Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA

PRESTRUKTURIRANJE GOSPODARSTVA


Proces prestrukturiranja gospodarstva oziroma podjetij je izjemno kompleksen in dolgotrajen že v dobro razvitih tržnih gospodarstvih, kaj šele v tistih, ki komaj stopajo na pot tržnega gospodarstva. Študije pričajo o tem, da gre za proces, trajajoč desetletje ali več let. Prestrukturiranja nasploh ni mogoče ločiti od procesa privatizacije in še manj od procesa makroekonomske stabilizacije, ki sta posredno vplivali tako na strukturo gospodarstva kot tudi na spreminjanje povezav med ekonomskimi agregati. Nedvomno pa je bil velik del hitrih strukturnih sprememb bolj vsiljen kot nujen za dano stopnjo razvitosti in je v manj razvitih socialističnih gospodarstvih ustvarjal nepotrebne oziroma celo škodljive institucije ter ni prispeval k spreminjanju gospodarstev v sodobna tržna gospodarstva. Prestrukturiranje se je večkrat spremenilo v področja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finančnimi institucijami na eni in z usodami tisočih zaposlenih na drugi strani.


Če upoštevamo prestrukturiranje podjetij, je v tem primeru šlo za vrsto ukrepov in sprememb, ki so bile potrebne, da so podjetja lahko še naprej uspešno poslovala. Podjetja so se prestrukturirala tako v lastninskem kot tudi v velikostnem, finančnem, organizacijskem, tehnološkem in kadrovskem smislu. Nekateri avtorji glede na konceptualni model prestrukturiranja podjetij ločijo »defenzivno« in »strateško« prestrukturiranje. Defenzivno prestrukturiranje je kot prva faza prestrukturiranja po navadi zahtevalo manj finančnih sredstev kot strateško prestrukturiranje podjetij. Je pa bilo defenzivno prestrukturiranje bolj boleče za slovenske delavce, saj je med drugim prineslo tudi zniževanje zaposlenosti oziroma brezposelnost. Številna podjetja so namreč zniževala število zaposlenih, ker so bila z izgubo jugoslovanskega trga prisiljena v zniževanje stroškov. Strateško prestrukturiranje je zahtevalo velik finančni zalogaj, saj je pri tej vrsti prestrukturiranja šlo za vlaganje podjetij v nove trge, fizični kapital, nove proizvode, menedžment, investicije v človeški kapital (nagrajevanje, izobraževanje, usposabljanje) in vlaganje v raziskave in razvoj.

V slovenskem gospodarstvu je bilo konec osemdesetih, predvsem pa v začetku devetdesetih let, opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremembam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katera je bila značilna gospodarska struktura z visokimi deleži storitvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij. Število gospodarskih subjektov se je v obdobju 1990-1994 povečalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67. 598 v letu 1990 na kar 111. 167 leta 1994. V drugi polovici devetdesetih let se takšna dinamika ustanavljanja družb ni nadaljevala.

Konceptualni vzorec prestrukturiranja podjetij

Vir: Janez Prašnikar, Polona Domadenik, Jan Svejnar: Prestrukturiranje slovenskih podjetij v poprivatizacijskem obdobju. V: Poprivatizacijsko obnašanje slovenskih podjetij. Ljubljana 1999, str. 254.


Strukturni premiki


Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in povečevanje pomena storitvenega sektorja. V okviru industrijskega sektorja (rudarstvo, predelovalna industrija, oskrba z električno energijo, plinom in vodo ter gradbeništvo), ki je bil v dodani vrednosti leta 1990 udeležen z 41 odstotki (leta 1987 še 50 odstotkov), je bilo v najizrazitejšem upadanju gradbeništvo in predelovalna industrija ter rudarstvo. Storitveni sektor, ki je vključeval trgovino, turizem in gostinstvo, finančne in poslovne ter državne storitve pa je imel že 54 odstotni delež  (leta 1987 še 45 odstotkov).

Na začetku 90. let je bila opazna tudi sprememba v lastniški strukturi slovenskega gospodarstva in to skoraj izključno na račun novo nastalih podjetij, saj zakon o lastninjenju obstoječih družbenih podjetij še ni bil sprejet. Od aktivnih 13. 309 podjetij konec leta 1991 je bilo 75 odstotkov zasebnih, 19 odstotkov družbenih ter 5,6 odstotka mešanih. Število zasebnih podjetij se je v enem letu povečalo za 90 odstotkov, vendar pa je bila njihova teža v poslovnih rezultatih celotnega gospodarstva še relativno majhna. Ta podjetja so zaposlovala 2,7 odstotka celotnega števila delavcev, ustvarjala pa 7,3 odstotkov celotnih prihodkov, njihova poslovna sredstva pa so pomenila 2,8 odstotka celotnih poslovnih sredstev slovenskega gospodarstva. Veliko bolj so na pomenu pridobila mešana podjetja, ki so v letu 1991 povečala število zaposlenih v strukturi od 8,2 na 9,4 odstotkov, delež prihodkov od 12,4 na 14,3 odstotkov, delež poslovnih sredstev pa od 8,6 na 9,8 odstotkov. V celotni izgubi gospodarstva so udeležena družbena podjetja z 90 odstotki, mešana s 7 odstotki in zasebna s 3 odstotnim deležem. Kljub tem premikom pa so bili skupni poslovni rezultati še vedno pretežno odvisni od družbenih podjetij, ki so ustvarjala 78 odstotkov celotnega prihodka v gospodarstvu in so zaposlovala 88 odstotkov delavcev.

Vrzel malega gospodarstva, ki je bilo na nekaterih področjih konkurenčno, na drugih pa dopolnjujoče velikim podjetjem, se je v slovenskem gospodarstvu v začetku devetdesetih postopoma izpolnjevala. V letu 1991 se je podvojilo število aktivnih malih podjetij (ki so zaposlovala do 50 delavcev), tako da jih je bilo že 11. 582 in so zaposlovala 36. 569 delavcev ali 6,1 odstotkov vseh zaposlenih. Vloga in pomen malih in srednje velikih podjetij se je povečevala. Novo nastala mala podjetja, ki so vključevala podjetja z do 50 zaposlenimi, so bila zelo pomemben vir ustvarjanja neto delovnih mest. Dobršen del malega gospodarstva je  predstavljala obrt, ki so jo opravljali obrtniki kot fizične osebe. V obrti je bilo preko 35.000 gospodarskih enot, od katerih je bilo največ obrti v klasičnem pomenu besede (61,9 odstotkov), sledil je promet z 19,3 odstotki, gostinstvo z 9,3 odstotki, trgovina s 6,7 odstotki in poslovno tehnične storitve z 2,8 odstotka.

Prva od zunaj najbolj nazorna in vidna posledica premikov v družbenoekonomskem sistemu so bili stečaji podjetij. Potem ko jih do leta 1989 praktično ni bilo, je število uvedenih stečajev v tem, predvsem pa v letih 1990 in 1991, naraslo prek meja, ki jih v času največjih gospodarskih kriz pozna svet. Od julija 1991 do marca 1993 je 1522 podjetij, v katerih je bilo zaposlenih 125.698 delavcev, izpolnilo pogoje za uvedbo stečajnega postopka. Med njimi je bilo 1002 zasebnih podjetij z 2306 delavci.




Karikatura iz prve polovice leta 1991, ki je opozarjala na problematiko stečajev v slovenskem gospodarstvu

Vir: Miran Kohek. V: Delo, leto XXXIII, št. 62, 16. 03. 1991, str. 3.




Spremembe v gospodarski strukturi, primerjava 1991-2010, v %

1991

Vir: SURS


2010

Vir: SURS


Vloga in vpliv države


Država v razvitem tržnem gospodarstvu posega v podjetja, ki so njena last, in v podjetja tako imenovanega javnega sektorja, ki so pod njenim neposrednim in posrednim nadzorom. Prisotna pa je tudi v podjetjih, ki bi sicer lahko delovala povsem po tržnih načelih, vendar pa se brez državne pomoči niso sposobna prestrukturirati. Država s svojo aktivno politiko tudi posredno pospešuje nastajanje novih, privatnih, hitro rastočih podjetij. Na ta način s svojo aktivnostjo blaži ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdobjih krize.

V Sloveniji je bila država na primer leta 1994 dokaj pregledno prisotna v gospodarstvu, bila je lastnica več kot 140 javnih gospodarskih služb, 28 podjetij Slovenskih železarn, več kot 280 podjetij na Skladu za razvoj in več kot 25 podjetij na Agenciji za sanacijo bank in hranilnic. Po uspešno izvedenem lastninjenju podjetij in dela javnega sektorja ter sanaciji gospodarstva bi se morala vloga države bistveno zmanjšati. Ostala naj bi lastnica le še dela javnih gospodarskih služb in tistih gospodarskih družb, v katerih bi imela kapitalske deleže. Na poslovanje gospodarskih podjetij in družb je država vplivala z oblikovanjem dohodkovne in odhodkovne strani svoje blagajne. Z zniževanjem deleža javno finančnih prihodkov v bruto domačem proizvodu se je zmanjševala njena vloga v alokaciji resursov. Enak učinek je imela politika izravnanega javno–finančnega računa. Na odhodkovni strani državne blagajne se je delež posegov v gospodarstvo (subvencije, transferji, investicije in drugo) zniževal in je leta 1994 znašal 17,5 odstotkov (leta 1992 22,1 odstotkov). Hitreje od rasti odhodkov proračuna so rasli le posegi z značajem investicij, precej počasneje pa posegi z značajem subvencij in transferjev in tudi plačila garancij. Država je subvencije in transferje namenjala pretežno za subvencioniranje razlik v cenah, ohranjanje obstoječih in pospeševanje odpiranja novih delovnih mest ter subvencioniranje obrestnih mer za naložbe v osnovna sredstva. Tudi podatki za občinske proračune so kazali, da so leta 1994 subvencije nekoliko nazadovale, sicer pa je bilo veliko namenjenega za ukrepe v malem gospodarstvu in kmetijstvu, absolutno največ pa je bilo posegov v komunalo, ki je bila v celoti v občinski pristojnosti. Država je svoj vpliv na gospodarstvo v tem obdobju povečevala posredno, prek številnih novoustanovljenih državnih skladov in družb. Leta 1994 so pomembno vlogo pri vodenju gospodarstva opravljali Sklad Republike Slovenije za razvoj, Agencija za sanacijo bank in hranilnic, Sklad Republike Slovenije za pospeševanje razvoja malega gospodarstva, Sklad kmetijskih in gozdnih zemljišč, Slovenska izvozna družba, Družba za izgradnjo avtocest in Stanovanjski Sklad Republike Slovenije. Vloga države v gospodarstvu je bila povezana tudi z lastninjenjem in privatizacijo, ki je potekala relativno počasi. Do 7. novembra 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po zakonu. Osnovni kapital teh podjetij je predstavljal 57 odstotkov celotnega osnovnega kapitala zavezancev po zakonu. Nedokončano lastninjenje je pomenilo odlaganje pomembnih poslovnih in razvojnih odločitev v podjetjih in je povečevalo vlogo države v družbenih podjetjih nad želeno in potrebno raven.

Po prelomu tisočletja in po več kot desetih letih tranzicije so ostajali reformni zaostanki predvsem pri prestrukturiranju finančnega sektorja, prestrukturiranju podjetniškega sektorja in reformi javne uprave oziroma delovanja javnega sektorja. Čeprav je celotni dobiček podjetij presegal celotne izgube v gospodarstvu, je okoli tretjina podjetij še vedno poslovala z izgubo. Še vedno je bila država neposredno močno prisotna v gospodarstvu – delež zasebnega sektorja v bruto domačem proizvodu se je s privatizacijo družbene lastnine s 30 odstotkov, kolikor je znašal leta 1992, povečal na 65 odstotkov leta 2000, vendar je še vedno zaostajal za drugimi tranzicijskimi državami. Procesa lastninjenja in privatizacije sta leta 2000 stekla tudi v finančnem sektorju, kjer je po dolgotrajni razpravi o nacionalnem interesu država prodala 39-odstotni delež Nove Ljubljanske banke tujcem. Reforma javne uprave je potekala počasi, stroški delovanja javnega sektorja pa so se povečevali predvsem zaradi hitre rasti plač in zaposlenosti v javnem sektorju.


Strah pred tujimi investicijami


Slovenija je z osamosvojitvijo prevzela zvezno zakonodajo glede vlaganj tujega kapitala, ki je bila v začetku leta 1989 liberalizirana, vsebinsko in tehnološko pa prilagojena mednarodnim standardom. Do tega časa je Slovenija namreč poznala le pogodbena vlaganja, ne pa tudi neposrednih vlaganj z ustanavljanjem mešanih podjetij in podjetij v 100-odstotni lasti tujcev. Tujci so po tej zakonodaji imeli priznan tako imenovani »nacionalni tretma«, s čimer so bili v vseh pogledih izenačeni z domačimi pravnimi osebami. Z omenjeno liberalizacijo je že leta 1989 močno naraslo število in vrednost tujih vlaganj, se leta 1990 več kot potrojilo in leta 1991 glede na leto poprej še poraslo za približno 40 odstotkov. Treba je poudariti, da je v večji meri šlo za manjša vlaganja (po registriranih pogodbah je več kot 1 milijon takratnih nemških mark dosegalo dobrih 10 odstotkov vlaganj). Motivacija tujih vlagateljev (razen tistih, ki so bili že dolga leta prisotni v Sloveniji) je bila biti angažiran na slovenskem tržišču »za vsak primer«, s kar najmanjšim tveganjem vloženega kapitala. Leta 1992 in kasneje se je privlačnost Slovenije za tuje vlagatelje povečevala predvsem zaradi mednarodnega priznanja, naraščajočih deviznih rezerv, pravočasnega odplačevanja mednarodnih dolgov in manjše stopnje inflacije kot pri sosedih bivše Jugoslavije. Ob začetnem nezaupanju so v mlado slovensko gospodarstvo postopoma začele močneje pritekati tudi neposredne tuje naložbe. Skupno stanje vhodnih neposrednih naložb v Sloveniji se je med letoma 1993 in 1995 skoraj podvojilo (porast z 954 na 1763 milijonov dolarjev). Čeprav so bile neposredne tuje naložbe v Sloveniji po njihovem deležu v skupnih investicijah in v BDP razmeroma skromnejše kot v marsikateri drugi srednjeevropski tranzicijski državi, pa so bile dokaj visoke na glavo prebivalca, saj nas je po tem merilo prekašala le Madžarska.

Kar se Slovenije tiče, je zaskrbljujoče, da država oziroma politika 20 let po osamosvojitvi še vedno nima jasne vizije in strategije glede svojega lastništva v državnih podjetjih (oziroma je zelo neenotna glede teh vprašanj). Mnoge tranzicijske države nas, tudi na račun tujih investicij in strateških partnerstev, prehitevajo ter imajo boljše rezultate v gospodarstvu. Kot se je izkazalo v praksi, nam ohranjanje  podjetij v domači lasti pod pretvezo nacionalnega interesa ni prineslo veliko dobrega. Dejstvo je, da je pri nas še vedno zelo prisoten strah pred prihodom tujega kapitala. Morda bi bilo smiselno, če bi državljanom tako politika kot tudi strokovnjaki v prvi vrsti razložili, da je potrebno ločiti med tujimi naložbami, ki pomagajo pri okrevanju podjetja in predstavljajo nov gospodarski potencial (tako imenovane greenfield investicije), in tujimi naložbami v smislu prevzema podjetja. Vsekakor bi moral biti interes države imeti uspešno in zdravo gospodarstvo, na čelu podjetij pa lastnike, katerih glavni interes je uspešno podjetje in zadovoljstvo delavcev. Če bi bilo vse to udejanjeno, bi tudi vprašanje, ali domači ali tuji lastnik, izgubilo na teži. Dejstvo je, da biserov slovenskega gospodarstva, če smo jih sposobni upravljati sami, ni za prodajati tujcem, a tudi na vsak način obdržati ne. Če se kakšno podjetje zaradi nacionalnega interesa za vsako ceno skuša obdržati v domači rokah, še ne pomeni, da bo poslovanje podjetja uspešnejše, še posebej, če se pod pretvezo nacionalnega interesa skrivajo interesi posameznikov, kar se je pogosto izkazalo v praksi.  


Dr. Aleksander Lorenčič



Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·