Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

G. NOVKOVIČ, Intervju z Andrejo Böhm

a vprašanje, v kateri srednje- ali vzhodnoevropski državi, je bil proces privatizacije najučinkovitejši, je težko odgovoriti. Na eni strani je privatizacijska statistika, na drugi pa dogajanja po privatizaciji: kako podjetja poslujejo, ali dejansko poslujejo kot zasebne družbe ali pa še vedno kot nekakšna državna podjetja ... Slovenija se po mnenju Andreje Bolim, namestnice direktorja Mednarodnega cen¬tra za privatizacijo C. E. E. P. N., lahko primerja s Poljsko, Madžarsko in Češko, čeprav so te štiri države uporabile popolnoma različne modele privatizacije in jih izpeljale na različnih ravneh.



Najpomembnejše je, ali preobrazbo družb prepustimo zasebnikom, tudi tujcem, ali pa se s tem ukvarja država. Pri nas je tako, da to hoče početi država.

I Kakšne so osnovne razlike med temi modeli?

Omenjene države lahko primerjamo po razmerju med razdelitveno, to je kuponsko privatizacijo, in klasičnimi oblikami privatizacije. Pri tem izstopa Madžarska, kije edina od omenjenih držav uporabljala skoraj samo klasične metode. Le manjši del privatizacije je bil razdelitvene narave. Šlo je za denacionalizacijo in za vojne odškodnine oziroma odškodnine zaradi delovanja nekdanjega družbenopolitičnega s is tema. Po drugi strani je na Češkem prevladovala kuponska privatizacija. Podjetja so se sama odločala, kako bodo kuponsko privatizacijo kombinirala s klasičnimi metodami. Pri nas so bili to notranji odkupi, na Poljskem pa so imeli različne programe za različne tipe podjetij. Predpisala jih je država. Posledica različnih modelov sta različna lastniška sestava v posameznih državah in nadzor v podjetjih.

I So v drugih državah uporabljali drugačne modele ali pa se razmere preveč ločijo od tistih na Poljskem, Češkem, Madžarskem in pri nas?

V teh štirih državah obstajajo generični modeli, ki so jih druge vzhodnoevropske države bolj ali manj prevzemale, pa tudi privatizacija je najhitrejša.

  • Katera od omenjenih štirih držav pa je najhitrejša?

To je zgolj statistika. Čehi bodo dejali, da so privatizirali 80 odstotkov predvidenih družb. V tej skupini so tudi že javna podjetja. V začetku je bilo vključenih približno 1800 podjetij. Po kuponski privatizaciji je bila država solastnica še v 1200 podjetjih, od 85-odstotnega do manjšinskega deleža. Pozneje so veliko teh deležev prodali na gotovinskih dražbah, vendar je država verjetno še solastnica približno 700 podjetij. Toda ta številka ne pove nič. Država je lahko v takšni družbi - tako kot na Madžarskem - večinska lastnica, vendar podjetje nadzira zasebni kapital.

I Torej se država ne vmešava v te družbe...

Tako je. Češka je skoraj "ideološka" v svoji tržni usmerjenosti. Pravijo, da je država z manjšinskim deležem v neki družbi, ki ima zelo razpršeno lastniško sestavo, pasivna lastnica. Ampak v nadzornih svetih imajo kljub temu svoje predstavnike... Ni pa pravih lastnikov.

  • Kaj to pomeni za učinkovitost čeških podjetij?

Takšne študije sta pripravili Evropska banka za obnovo in razvoj in Svetovna banka. Želeli sta ugotoviti, ali je privatizacija pripomogla k večji učinkovitosti podjetij, kar je tudi njen končni cilj. Po ekonomski rasti sodeč je bilo tako. Toda ta je bila večja v tistih državah, ki so privatizirala manj svojega gospodarstva. Na Poljskem je bila na primer gospodarska rast večja kot na Češkem. Po drugi strani so ugotovili, da so češka podjetja učinkovitejša, . da ima 74 odstotkov madžarskih družb dobiček. Nikoli ni povsem jasno, ali so takšne razmere posledica privatizacije ali česa drugega. Na Poljskem je verjetno zelo pomembno makrogospodarsko okolje, na Češkem so privatizirana podjetja še vedno deležna precejšnje državne podpore. Težko je izluščiti te vplive.

I Je trg vplival na takšne kazalnike, saj je na primer poljski trg precej večji od češkega?

Tega ni raziskal še nihče. Obstajajo teorije, po katerih so podjetja učinkovitejša, če je večja konkurenca na trgu. Po drugi strani je težko ugotoviti, kolikšen je pri tem pomen lastnine. V razvitih gospodarstvih je že tako, da imajo zasebna podjetja učinkovit nadzor. Če niso uspešna, zaidejo v stečaj ali pa jih prevzamejo druga podjetja. Zelo pomembno je, ali privatizacija v podjetjih vzpostavlja nadzor. Omenjeni kazalniki so lahko zgolj posledica preobrazbe gospodarstva. Podjetja so se pogosto








preobrazila, še preden so se privatizirala. Že zato se je povečala njihova učinkovitost. Tako je bilo na Poljskem, pa tudi na Češkem so velike poslovne sisteme razbili že pred privatizacijo. V tej državi je bila na primer uspešna mala privatizacija, kije pri nas ne poznamo.

I Za kakšno privatizacijo gre?

To je privatizacija malih objektov. Po preobrazbi podjetij so Čehi privatizirali neposlovne dele, kot so na primer restavracije. V tem primeru ni bilo težav z nadzorom v takšnih družbah, ker so te objekte kupovali menedžerji. Teža ve z nadzorom - to zadevo bi morali empirično raziskati - so v velikih podjetjih, kjer lastniki in upravljavci niso iste osebe.

I Pravite, da je država na Češkem pasivni lastnik, lastniška sestava družb pa je razpršena. Kakšen je nadzor v takšnih podjetjih? Imajo s tem še večje težave kot pri nas?

Da. Češke investicijske družbe so zbrale približno 70 odstotkov certifikatov, torej približno toliko kot pri nas. Teh skladov je bilo na Češkem okoli240, toda 50 odstotkov vseh certifikatov, ki so jih dobili vsi skladi, je zbralo 13 največjih investicijskih družb. Slednje so ustanovile državne banke in državne zavarovalnice.

■ Torej so razmere na Češkem podobne tistim pri nas?

Pri njih je še huje. V kuponsko privatizacijo so bile vključene tudi banke, zato je prišlo do nekakšnih incestnih lastniških odnosov. Skladi so kupovali svoje stare starše. Njihova zakonodaja dovoljuje, da so lahko en sklad ali več skladov, ki jih upravlja ista družba za upravljanje, v istem podjetju največ 20-odstotni lastniki. Lahko pa ima več skladov v lasti celotno podjetje. Lastniška sestava podjetij je bila tako zelo odvisna od dražb, zato na Češkem najdemo podjetja z zelo razpršeno lastniško sestavo z nekaj skladi, z enim skladom. Empiričnih raziskav o tem, kaj se dogaja zdaj, ni, veliko pa je anekdot, zgodb...

I Nam lahko kakšno poveste?

Skladi imajo svoje predstavnike v nadzornih svetih in v istih podjetjih lahko oblikujejo koalicijo. Tako iz podjetij črpajo dobiček.






Njihova vloga je bila v začetku, da najdejo stranke za svoje banke.

I Je to nekaj podobnega, kar poznamo tudi v Sloveniji?

Tako je. Skladi izčrpavajo svoja podjetja.

I Kakšne pa so posledice privatizacije na Poljskem?

Zanjo je značilna državno vodena privatizacija. Imeli so različne programe. Uspešna je bila privatizacija podjetij s stečajem. V teh primerih so ustanovili nova podjetja. Lastniki so bili največkrat delavci. Te družbe so postale jemalci leasinga za sredstva podjetja.

  • Zakaj stečaj? Ali so bila to le slaba podjetja?

To niso bili klasični stečaji. Izpeljali so jih ne glede na uspešnost poslovanja podjetja. Tako so se izognili ustanavljanju podjetij po novih zakonih, njihovi preobrazbi ... Nastale so manjše družbe, delavci pa so kupovali z najemom. Le nekaj je bilo primerov z zunanjimi ali tujimi lastniki. Ta privatizacija je bila hitra. Podjetja poslujejo dobro, pa tudi težav z njihovim nadzorom ni.

  • Kaj pa drugi programi?

Za srednja in velika podjetja je veljala kapitalna, to je klasična privatizacija. Na tem področju so Poljaki najbolj zaostajali. V začetku so našteli približno 8000 podjetij v državni lasti. Privatiziralo naj bi se jih okoli 5000. Približno 1200 so jih privatizirali s stečajem. Med drugimi družbami ni privatiziranih niti 200. Šlo je predvsem za neposredne prodaje tujcem oziroma strateškim lastnikom. Poljaki so v začetku veliko dobrih podjetij prodali z javnimi ponudbami delnic. Tako so vzpostavljali svoj trg kapitala. Delnice takšnih družb so prodajali tudi po delih, zato je država na borzi še vedno med glavnimi lastniki.

I Ali to pomeni, da Poljaki med temi štirimi državami, kar zadeva privatizacijo, najbolj zaostajajo?

Ne. V začetku so bili primer za množično privatizacijo. Vendar kuponska privatizacija ni in ni stekla. Parlament zakona o tem dolgo ni sprejel, zato so bili med zadnjimi, ki so začeli kuponsko privatizacijo. To se je zgodilo pred dvema letoma. Vanjo so vključili le 512 podjetij. Poleg omenjenih 200 družb je torej treba omeniti še te iz naslova kuponske privatizacije. Izpeljali so jo skoraj centralnoplansko. Država je zelo natančno predpisala, kakšna bo lastniška sestava teh podjetij. Dala jim je strateške lastnike. Sponzorirala je ustanovitev skladov, izbrala menedžerje zanje in predpisala razdelitev kapitala po posameznih podjetjih.

V  začetku so bili državni. Nato so jih privatizirali. Ljudje niso mogli svojih certifikatov vlagati v podjetja, ampak samo v sklade.

  • Torej so lahko lastniki podjetij samo posredno?

Da. Ustanovili so 15 skladov, ki so lastniki vseh 512podjetij. Gre predvsem za velika in srednja podjetja, ki so jih izbirali na natečajih. Pri tem so bili pozorni na to, da so imela vsaj nekaj možnosti za preobrazbo. Takšen je bil cilj.

  • Jim je uspelo?

To je težko oceniti, saj se je ta postopek šele začel. Vsak sklad je postal približno 33-odstotni lastnik v približno 30 do 40 podjetjih.

V  vseh drugih podjetjih pa je dobil na primer dva odstotka delnic. Skladi so torej postali lastniki vseh podjetij, s 33 odstotki delnic pa so v nekaterih podjetjih dobili nadzorni delež. Nato so začeli trgovati t'med'seboj. Toda najbolj značilno za poljsko privatizacijo je to, da je država v vseh podjetjih ostala solastnica, le v tistih ne, ki so se privatizirala s stečajem.

I Spet nekaj podobnega kot pri nas?

Da, vendar ima poljska država v vseh 512 podjetjih 25 odstotkov delnic. Še vedno ni znano, kaj bo storila z njimi. Nadzor pa je že prešel v zasebni sektor, torej na sklade.



I Kaj pa se dogaja s privatizacijo drugih družb na Poljskem?

Lani se je poljsko ministrstvo za privatizacijo preoblikovalo v ministrstvo za državno lastnino. Druga podjetja zdaj spadajo v njegov portfelj.

I Madžarska je bila v začetku privatizacije hit, nato pa so nekateri začeli opozarjati, da so tujci pokupili preveč podjetij. Kakšne so zdaj razmere v tej državi?

To morda ni povsem res. Madžarom je vendarle uspelo oblikovati neko lastniško sestavo, ki podjetjem odgovarja. Pripeljali so strateške lastnike. Na Madžarskem je največ tujih naložb na prebivalca, saj so s privatizacijo oblikovali zelo prijazno okolje za tuje vlagatelje. Svoja podjetja so jim prodajali tako, da so tuji vlagatelji že pri nakupu, torej v pogodbah, morali jamčiti za svoje naložbe v ta podjetja. Privatizacija je bila torej nekakšen vzvod za preobrazbo družb.

■ Ali so madžarska privatizirana podjetja najuspešnejša?

Da, čeprav je bila ta preobrazba zaradi izgube služb in stečajev boleča. Ampak to je treba počistiti. Tuji strateški investitorji so poleg denarja prinesli tudi znanje o upravljanju, tehnologijo.

Pri nas je ostalo šesto neolastninjenih podjetij. Torej bi lahko rekli, da smo bili uspešni. Vendar v lastninjenje nismo vključili vseh javnih podjetij. Čehi so jih na primer uvrstili kar v kuponsko privatizacijo.

I Kaj pa banke?

Na Poljskem in Madžarskem so večinoma že privatizirale. Na Češkem so bile sicer vključene v kuponsko privatizacijo, vendar so pri tem zelo podobni nam. Nekakšna njihova uradna politika je, da bank ne bodo privatizirali.

I Zavarovalnice?

Madžari so jih privatizirali, Poljaki manj.

I Je torej Slovenija med temi državami zelo blizu četrtega mesta?

Mislim, da to ni slabo. Javnega sektorja ni lahko privatizirati. Za to so potrebne priprave in drugačni načini privatizacije. Spodbujajo se zasebne naložbe vgradnjo infrastrukturnih objektov ali pa se privatizirajo storitve. Obstoječa infrastruktura pa ne, ker je strateškega pomena. Koliko smo v Sloveniji naredili za privatizacijo tega področja, podelitev koncesij, naložbe, upravljanje teh podjetij? S tem so večje težave. Zelo zanimive so francoske izkušnje. Francozi so pred privatizacijo izpeljali zelo učinkovito reformo javnih družb, in sicer neposredno na ravni upravljanja. Menedžerjem tovrstnih družb so odobrili zelo močne spodbude, da so jih preobrazili in da so začela poslovati z dobičkom.

I Ali ni to malce utopična vizija, če takšne poteze primerjamo z delovanjem naše države?

Da, vendar je menedžerje treba spodbuditi z dobrimi plačami.

I Pri nas so zahteve nasprotne.

Vprašanje je, kaj politika sploh hoče.

I Kaj v teh štirih državah pričakujete v bližnji prihodnosti?

Nekatera gibanja so razpoznavna. V začetku sta bila cilja privatizacije hitrost in obseg. Kar zadeva kakovost in nadzor podjetij, je bila privatizacija manj uspešna.

I Je morda napaka, da pred privatizacijo ni bilo še intenzivnejše preobrazbe podjetij?

To takrat ni bilo možno, saj je šlo za ideološko vprašanje. V teh državah so želeli odstraniti menedžer je, ki so bili povezani z nekdanjimi sistemi. Mislili so, da bo privatizacija depolitizirala podjetja. Jim je uspelo ali ne, o tem še ni empiričnih raziskav, niti o tem, kako delujejo nadzorni sveti, kako se privatizaciji spreminja lastniška sestavi podjetij, kako delujejo skupščine. Ne glede na to lahko rečemo, da so se na delovnih mestih bolj ali manj obdržali isti menedžerji.

I Je to posledica pomanjkanja kadrov ali nekih gibanj, ki so bila značilna že za prejšnje sisteme v teh državah?

To bo treba ugotoviti z empiričnimi raziskavami. Lani sem opravila takšno omejeno raziskavo za Slovenijo. Povezava je velika.

■ Mislite, da je tudi v drugih treh državah podobno?

Da, morda je ta povezava celo večja.

I Je to pozitivno ali ne? Ti ljudje so vendarle delali v drugačnih ideoloških razmerah.

Ljudje, ki so delali v podjetjih, so že prej drugače razmišljali. Še posebej v Sloveniji, ki je bila najbolj tržno usmerjena. Pomembnejši so odnosi med lastniki in menedžerji. Ali prvi lahko nadzirajo druge ali pa so slednji popolnoma svobodni? Hitrost privatizacije postaja manj pomembna, bolj pomembna pa postaja njena kakovost. Zato bo odslej počasna.

Po drugi strani je za omenjene države značilno nenehno menjavanje koalicij na oblasti. V začetku je bila podpora privatizaciji in tržnemu sistemu zelo velika, že skoraj ideološka. Podpirala jo je Svetovna banka itn. Pozneje so se stranke na oblasti zamenjale. Ugotovile so, da gospodarska moč hrani politično. Novim strankam na oblasti'zato nekako ne odgovarja, da bi še naprej privatizirali gospodarstvo, po drugi strani pa se vidi, kdo obvladuje trg. Ustanove, v katerih je lastnica država, torej politika. Morda bo privatizacija zato zastala.

I Kako bi lahko prerezali ta vozel?

Upam, da se bodo zadeve same urejale. Prisilni privatizaciji bo sledila prava, ki se bo dogajala na trgu. Države tudi slednjega preveč regulirajo, saj ne spodbujajo preobrazbe lastniških sestav.

■ Kolikšna je v omenjenih štirih državah moč privatiziranih podjetij v primerjavi z družbami, ki so nastale v zadnjih letih?

Nova podjetja so boljša, saj imajo lastniki nadzor nad njimi. V privatiziranih podjetjih pa obstaja delitev med lastniki in menedžerji. Prav podjetja, ki so bila že prej uspešna, so izbrala takšen način privatizacije, ki je omogočil učinkovit nadzor lastnikov.

I Kakšno pa je ozračje v teh štirih državah, ko gre za vstop tujih lastnikov?

Čehi so zdaj previdni. Poljska ima velik trg in še dostop do trgov nekdanje Sovjetske zveze, zato bodo tujci še prihajali. Poleg Madžarov so tudi največji shizofreniki. Madžari se bodo morda celo začeli zapirati, ker so že nasičeni s tujim kapitalom.

■ Kaj pa se bo zgodilo z nami? Bomo še dolgo tako zaprti?

Kar zadeva strateške vlagatelje, bi se morali čim prej odpreti.

I V kateri državah je glede na privatizacijske modele največ pomanjkljivosti?

Na Češkem in pri nas. Ker smo se pretežno odločili za nepraktične tehnike. Pri nas je bilo predvsem preveč notranjih odkupov.

■ Zakaj so pri nas podjetja v pretežni lasti delavcev manj uspešna kot tovrstna podjetja na Poljskem?

Ker so se na Poljskem privatizirala s pomočjo stečaja, s tem pa so se preobrazila.

I Ali se zdaj ne dogaja nekaj podobnega tudi pri nas, na primer v Peku ali Planiki?

Da, na nek način.

I Se ne gibljemo v začaranem krogu? Zaradi terjatev iz naslova plač delavci prek prisilne poravnave pogosto spet postajajo lastniki podjetja v težavah.

Tako je. Na Poljskem je bilo drugače. Delavci so najeli podjetja in jih tudi plačali. Torej so jih spodbudili, da so poslovali učinkovito. Pravila igre so bila boljša. Nihče jih ni silil, naj odkupijo družbe.

I Ko smo že pri prisili: pri nas smo sprejeli zakon o koncu privatizacije. Ali tudi v drugih treh državah podobno končujejo privatizacijo?

Na Češkem ni bilo nobenih rokov, ki zadevajo konec privatizacije. Neki roki pa so bili postavljeni že s kuponskimi dražbami.

I Koliko pa je ostalo družb, ki še niso privatizirane?

Več kot pri nas. Poleg tega so podjetja pri nas v celoti olastninjena, na Češkem pa ne. Čehi imajo podoben sklad, kot je naša SRD. V nadzornih svetih imajo svoje predstavnike.

I Kakšna je naloga tega češkega sklada?

Sklad je uradni (so)lastnik teh podjetij. Razglasili so, da so pasivni lastniki. Pravijo, da opravljajo nadzor le do konca privatizacije. Veliko je bilo neuspešnih prodaj. Po nekaterih raziskavah res opravljajo pasivno vlogo. Ali pobirajo dividende? Uradno so dejali, da jih ne bodo, pa vendar jih pobirajo uspešnim podjetjem in denar dajejo slabšim.

I Kako je s prodajo strateškim partnerjem? Pri nas se zdi, da država zaradi neugodnega ozračja do tujcev noče prodajati podjetij, ki nimajo velikih težav.

Pri preobrazbi takšnih podjetij je pomembno, ali to počne država ali pa zasebniki. Nemci so to prepustili zasebnikom. Nagradili so jih z razliko v ceni. Podobno so se te zadeve lotili Poljaki. Razpisali so tudi mednarodni natečaj, vendar niso bili tako uspešni. Morda zato, ker se je država preveč obotavljala, in ker so se bali, da bodo ti zasebniki pobrali preveč denarja. Na Češkem zdajšnji sklad nima nobenih pravnih možnosti, da bi se ukvarjal s preobrazbo podjetij. To prepuščajo ministrstvom. Na Madžarskem ima holding, ki se ukvarja s privatizacijo preostalih družb v državni lasti, tudi nalogo, da se loteva njihove preobrazbe. Za to nalogo so celo ustanovili posebno podružnico. Bili so zelo uspešni, tako kot pri nas nekdanji Sklad za razvoj, ko gre za stečaje in likvidacije. Tudi to je način privatizacije. Novi lastniki dobijo sredstva, ne pa podjetij.

Toda najpomembnejše je, ali preobrazbo družb prepustimo zasebnikom, tudi tujcem, ali pa se s tem ukvarja država. Pri nas je tako, da to hoče početi država.

  • Verjetno menite, da to ni najbolj primerno?

Ne ni.

  • Najbrž bodo domači lastniki v bližnji prihodnosti nekatere svoje delnice ali deleže prodali tudi tujcem. Ali se v drugih treh državah na nek način bojijo tujcev tako kot pri nas?

Vsi imajo radi tujce in njihove naložbe. Ne bojijo se jih.

I Tudi na Češkem ne?

Ne.

  • Torej smo v Sloveniji najbolj nazadnjaški?

Da.

I Nas bo to teplo?

Najbrž res. Saj tujci ne bi kar pritekli v državo. Vse je odvisno od pogajanj. Ni treba prodati vsake stvari.



Goran Novkovič,

novinar Gospodarskega vestnika.





Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·