Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

RAZUMEVANJE KAPITALISTIČNEGA SISTEMA

RAZUMEVANJE KAPITALISTIČNEGA SISTEMA


Slovenija 20 let po osamosvojitvi ni kakšna obljubljena dežela. Je država, ki se ubada s podobnimi težavami kot druge nam primerljive države. Pričakovanja glede prehoda v tržno gospodarstvo so bila velika. To se danes izrazito kaže kot nemoč, brezup in razočaranje ljudi. Predstave o tem, da bomo čez noč postali mala Švica, so se dokaj hitro razblinile. No, danes smo, če že ne po drugih kazalnikih, pa vsaj po številu izvedenih referendumov primerljivi z omenjeno državo. Pogosto je slišati, da smo v Sloveniji v ustavo zapisali, da uvajamo tržno gospodarstvo, zašli pa smo v kapitalistično gospodarstvo. Zaradi romantičnih predstav je toliko težje sprejeti dejstvo, da se Slovenija ni odločila le za tržno gospodarstvo, temveč je prešla tudi v kapitalistični sistem in vse kar sodi k slednjemu. Kapitalizem po meri človeka, kot smo si ga v Sloveniji predstavljali, je žal samo iluzija. Imeti privatno lastnino brez bogatih lastnikov, enakomerno delitev dobička in kapitalizem brez družbenega razslojevanja so le utopične predstave. Družbeno razslojevanje je posledica kapitalističnega sistema, pri čemer gre dodati, da je slednje v številnih nam primerljivih družbah še bolj izrazito. Tudi v ostalih tranzicijskih državah je temu tako in to ne glede na ubrani pristop k tranziciji. Pomenljivo je, da po nedavni raziskavi OECD Slovenija spada med države z najnižjo stopnjo dohodkovne neenakosti. Tudi glede vloge države si nismo povsem na jasnem, ne pri nas ne drugod. Po eni strani si želimo čim manjšo vlogo države v gospodarstvu ali njen popoln umik, po drugi pa v kriznih razmerah zahtevamo njeno pomoč. Če ne prej, je zadnja svetovna finančna in gospodarska kriza dokazala, da trg ne more biti edini regulator sistema in da je vloga države pomembna in zaželena. Takšna država, ki dela za dobrobit države in njenega gospodarstva seveda. Mogoče pretirano rečeno, a zdi se, da bi si v Sloveniji želeli kapitalizem s socialističnimi privilegiji, na kar nemalokrat opozarja tudi kateri od uspešnih slovenskih menedžerjev, ki se jim žal namenja premalo pozornosti. Zdi se, kot da so bolj zanimive tragične zgodbe in da se je veliko lažje pritoževati in tarnati nad vsem, o zanimivih in uspešnih ljudeh pa ni vredno izgubljati besed. Dejstvo je, da imamo tudi v Sloveniji svetovno priznana podjetja in menedžerje, ki so uspešni predvsem po zaslugi svojega dela in izvirnosti. Kot opozarjajo sami, pa ima slovenska država do njih mačehovski odnos, zaradi česar med drugim svojo proizvodnjo selijo tudi na tuje.


Konec leta 2007 je prostor v slovenskem izrazoslovju z izrazito negativno konotacijo dobila beseda tajkun. Vendar kakšne tajkune v Sloveniji sploh imamo? Kar nekaj »najbolj znanih« tako imenovanih tajkunov v Sloveniji je namreč na eni strani imelo za določeno vrednost evrov premoženja, na drugi pa za približno enako vrednost kreditov. Ali je to res primer tajkunstva ali pa je šlo le za fikcijo? Zelo pomenljiv podatek, kar zadeva vprašanja tajkunstva v Sloveniji je, da je 100 najbogatejših Slovencev v letu 2011 posedovalo približno 2,5 milijardi evrov. Če vemo, da je nominalno BDP v Sloveniji leta 2010 znašal 36 milijard evrov to pomeni, da omenjeni znesek predstavlja slabih 7 odstotkov republiškega BDP-JA. Za primerjavo: po podatkih iz leta 2009 so imeli najbogatejši Srbi v lasti skoraj 32 milijard EUR, kar pomeni približno tretjino BDP-ja Republike Srbije leta 2009. V "razvitih" kapitalizmih, na primer v ZDA in na Japonskem, znaša ta delež med 5 in 7 odstotki. Zavedati se moramo, da imamo tudi v Sloveniji uspešne gospodarstvenike. In te, inovativne in uspešne podjetnike, ki so uspeli na podlagi lastne ideje in lastnega truda namreč, je treba spodbujati. Samo zato, ker nekomu uspe in ima temu primerno pod palcem, zelo težko govorimo o tajkunstvu. Na drugi strani pa naj tistim menedžerjem in ostalim, ki so kakorkoli oškodovali posamezna podjetja, piše sodbo pravni sistem.


Leto 1991 vsekakor označuje pomembno prelomnico v naši zgodovini. Osamosvojitev Slovenije, mednarodno priznanje in vstopi v različne mednarodne integracije z vrhuncem ob vstopu v EU leta 2004 so dosežki, na katere smo lahko ponosni. Proces prehoda v odprto socialno-tržno gospodarstvo v Sloveniji si zasluži pozitivno zgodovinsko oceno z dodano črno piko, ki podobno kot v drugih tranzicijskih državah opozarja na nekaj zgrešenih potez in zamujenih priložnosti. To je mogoče razumeti, ker tako kompleksnega procesa, kot je tranzicija, ni mogoče izpeljati v popolnosti načrtno in ciljno, saj stvari v praksi pogosto ne tečejo tako, kot piše v učbenikih in zakonih. Menim pa, da če obstaja kakšno področje, kjer bi politika morala preseči ideološke vzorce in strankarska prepričanja, je to gospodarsko področje. V času tranzicije (in še danes je tako) so se tudi zaradi nejasne strategije, nekoherentnosti in nekonsistentnosti politike zgodile številne malverzacije in zlorabe. Iz zgodovine naj bi se učili predvsem iz napak, kar še posebej velja za vsakokratno oblast.


Dr. Aleksander Lorenčič


Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·