Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

proces-lastninjenja-in-privatizacije

PROCES LASTNINJENJA IN PRIVATIZACIJE


Kljub temu da so bili do konca leta 1991 izpolnjeni najpomembnejši politični in gospodarski pogoji, pa politiki, ekonomisti in gospodarstveniki na prihodnost niso gledali optimistično. Politična kriza v državi se je poglabljala tudi zaradi privatizacijske zakonodaje. Proces privatiziranja družbenega premoženja je imel močan vpliv na glavne ekonomske kategorije v narodnem gospodarstvu, saj je vplival na spremembe bruto domačega proizvoda, industrijske produkcije, investiranje, spremembe v konkurenčnosti, uvoz in izvoz, storitve, kapital in podobno. proces-lastninjenja-in-privatizacije je imela dvojno naravo. Pomembna je bila tako iz gospodarskega kot tudi političnega vidika. Zamenjava prevladujočega državnega lastništva in kontrole produkcijskih sredstev z razpršeno in raznoliko zasebno lastnino je bilo bistveno dejanje pri odpravi prejšnjega gospodarskega sistema. Razpršitev gospodarske moči bi naj pomenila tudi razpršitev politične moči in konstruiranje demokratičnih institucij. Žal se je v praksi izkazalo, da je proces-lastninjenja-in-privatizacije pogosto služila kot sredstvo za doseganje političnih in ekonomskih ciljev. Zakonsko je proces-lastninjenja-in-privatizacije gospodarstva potekala v nekaj korakih. Jeseni 1991 sta bila sprejeta zakona o privatizaciji stanovanj in denacionalizaciji. Tretji v nizu privatizacijskih zakonov pa je bil šele konec leta 1992 sprejeti Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP).

Na področju gospodarstva so se strukturni premiki v Sloveniji zgodili že konec osemdesetih let, kar je omogočila sprejeta zakonodaja na zvezni ravni. Prelomnico predstavlja tudi Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o podjetjih, ki je bil sprejet avgusta 1990. Slednji je med drugim določal ukinitev delavskih svetov. Pristojnosti, ki jih je imel delavski svet so se tako prenesle na skupščino podjetja, upravni odbor in na direktorja. Spremenjeni zakon iz leta 1990 je odpravil tudi ločitev med pravico do lastnine in pravico do upravljanja lastnine. Po novem je pravica do upravljanja izvirala zgolj iz lastninske pravice. Liberalnejša zakonodaja je omogočila ustanavljanje zasebnih podjetij, privatizacijo obstoječih podjetij ter sprožila dva procesa − nastajanje malih ter drobljenje velikih podjetij. V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se torej mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje. In ker v tem času država še ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad statusnimi in premoženjsko-kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab. V tem obdobju je tako lahko prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«. Zaradi zapletov in dolgotrajnega sprejemanja privatizacijske zakonodaje sta bili decembra 1990 ustanovljeni dve državni ustanovi, da bi nadzorovali in urejali izvajanje privatizacije v Sloveniji in pomagali pri njej. Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila, potrjevala privatizacijske programe ter  kasneje opravljala tudi revizijske postopke za obdobje pred ZLPP. Sklad Republike Slovenije za razvoj je prestrukturiral podjetja. Postal je tudi lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne pogodbe. Preden je bila sprejeta privatizacijska zakonodaja, je Sklad za razvoj tudi prejemal izkupiček od prodaj in ga vlagal naprej.







Oškodovanje družbene lastnine po 48. a členu ZLPP, ugotovljeno v postopkih revizije lastninskega preoblikovanja za obdobje od 1. 1. 1990 do 31. 12. 1992 (stanje na dan 31. 7. 2004)


Vir: Zadnje poročilo o delu Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja na dan 31. 7. 2004, str. 8–9.


V obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Sama številka nam seveda pove izredno malo. S pomočjo izračuna oziroma revalorizacije denarnega zneska pa pridemo do izredno zanimive vsote. Vrednost omenjenega revaloriziranega zneska na dan 2. oktober 2008 znaša 1.238.454.581,87 evrov.


Podpredsednik vlade in odgovorni za gospodarstvo Jože Mencinger je preobrazbo gospodarstva iz socialističnega v kapitalističnega in privatizacijo zastavil precej socialno pa tudi gospodarno. Menil je, da proces-lastninjenja-in-privatizacije ne sme biti sama sebi namen in da je ne bi razumeli zgolj kot politično dejanje, temveč bi moralo gospodarstvo s tem postati učinkovitejše. Breme prehajanja iz enega v drug gospodarski sistem naj bi po njegovem nosili premožnejši. S tem pa se številni v Demosu niso strinjali. Mencinger je zato junija 1990 skupščini predložil prvi predlog privatizacijskega modela. Po tem predlogu naj bi podjetje upravljali tisti, ki bi odkupili desetino njegove vrednosti, hkrati pa je nasprotoval zastonjski razdelitvi premoženja. Mencinger je takratnim vodstvom podjetij, tako imenovanim rdečim direktorjem, tudi naprej zaupal vodenje podjetij. Zaradi tega so ga kritizirali zlasti v vrstah Demosa, češ da ščiti »rdeče direktorje« in da s svojimi pogledi na gospodarski način tranzicije in osamosvajanja ne kaže zadostnega navdušenja nad osamosvojitvijo.  Slovenska vlada je osnutek zakona o privatizaciji podjetij sprejela 18. oktobra 1990. Januarja 1991 ga je tako imenovana Mencingerjeva skupina nekoliko spremenila, vendar so njegovi temeljni poudarki ostali. Osnutek so poimenovali Mencingerjev model delavskega oziroma menedžerskega odkupa. Njegovo bistvo pa je bilo, da so nosilci privatizacije v podjetjih zaposleni delavci ter nosilci vodilnih upravljavskih funkcij. Njim je bilo prepuščeno, da sami izbirajo zanje najugodnejši način privatizacije. Mencinger je 19. marca 1991 ob predstavitvi osnutka zakona v skupščini dejal, da se podržavljenju ne bo mogoče povsem izogniti, saj v zasebni lasti ni dovolj denarja. Poleg tega pa so obstajala velika podjetja, ki jih nihče ne bo hotel kupiti. Z Mencingerjem se ni strinjal predvsem predsednik vlade Lojze Peterle, ker bi po njegovem gospodarstvo ostalo v rokah nekdanjih, tako imenovanih komunističnih direktorjev oziroma menedžerjev. Peterle je zato iskal drug način privatizacije, predvsem takšnega, na podlagi katerega bi odstranili dotedanje direktorje. proces-lastninjenja-in-privatizacije naj bi bila po njegovem  način odprave tako imenovanega direktorskega socializma, ki ga je z reformo podjetij uvedel Marković in po katerem so številni ustanavljali podjetja tudi brez potrebnega kapitala za delovanje podjetja in pogosto postali direktorji sami sebi. Odnosi so se še poslabšali, ko je vlada kot gospodarskega svetovalca najela ameriškega ekonomista, profesorja na Harvardu, Jeffreya Sachsa. Ta se je v pripravo privatizacijske zakonodaje vključil marca 1991. Med drugim je bil tudi svetovalec Anteja Markovića. Rezultat tega so bili namreč še poslabšani odnosi v koaliciji in celo odstop podpredsednika vlade Jožeta Mencingerja in finančnega ministra Marka Kranjca. Pokazalo se je, da je prišlo v koaliciji do spopada dveh povsem različnih gospodarsko-političnih konceptov, ki sta jih na zunaj poosebljala Jože Mencinger ter ameriški ekonomist dr. Jeffry Sachs. Ta je prišel v stik s slovensko vlado s posredovanjem Janeza Drnovška konec leta 1990, nato pa ga je vlada najela kot svetovalca. Dejstvo je bilo, da je Sachsu bilo veliko do tega, da vsaj v eni državi pokaže uspešnost svojega modela, saj je doživljal neuspehe v drugih postsocialističnih državah. Slovenija pa je bila kot majhna in relativno razvita mnogo bolj obvladljiva in zato primerna za »eksperiment«. Sachsova ekipa se je celo odrekla honorarju, čeprav so stroški za njegovo delo slovensko vlado kljub temu stali nekaj sto tisoč dolarjev. V sporu teh dveh različnih konceptov je šlo za to, da je prva stran videla temeljni problem slovenskega gospodarstva v makroekonomskem področju, dajala prednost postopnemu preoblikovanju gospodarske ureditve, nasprotovala takojšnji uvedbi slovenskega denarja in razbitju Ljubljanske banke. Druga stran, ki ni bila obremenjena s hipoteko jugoslovanskega ekonomskega sistema, je predlagala hiter skok v kapitalizem z istočasno izvedbo najpomembnejših ekonomskih ukrepov, se pravi zamenjavo denarja, rekonstrukcijo gospodarstva, sanacijo bančnega sistema, privatizacijo in finančno ozdravitev podjetij. Temeljni problem je videla v družbenih podjetjih in se opredeljevala za razbitje Ljubljanske banke. Sachs je skupaj še z enim tujim ekonomskim strokovnjakom Davidom Liptonom za vlado napisal program gospodarske osamosvojitve in prestrukturiranja slovenskega gospodarstva. Avtorja sta se zavzela za dva načina privatizacije. Pri manjših podjetjih naj bi okoli 60 odstotkov družbenega premoženja prišlo v last enega ali manjše skupine lastnikov, lastnik okoli 40 odstotkov bi postala država, ki bi lahko ta delež po končani privatizaciji prodala. Velika podjetja pa naj bi se lastninila preko investicijskih skladov. Pri denacionalizaciji sta odsvetovala vrnitev v naravi. Pripravo novega privatizacijskega predloga je prevzela skupina pri republiškem sekretariatu za družbeno planiranje pod vodstvom ministra Igorja Umeka. Na koncu je pri privatizaciji po številnih kompromisih in dopolnilih zakona prevladal neke vrste vmesni model med Mencingerjevim in Sachsovim.

Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij je Skupščina Republike Slovenije sprejela šele 11. novembra 1992 po več kot dvoletnem usklajevanju, po številnih razpravah na strokovnih, političnih, teoretičnih in drugih ravneh. Bil je kompromis med različnimi strokovnimi koncepti in političnimi interesi. Glavni cilj ZLPP je bil spremeniti vsa podjetja v družbeni lasti v podjetja z dobro definiranimi lastninskimi pravicami v obliki delniških družb in družb z omejeno odgovornostjo. Združeval je elemente dveh različnih pristopov, decentraliziranega pristopa, pri katerem večina pobud in odločitev prihaja iz podjetij, ter množično privatizacijo dela delnic podjetij, tako da se jih razdeli državljanom v zameno za certifikate. Zakon je predvidel sedem metod, ki so bile kombinacija brezplačne razdelitve in komercialnih privatizacijskih metod. Osnovni model privatizacije po ZLPP je torej predvidel sistem  »20% + 20% + 20% + 40%«, kar je pomenilo, da se je 20 % preneslo na paradržavni pokojninski in odškodninski sklad, 20 % se je preneslo na zasebno upravljalne privatizacijske sklade (PID-e), ki so sami zbrali lastniške certifikate od državljanov, 20 % se je pod ugodnimi pogoji zamenjalo za lastniške certifikate notranjih lastnikov (managerjev, zaposlenih in bivših zaposlenih), 40 % pa se je lahko alternativno namenilo za odkup s strani notranjih lastnikov pod ugodnimi pogoji, za zamenjavo z lastniškimi certifikati državljanom preko javnih prodaj delnic, za zamenjavo z lastniškimi certifikati zbranimi v PID-ih ali za odkup  s strani strateških partnerjev.


Razdelitev družbenega kapitala po metodah lastninskega preoblikovanja (v odstotkih)

Vir: Alenka Žnidaršič Kranjc: Investicijski skladi v Sloveniji – (ne)uspeh in za koga. Postojna 1999, str. 46.

Najpogostejša metoda lastninskega preoblikovanja je bil notranji odkup, saj je bilo kar 25 odstotkov družbenega kapitala razdeljenega po tej metodi. Sledi ji prenos na investicijske sklade in notranja razdelitev, s katerima je bilo razdeljeno 19 oziroma 18 odstotkov družbenega kapitala. Poudariti je potrebno, da je bilo praktično uporabljenih pet metod lastninskega preoblikovanja, kajti le eno podjetje se je odločilo za metodo prodaje vseh sredstev, pa še to tega ni izvedlo. Število vseh podjetij je bilo 1371 in le ta so se najpogosteje odločala za prenos delnic na sklade, interno razdelitev ter notranji odkup. Prenos delnic na sklade je bila obvezna metoda zakona o ZLPP, vendar približno 3 odstotki podjetij ni preneslo svojih delnic na sklade, ker so izkoristila kupnino namesto delnic. Nadalje je bilo nekaj podjetij, ki so se lastninila po Zakonu o zadrugah, kjer prav tako niso imela obveznega prenosa delnic na sklade in so jih prenesla le v primeru, ko niso izkoristila lastninjenja 40-odstotnega kapitala z javno prodajo delnic. Metodi interne razdelitve in notranjega odkupa sta bili uporabljeni pri večini podjetij. Metodo interne razdelitve je uporabilo 96,57 odstotkov podjetij, metodo notranjega odkupa pa 91,39 odstotkov podjetij. Ti dve metodi sta bili najpogosteje izbrani zato, ker so upravičenci interne razdelitve in notranjega odkupa delnice lahko kupili s 50-odstotnim popustom in so se s tem istočasno izognili vstopu zunanjih lastnikov. Junija 1993 pa je Državni zbor sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij.


1. soglasja Agencije ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/stečaji podjetij, ki niso pridobila 1. soglasja v obdobju 1993–1998

Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poročilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana 1999, str. 82.


Podjetja so lahko do konca leta 1994 avtonomno pripravila programe lastninjenja in jih poslala v odobritev vladni Agenciji za prestrukturiranje in privatizacijo. Do 31. julija 1998 je prejelo prvo soglasje k programu 1436 podjetij s celotnim kapitalom otvoritvene bilance 1148,3 milijarde tolarjev, od tega 7847 milijarde tolarjev družbenega kapitala. 114 podjetij je bilo prenesenih na Sklad za razvoj oziroma kasnejšo Slovensko razvojno družbo (SRD), 57 pa jih je bilo likvidiranih oziroma so izpolnila pogoje za stečajni postopek. Lastninsko preoblikovanje je s pridobitvijo drugega soglasja (za vpis v register gospodarskih družb) do leta 1999 končalo 1381 podjetij, 141 podjetij je bilo prenesenih na SRD, v 82 podjetjih pa  je bil uveden stečajni ali likvidacijski postopek. Na dolgotrajnost postopka je zelo vplivalo reševanje številnih problemov tranzicije.


Izdana 2. soglasja k lastninskemu preoblikovanju v letih od 1994 do 1999 ter prenosi družbenega kapitala podjetij na SRD in likvidacije/stečaji podjetij, ki niso pridobila 2. soglasja


Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij, Poročilo o delu Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo. Agencija RS za prestrukturiranje in privatizacijo, Ljubljana 1999, str. 83.


V začetku maja 1998 je stopil v veljavo Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki je določil prehod iz decentralizirane v centralizirano obliko privatizacije. Treba pa je poudariti, da so v šest let trajajočem procesu lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa podjetja z družbenim kapitalom. Po formalnem zaključku procesa lastninskega preoblikovanja podjetij je bilo potrebno dokončanje drugega dela  tranzicijskega procesa in sicer proces-lastninjenja-in-privatizacije državnega premoženja.


Oškodovanje družbene lastnine glede na 48. in 48. a člen ZLPP,  ugotovljeno v postopkih revizije po 1. 1. 1993 (stanje na dan 31. 7. 2004)


Vir: Zadnje poročilo o delu Agencije RS za revidiranje lastninskega preoblikovanja na dan 31. 7. 2004, str. 12–13.


Agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja Republike Slovenije je v postopkih opravljene revizije za obdobje od 1. 1. 1993 do 31. 7. 2004 ugotovila, da je po 48. a členu ZLPP prišlo do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 8820 milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Glede na 48. člen ZLPP pa je prišlo do oškodovanja družbene lastnine v višini 9358 milijonov takratnih slovenskih tolarjev. Upoštevaje 48. in 48. a člen je torej v obdobju od 1. 1. 1993 do 31. 7. 2004 prišlo do oškodovanja družbene lastnine oziroma premoženja v vrednosti 18178 milijonov slovenskih tolarjev, vsaj statistično precej manj, kot v obdobju do konca leta 1992. Do največjih zlorab je prišlo zaradi sklepanja škodljivih pogodb, ustanavljanj by–pass podjetij, neutemeljenega odpisa terjatev ter zmanjševanja premoženja podjetij. Glede na revizijo je torej v obdobju od  1. 1. 1990 do 31. 7. 2004 prišlo do oškodovanja družbene lastnine v višini 104.352 milijonov slovenskih tolarjev.

Privatizacijska metoda je imela dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje. Obseg lastništva zaposlenih v Sloveniji je sicer zelo težko oceniti, saj o tem sistematično ne zbirajo podatkov niti podjetja niti institucije. Rezultati analiz na manjših vzorcih podjetij pa kažejo na to, da se delniško lastništvo v Sloveniji koncentrira in da se dobički delijo v okviru peščice ljudi v podjetjih, vodilnih kakopak. Tekom privatizacijskega procesa se je udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, povečevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev. Izpeljava oziroma način privatizacije je bila, in še vedno je, predmet številnih razprav. »V Sloveniji smo bili prepričani, da smo nekaj posebnega, naš komunizem s človeškim obrazom naj bi se postopno in mehko prelevil v kapitalizem s človeškim obrazom«, je zapisal ekonomist Matej Kovač. Maske oziroma predstave o idealnem, pravičnem kapitalističnem in demokratičnem sistemu so, če že ne prej, dokončno padle  v letu 2008. To leto so nekateri označili kar za vrhunec gospodarske tranzicije v Sloveniji, saj so na dan privreli menedžerski odkupi v nekaj večjih slovenskih podjetjih. Najbolj je odmeval primer delniške družbe Pivovarna Laško. V letu 2008 se je namreč izkazalo, da je predsednik uprave preko nekaj družb kar sam večinski lastnik pivovarne. Podobno se je zgodilo tudi v nekaterih ostalih podjetjih. Pomen nacionalnega interesa, ki je svoj prostor v politično-ekonomskem besedišču dobil predvsem v času »pivovarske vojne« za prevzem Pivovarne Union ter privatizacije Nove Ljubljanske banke, je znova postal predmet številnih diskusij in polemik. Izkazalo se je, da je bolj kot za nacionalni interes šlo za uveljavljanje interesov posameznikov. Ekonomist Bernard Brščič meni, da je »nacionalni interes eden izmed bolj zlorabljenih  pojmov slovenskega politično-ekonomskega besedišča« in da je »priročna retorična figura, ki so jo posamezne politične skupine uporabile za sleparsko prikazovanje zasebnega interesa kot javnega z namenom, da se je nekdanja državna lastnina znašla v »pravih« rokah, rokah tovarišije«. Vsekakor je proces-lastninjenja-in-privatizacije pustila posledice na mnogih ravneh gospodarjenja. Med drugim tudi to, da večina državljanov in državljank zaradi njenega rezultata in novonastale lastniške strukture  meni, da so bili ogoljufani in okradeni.

Dr. Aleksander Lorenčič



Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·