na področju Slovenije najbolj prizadeto ravno gospodarstvo v Mariboru in regiji, zlasti še zaradi zlomov velikih industrijskih, gradbenih in trgovskih velikanov. Od leta 1989, ko je bil zabeležen stečaj prvega večjega podjetja (Lilet), je postopoma začelo naraščati število stečajev mariborskih podjetij. V letih 1990 in 1991 je bilo skupaj uvedenih 6 stečajev, leta 1992 se je stečajni postopek začel v 9 podjetjih, leta 1993 v 15 podjetjih in leta 1994 v 19 podjetjih. Najbolj so Maribor na gospodarskem in socialnem področju zaznamovali stečaji leta 1995 (23 stečajev, med drugim tudi v podjetjih Metalna Mio, Metalna TPI, TVT Termex, Merinka Melinda in GZP Mariborski tisk) in leta 1996 (33 novih stečajev, med drugim tudi v podjetjih SGP Stavbar Megrad, EM Hidromontaža, Tovarna avtomobilov Maribor - TAM, Tekstilna tovarna Maribor, Jeklotehna in PIK Exclusive), ko je delo izgubilo največ delavcev. Posledica propadanja podjetij je bil strmi padec deleža industrije v prihodkih mariborskega gospodarstva, padec tako izvoza kot uvoza in velika stopnja brezposelnosti. Delež dolgotrajno brezposelnih je bil približno 10 odstotkov nad slovenskim povprečjem. Po izrazitem povečanju stopnje brezposelnosti v prvi fazi tranzicije se je število brezposelnih oseb v MO Maribor nato v obdobju 1995-2004 sicer zmanjševalo, naraščal pa je delež brezposelnih žensk (leta 1999 je bil delež brezposelnih žensk 52,6 odstotka, leta 2004 pa 54,1 odstotka) in delež brezposelnih oseb s V., VI., VII. in VIII. stopnjo izobrazbe. Na drugi strani se je zmanjševal delež brezposelnih z nizko stopnjo izobrazbe. Težava je bila tudi v slabo vodeni politiki, saj so dotacije za ohranjanje delovnih mest imele ravno nasprotni učinek od pričakovanega. Državne subvencije so šle namreč predvsem za sanacijo likvidnosti in plače zaposlenih, ne pa za vlaganje v investicije in v ustrezno prestrukturiranje. Problematika brezposelnih se je med drugim kazala v stavkah delavcev, žal pa sistematičnega zbiranja podatkov o stavkah in delovnih sporih ni bilo. Potreba po sistematičnem zbiranju podatkov o stavkah in delovnih sporih je postala izrazitejša šele po vstopu v EU. Standard v občini je bil pod slovenskim povprečjem, kar se je na primer kazalo tudi v višini plač. Najnižje plače so bile v gospodarskem sektorju. Povprečna neto plača v podjetjih in drugih organizacijah je bila oktobra leta 1994 natančno 62892 SIT (RS 65284), v gospodarstvu 56151 SIT (RS 60207) in v negospodarstvu 81747 (RS 81373). Po letu 1991 se je mnogo ljudi zaradi slabega stanja v občini odselilo – nezanemarljiv del tudi v Osrednjo slovensko regijo (Ljubljana z okolico).




Število stečajev mariborskih podjetij v letih 1990-1996



Počasno okrevanje


Okrevanje gospodarstva je bilo zelo počasno in če vemo, da je na republiškem nivoju slednje, z oživitvijo gospodarske aktivnosti, nastopilo že sredi leta 1993, se je okrevanje v mariborski občini začelo z nekajletnim zamikom. Šele po letu 1998, ko je nastopilo obdobje pomembnih sprememb v gospodarski rasti (v letu 1998 2,8-odstotna letna rast), ki so bistveno vplivale na povečanje zaposlenosti in zmanjšanje brezposelnosti. Industrija si je opomogla, se v določeni meri prestrukturirala in vzpostavila nova strateška partnerstva, poleg nje pa se je zelo razvijal storitveni sektor. Maribor je pridobival vse bolj uravnoteženo zaposlitveno strukturo. Struktura mariborskega gospodarstva malo pred formalnim zaključkom tranzicije (za formalni zaključek tranzicije štejemo vstop Slovenije v EU, ki se je zgodil 1. maja 2004), natančneje na dan 31. 12. 2003, se je bistveno razlikovala od tiste iz začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja. V mariborski občini je bilo registriranih 8087 poslovnih subjektov, kar je predstavljalo 43,8 odstotka vseh poslovnih subjektov v Podravju in 5,7-odstotni delež na ravni celotne Slovenije. Največ je bilo gospodarskih subjektov na področju trgovine, popravil motornih vozil in izdelkov široke potrošnje, sledili področje poslovanje z nepremičninami, najem in poslovne storitve, na tretjem mestu pa so bile predelovalne dejavnosti. Po velikosti so leta 2003 prevladovale male gospodarske družbe s kar 95-odstotnim deležem, velike pa so imele le 2,1-odstotni delež. Po poročilu Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo iz leta 1999, torej po koncu šest let trajajočega procesa lastninskega preoblikovanja, ki se je formalno končalo z Zakonom o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, se je glede na dejavnosti v mariborski regiji največji delež družbenega kapitala lastninil v predelovalnih dejavnostih (46,3 %), sledili so kmetijstvo, lov, gozdarstvo in ribištvo (14,4 %) ter trgovina in popravila motornih vozil (10,2 %). Kljub okrevanju pa so še naprej stečaji podjetij ostali sestavni del gospodarskega življenja tudi po letu 1998. Tega leta je 0,2 odstotka mariborskih podjetij – z njihovim stečajem je izgubilo delo 2,3 odstotka vseh zaposlenih v občini, ustvarilo 1,4 odstotka vseh prihodkov, te družbe pa so imele v lasti 1,1 odstotka vseh sredstev. Največje odstopanje od slovenskega povprečja je bilo predvsem pri številu zaposlenih, ki so izgubili delo v teh podjetjih. Leta 1999 je na novo odprlo stečajni račun 21 gospodarskih družb s sedežem v mariborski občini, leto pozneje pa se je začel stečajni postopek še v 37 mariborskih podjetjih. Naj povemo, da so bili nekateri stečajni postopki zelo dolgotrajni. V mariborski Hidromontaži so stečaj objavili na isti dan kot v TAM-u, torej v začetku junija 1996, a stečajni postopek leta 2009 še vedno ni bil zaključen. Kot zanimivost ob stečaju Hidromontaže še podatek, da so delavci izvedeli za stečaj zjutraj ob prihodu na delo. Čeprav je bil nekako pričakovan, pa si lahko mislimo, da je za številne zaposlene pomenil velik šok. Ključna težava in razlog za številne težave podjetij je vsekakor tičal v neustreznem prestrukturiranju in premajhnem vlaganju v investicije in tehnološki razvoj. Nekatera podjetja so vendarle že zgodaj spoznala, da se, v kolikor želijo uspešno poslovati v novih pogojih gospodarjenja, morajo ustrezno prestrukturirati. Omenimo na primer vodstvo takratne Tovarne Zlatorog Maribor, ki je že leta 1988 spoznalo, da mora začeti sodelovati s svetovno znanim uspešnim partnerjem, s katerim bi postal sodobnejše podjetje. Leta 1990 je bila s Henklom Austria GmbH podpisana pogodba o ustanovitvi mešane družbe, kar se je izkazalo za modro potezo, saj je Henkel Slovenija še danes dobro in uspešno podjetje.


Svetla točka na pogorišču giganta


Eno od še posebej žalostnih zgodb predstavlja usoda Tovarne avtomobilov Maribor,  giganta, ki je bil ponos ne samo mariborske, temveč tudi slovenske in jugoslovanske industrije ter bo ostal v slovenski zgodovini zapisan z velikimi črkami. Stečajni postopek v okviru tega podjetja se je končal šele maja leta 2009. Na simbolni ravni je dokončno slovo TAM-a označila odstranitev reklamne konstrukcije logotipa tega giganta poleti leta 2004, ki je »krasila« vrh stavbe mariborske železniške postaje (odstranili so jo predvsem zaradi dotrajanosti). S ciljem, da se prenos obveznosti v javni dolg na podlagi predvidenega stečaja družbe TAM-a, čim bolj omeji, je država v drugem četrtletju leta 1996 začela dejavnosti za ustanovitev novih družb MPP (Mariborski program prestrukturiranja), ki naj bi prevzele dejavnosti poslovnega sistema TAM skupaj z delom zaposlenih. Tri dni pred uvedbo stečajnega postopka nad družbo TAM, d.d., so sklenili najemne pogodbe (za najem poslovnih prostorov in opreme) med družbami poslovnega sistema TAM in novoustanovljenimi podjetji MPP. Ob uvedbi stečajnega postopka je približno 1200 delavcev takoj začelo delati za nedoločen ali določen čas v novih MPP podjetjih. Kljub temu prenos obveznosti v javni dolg ni bil majhen. O tem priča podatek, da so se, ko se je junija 1996 začel stečajni postopek v TAM-u in Avtomontaži Bus, banke z zapadlimi terjatvami obrnile na državo in pri državnem proračunu unovčile poroštva za skupno 98,7 milijona evrov. Država je na drugi strani prijavila terjatve iz unovčenih državnih poroštev v stečajnem postopku omenjenih družb. Po končanem stečajnem postopku in razdelitvi stečajne mase je državi uspelo izterjati le 12,3 milijona evrov zapadlih terjatev. To pa pomeni, kot je zapisal ekonomist Stanislav Kovač, da smo na koncu davkoplačevalci iz državnega proračuna plačali kar dobrih 86 milijonov evrov bančnih dolgov TAM-a in Avtomontaže Bus.

Svetla točka v žalostni zgodbi  okrog TAM-a je, da je na njegovem pogorišču nastala Poslovno-proizvodna Cona Tezno, ki je danes največji tovrstni gospodarski agregat v državi in jo je kot zgodbo o uspehu omenjal celo londonski Financial Times. V Coni Tezno danes deluje skoraj 200 podjetij, ki zaposlujejo približno 3500 ljudi. Ponos cone, kjer med drugim nastajajo deli in sklopi za nekatere največje svetovne avtomobilske proizvajalce, so poleg kovinsko-predelovalne industrije, kovinske galanterije, orodjarstva in proizvodnje specialnih strojev, tudi razvoj in proizvodnja letaliških in turističnih avtobusov, zapleteni proizvodni sistemi, orodja, podjetja za računalniško programiranje in razvoj, visokotehnološke dejavnosti za varčno uporabo energije in še bi lahko naštevali. V njej so svoj prostor našli tudi centralni računalniški in organizacijski center Nove kreditne banke Maribor, Zavarovalnice Maribor in centralni logistični center Pošte Slovenije. Na področju Poslovno-proizvodne Cone Tezno je imela svojo bazo tudi Tovarna vozil Maribor (TVM), ki je bila ustanovljena aprila leta 2001.  Z vstopom Viator&Vektor v lastniško strukturo družbe leta 2004 so se začele intenzivne trženjske dejavnosti za pridobitev novih naročil, novih projektov in sinergijskih učinkov v skupini in obeti so bili veliki. Žal je bilo vse prej kot ne kratke sape. Poleg ostalega je tudi zadnja globalna gospodarska in finančna kriza vplivala na poslovanje omenjene družbe in jo tako rekoč pahnila v boj za preživetje, o katerem smo zadnja leta precej slišali. Priča smo bili še eni v vrsti zgodb z žalostnim koncem, saj je okrožno sodišče v Mariboru letos marca izdalo sklep o začetku stečajnega postopka v Tovarni vozil Maribor.

  Po tranzicijski agoniji mariborskega gospodarstva je žal, tako kot v celotno Slovenijo, tudi v mariborsko gospodarstvo ponovno zarezala že omenjena finančna in gospodarska kriza svetovnega formata. Če so tako rekoč vsa večja podjetja v Mariboru propadla v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, pa je bila zadnja kriza v prvi fazi usodna predvsem za mala podjetja. Samo do konca novembra 2009 so namreč na mariborskem okrožnem sodišču začeli stečajne postopke v 40 podjetjih, vloženih pa je bilo tudi 70 predlogov za začetek postopkov zaradi insolventnosti. Žal v nadaljevanju, kar se je potrdilo v lanskem in v prvi polovici letošnjega leta, kriza ni zaobšla tudi nekaterih večjih in do izbruha krize, uspešnih mariborskih podjetij.




Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·