Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

RAZPADU SKUPNE DRŽAVE NAPROTI

RAZPADU SKUPNE DRŽAVE NAPROTI


Že na začetku šestdesetih let je postalo očitno, da sta gospodarski sistem ter z njim povezana odločilna vloga države pri oblikovanju in uresničevanju gospodarske politike glavni oviri za hitrejši tehnološki razvoj in večjo vključitev v mednarodno delitev dela. Eno od temeljnih težav so predstavljali nasprotujoči si pogledi okrog razvojne usmeritve. Predvsem je šlo za spopad dveh smeri. Prvo je predstavljala Srbija, ki je težila k okrepitvi vloge zvezne države, povrnitvi centralističnega planskega sistema in distribucije, drugo pa predvsem Slovenija in Hrvaška, ki sta si prizadevali za nadaljevanje decentralizacije in posodobitev gospodarskega sistema. Gospodarska reforma iz leta 1965 je nekako pomenila zmago slovenske smeri, saj je za pripravo le te bila izbrana posebna delovna skupina, ki jo je vodil Boris Kraigher. Glavni ukrepi, ki jih je reforma predvidevala, so bili sprememba cenovnih razmerij, okrepitev terciarnega gospodarskega sektorja, posodobitev sistema ekonomskih odnosov s tujino, omejevalna kreditna politika, sprememba davčnega sistema in politike, uravnoteženje porabe z dohodki, konvertibilnost domačega denarja ter nov odnos do nerazvitih republik in območij. Upi po uspehu reforme so, kot že rečeno, bili visoki in uresničevanje gospodarske reforme je postala najpomembnejša naloga vse družbe. Kljub temu pa je že v drugi polovici leta 1967 vnema za uresničevanje programa gospodarske reforme popustila, v letu 1968 je dokončno postalo jasno, da reforma ne bo uspela. Sodobniki so gospodarsko reformo iz leta 1965 uvrstili med dogodke posebnega pomena. Razglasili so jo za najbolje pripravljen program gospodarske preobrazbe, ki je bil izdelan v času druge jugoslovanske države. Povzdigovalci reforme so bili prepričani, da bi bila v primeru njene uresničitve usoda Jugoslavije povsem drugačna. Hrvaški ekonomist Branko Horvat je videl razloge za propad reforme v dejstvu, da le ta ekonomsko ni bila tako dobro pripravljena kot politično. Kakorkoli, nesporno dejstvo je, da je reforma v celoti propadla, in da osrednjega cilja, to je preoblikovanje gospodarstva v sodobnejše samoupravno-tržno gospodarstvo, ni uresničila. Njena zasnova je bila shematična, neusklajena in ideološko preveč obremenjena. Vodstva na vseh stopnjah – od osrednjih organov državne uprave do vodilnih ljudi v podjetjih – so poslovala in gospodarila več kakor dvajset let v razmerah bolj ali manj administrativnega sistema in precejšen del med njimi jih ni bil dovolj usposobljen za gospodarjenje v novih situacijah tržnega gospodarstva, kadrovskih sprememb pa ni bilo. Eden največjih ekonomskih strokovnjakov tistega časa Aleksander Bajt je sredi osemdesetih zapisal, da načrtovalci reforme še niso bili sposobni dojeti odločilnega pomena trga v gospodarskem življenju, saj so na trg gledali enostransko, zato tudi cene proizvodov, ki so jim posvetili največ pozornosti, niso nikoli dosegle svojih ekonomskih ravni. Po neuspešni reformi je zvezno partijsko vodstvo sprejelo stabilizacijski program, ki bi naj ustvaril pogoje za postopno odpravljanje gospodarskih težav. Program ni izpolnil pričakovanj, saj so njegovi restriktivni ukrepi imeli kratkotrajne učinke, povzročili nove zastoje ter še dodatno povečali nesorazmerja. V prvi polovici sedemdesetih let je bil gospodarski razvoj v Jugoslaviji neenakomeren, gospodarska gibanja ciklična in neenakomerna. Menjavala so se obdobja stabilnejših in nestabilnih gospodarskih gibanj. Leta 1971 so bila neuravnovešena gibanja še posebej močna. Zaradi naraščanja cen in stroškov notranji trg ni bil ustaljen in v plačilni bilanci je nastal velik primanjkljaj. Tudi v letih 1972 in 1973 so se negativne tendence nadaljevale ter gospodarska rast upadala. Vrhunec prizadevanj po zajezitvi razmer je predstavljala ustava iz leta 1974, ki predstavlja pomemben mejnik v razvoju Jugoslavije in mnogi v njej vidijo enega najpomembnejših vzrokov za razpad države ter njene gospodarske težave. Ustavo je zvezna skupščina sprejela v zmagovitem in samovšečnem prepričanju, da s tem potrjuje enega od vrhunskih dosežkov človeškega duha. Imela je dvojen značaj. Na eni strani je z okrepitvijo vloge republik in pokrajin ter zmanjševanjem vloge centralizma urejala organizacijo federacije in delovanje le-te, na drugi pa je z natančnim normativnim urejanjem družbeno-ekonomskih odnosov, ki so temeljili na samoupravljanju in združenem delu, poudarjala razredno, tako imenovan delavsko opredeljen značaj jugoslovanske družbe in države. Edvard Kardelj je na seji komisije za ustavna vprašanja maja 1973 dejal, da bo glavni namen ustave dati »delavskemu razredu v roke močno in učinkovito orožje, da bi se bolje organiziral«. Prav tako je Branko Petranović zapisal, da je socialistična družbena ureditev, kot jo je predvidevala ustava, bila zasnovana na »oblasti delavskega razreda in vseh delovnih ljudi ter na odnosih med ljudmi kot svobodnih in enakopravnih proizvajalcev in ustvarjalcev, katerih delo služi izključno zadovoljevanju njihovih osebnih in skupnih potreb«. A v praksi temu ni bilo tako. Gospodarski odnosi med podjetji so namreč postali predvsem politični med državo in podjetji, netržni sistem pa je vedno znova zahteval neprestani državni intervencionizem. Dejanska porazdelitev moči v podjetjih je bila mnogo manj demokratična, kot pa je to prikazoval samoupravni normativni sistem: odločilno vlogo je imela politična oblast, menedžerji so imeli pomemben vpliv zaradi poslovnih informacij, delavci kot formalni nosilci samoupravljanja pa so bili dejansko brez moči in v podrejenem položaju. Sredi sedemdesetih let je začel veljati tudi nov način družbenega načrtovanja, ki je temeljil na ideji, da bi delovanje tržnih zakonitosti lahko učinkoviteje nadomestili s samoupravnim dogovarjanjem med podjetji, čigar izhodišče je bil Zakon o združenem delu, ki ga je zvezna skupščina sprejela 25. novembra 1976. Predsednik skupščine SFRJ Kiro Gligorov je ob sprejetju Zakona o združenem delu na seji zveznega zbora in zbora Republik in pokrajin dejal, da je »globoko prodrlo spoznanje, da se je z ustavo leta 1974 in z Zakonom o združenem delu začela nova perspektiva razvoja samoupravnih odnosov«, vendar pa tudi pripomnil, da bi bilo »iluzorno pričakovati, da bo zakon o združenem delu odgovoril na vsa vprašanja in za vsako situacijo, za vsak konkreten primer v vsaki organizaciji združenega dela, ali da se bodo s samim obstojem zakona o združenem delu spremenili dosedanji odnosi v organizacijah združenega dela«. Gospodarski sistem, kot ga je predvideval zakon iz leta 1976, torej po katerem naj bi na novo preoblikovana socialistična podjetja (tozdi, ozdi, sozdi) sama usklajevala medsebojne interese in določala vzajemne pravice in odgovornosti, v praksi ni prinesel nič pozitivnega. Tako imenovani sistem »dogovorne ekonomije« je težil k temu, da bi se podjetja med seboj dogovarjala in ne tekmovala, kar je povsem skregano z načeli tržnega gospodarstva. Podjetja so v tujini in nasploh postajala vedno bolj nekonkurenčna, cene pa so počasi a zanesljivo naraščale. Dogovarjanje med tozdi naj bi nadomestilo tržne zakonitosti, cena končnega izdelka pa je bila takšna, kot so jo izračunali, in ne takšna, kot jo je bil sposoben prenesti trg. Nova gospodarska ureditev je dala podjetjem le nov zunanji videz, vsebina pa je ostala enaka. Tozdi so ostali mala podjetja, organizirana po starem. Še leta 1986 so bili temelj dogovornega gospodarstva in postali simbol in sopomenka za nesrečo. Dogovorno gospodarstvo je imelo še več slabosti. Ena je bila tudi ta, da so po podjetjih več časa kot za delo porabljali za sestanke. Zaradi samoupravnega odločanja se je leta 1975 efektivni delovni čas prepolovil in znašal do pet ur na dan. Dogovorno gospodarstvo se je obdržalo vse do razpada države. Gospodarski sistem, vzpostavljen z ustavo 1974 in z zakonom o združenem delu, je že tako slabo situacijo samo še poslabšal. Jugoslavija je konec sedemdesetih let zašla v hudo krizo, ki se je v naslednjih letih samo še poglabljala.


Gospodarska podoba Slovenije, takrat še jugoslovanske republike, se je v osemdesetih letih minulega stoletja pričela iz leta v leto izrazito slabšati. Gospodarska rast je upadala, produktivnost dela in kapitala je bila nizka, tehnični napredek je bil nizek, življenjski standard se je nižal in prepad med socialističnimi in kapitalističnimi gospodarstvi se je iz leta v leto povečeval. Konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je prišlo do preloma s starim redom, številne države so se osvobodile komunizma, ki je dokončno izgubil bitko s kapitalizmom.


Predsedniki zveznih vlad v zadnjih letih Jugoslavije:

- Veselin Djuranović (1977-1982)

- Milka Planinc (1982-1986)

- Branko Mikulić (1986-1988)

- Ante Marković (1989-1991)


Predsednika slovenskega Izvršnega sveta v 80. letih 20. stoletja:

- Janez Zemljarič (1980–1984)

- Dušan Šinigoj (1984–1990)


Leto 1980 predstavlja pomembno prelomnico v razvoju jugoslovanskega socialističnega gospodarstva. Navidezne uspešnosti je bilo konec in kljub nasprotnim prizadevanjem političnega vrha, je kriza po smrti Josipa Broza Tita privrela na plano. Glavni vzroki krize so bili zadolženost, zastarela tehnologija, primanjkljaj v trgovinski in plačilni bilanci ter ogromne razlike v razvoju. Jugoslavija je že sredi sedemdesetih let po kakovosti gospodarjenja zaostajala za razvitimi evropskimi državami. Imela je visoko stopnjo inflacije, najvišjo stopnjo zaposlenosti v industriji, nizko produktivnost, zaostajala pa je tudi po realnih osebnih dohodkih. Gospodarska politika Jugoslavije, za razliko od svetovnega gospodarstva, ki je težilo h kakovostnim strukturnim spremembam ter višji razvojni stopnji, ni težila k temu, da bi se akumulacija pretakala v tehnološki razvoj, ni spodbujala storilnosti, znanja in izvoza, ni prilagajala proizvodnje obstoječim energetskim virom in zato ne čudi dejstvo, da so se ekonomski kazalci v naslednjih letih, z inflacijo na čelu, samo še poslabševali. Inflacija je konec osemdesetih prerasla v hiperinflacijo. Merjeno s cenami na drobno je decembra 1989 v primerjavi z decembrom 1988 znašala dobrih 2800 odstotkov. Eden od temeljnih vzrokov razpada Jugoslavije leži prav gotov v medrepubliških odnosih in v nepremostljivih razlikah v stopnji gospodarske razvitosti med posameznimi federalnimi enotami. Medrepubliško dogovarjanje je bilo eno izmed šibkosti dogovornega gospodarstva. Po ustavi iz leta 1974 so dogovori in sporazumi postali obvezen dejavnik ekonomske in razvojne politike. Dogovorno naj bi urejali cene, temeljna razmerja v razporejanju dohodka, davčno in kreditno-monetarno politiko, podelitev tujih kreditov in podobno. Republike so seveda imele različne poglede in namere pri odločanju teh razmerij in tako v resnici do dogovorov oziroma soglašanj ni prišlo. Jugoslavija je skušala ves čas politiko zmanjševanja razlik v stopnji razvitosti republik voditi po sistemu »razviti manj razvitim«. Status manj razvitih so imele Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo. Sredi leta 1965 je bil ustanovljen Sklad za kreditiranje hitrejšega razvoja gospodarsko manj razvitih republik in avtonomnih pokrajin. Sredstva sklada so se zbirala v odstotkih od družbenega proizvoda družbenega sektorja. To je bila samo še ena od zgrešenih potez ekonomske politike. Manj razviti namreč niso sprejeli odgovornosti za svoj gospodarski razvoj, lastna sredstva so vlagali le v razvoj posameznih območij in smatrali, da so ves ostali razvoj ter naložbe skupna jugoslovanska skrb. Manj razviti svojih dolgov tudi niso vračali, prejeta sredstva pa so pogosto uporabljali za negospodarske namene. Enako se je izkazalo tudi za sam Sklad za kreditiranje. Dejstvo je, da so bile razvojne razlike v Jugoslaviji v razmerju 1:7, kar je v praksi pomenilo, da je bila Slovenija sedemkrat bolj razvita kot Kosovo. Slovenija kot najbolj razvita republika je vlagala največ in je sredi osemdesetih let zaradi poslabšanih gospodarskih razmer odstopila od sodelovanja v skladu.

Zadolževanje je bilo tisto, s katerim so jugoslovanske zvezne vlade skušale reševati krizo, a so s tem, kot bo razvidno v nadaljevanju, delale državi medvedjo uslugo. Jugoslavija se do sedemdesetih let v tujini ni veliko zadolževala. Problem je nastopil v sedemdesetih. O tem priča podatek, da se je zadolženost v obdobju 1972-1981 povečala kar za dobrih 17 milijard dolarjev. Do največjega skoka v zadolževanju je prišlo v letih 1977-1982, ko je zvezno vlado vodil Veselin Djuranović. Vzroki za takšno zadolževanje so bili v občutnem poslabšanju v tekočem delu plačilne bilance. Kot primer povemo, da se je trgovinski primanjkljaj z 1,7 milijarde dolarjev leta 1973 povečal na kar 7,9 milijarde dolarjev leta 1979. Jugoslavija že leta 1982 ni bila zmožna vračati dolgov. Kljub temu se je politični vrh z Mednarodnim monetarnim skladom sporazumel o odlogu dolga in najemal nova posojila. Takšno početje je jugoslovansko dolžniško krizo samo še poglabljalo in končalo se je s koncem toleriranja tujih upnikov. Pritiski le teh so postajali vse večji, vrhunec pa so dosegli v letih 1986-1988, ko je bil predsednik zvezne vlade Branko Mikulić. Osrednji problem je bil v dejstvu, da je Mednarodni monetarni sklad narekoval vodenje gospodarske politike. Zvezno vlado je prisilil, da je opuščala nadzor nad cenami, vodila omejevalno politiko plač in kreditov ter zniževala stroške javnega sektorja. V Jugoslaviji so pritisk upnikov jemali kot vmešavanje v notranje zadeve države in končalo se je z odstopom Mikulićeve zvezne vlade, sicer prvim v zgodovini socialistične Jugoslavije, decembra 1988.





Zunanji dolg Jugoslavije v obdobju 1970-1990


Vir: Lorenčič, Gospodarske razmere v Jugoslaviji v obdobju 1968 –1988: na poti v razpad. V: Čepič (ur.), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, str. 273.


Leto 1988 je bilo leto, ko je kriza gospodarskega sistema prešla v zadnjo, zaključno fazo, ki jo je zaznamoval še zadnji neuspešen poskus reševanja krizne situacije pod taktirko Anteja Markovića. Treba je reči, da so bili v osemdesetih letih vsi poskusi reševanja krize zveznih vlad neuspešni, a hkrati dodati, da so nekatere predlagane reforme bile dobre, pa so zaradi nedoslednega izvajanja propadle. Potrebno je izpostaviti Milko Planinc, predsednico zvezne vlade v letih 1982-1986, ki je z odločno politiko hotela narediti red, vendar je bila prešibka in je ves čas morala popuščati silovitim socialnim pritiskom in interesom posameznih republik. Beseda kriza se sicer vse do srede osemdesetih let ni uporabljala. Šele leta 1985 je Branko Horvat v knjigi Jugoslavensko društvo v krizi napisal, da je »politični sistem postal glavna ovira gospodarskega in družbenega razvoja«. Da so bila osemdeseta leta tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat, in ko so ljudje začeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je menil tudi dr. Janez Drnovšek, predsednik predsedstva SFRJ, dolgoletni predsednik vlade in predsednik Republike Slovenije. O socialističnem sistemu oziroma obdobju je dejal: »Očitno je obdobje socializma sicer prinašalo nekatere prednosti, morda tudi večje socialne garancije nekaterim slojem, ki se težje prebijajo v konkurenčnem tržnem sistemu. Na dolgi rok pa je bil socialistični sistem manj uspešen in manj konkurenčen kot je kapitalistični in zato tudi ni preživel«. O vzrokih razpada Jugoslavije je bilo že ogromno napisanega, avtorji pa gospodarskim razmeram večinoma pripisujejo veliko vlogo. Dejstvo pa je, kot meni ekonomist in zgodovinar Neven Borak, da se je vpliv gospodarskih dejavnikov »prepletal z oblikovanjem različnih pogledov na prihodnost države in na smeri njenega družbeno-ekonomskega preoblikovanja sveta v obdobju po smrti Josipa Broza Tita in splošnega zatona socialističnega sveta«.

Konec osemdesetih let 20. stoletja se je zvrstilo več dogodkov, ki so Slovenijo začeli potiskati na pot gospodarskega osamosvajanja. Septembra 1989 je slovenska skupščina sprejela dopolnila k slovenski ustavi, med katerimi je bila tudi ekonomska suverenost Slovenije. So se pa že pred tem zgodili pomembni dogodki, ki so napovedovali kasnejše družbene spremembe. Med slednje so sodili izid 57. številke Nove revije, Majniška deklaracija, stavka delavcev v Litostroju, pisateljska ustava in ljudska vstaja ob procesu proti četverici leta 1988.


Dr. Aleksander Lorenčič



Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·