Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

B. VODUŠEK, Intervju s Tonetom Simoničem


groruše, ki se je pred kratkim olastninilo, predstavlja unikatni primer managerskega odkupa enega od slovenskih podjetij. Takratni in sedanji direktor Agroruš, mag. Tone Simonič, nam je v pogovoru predstavil pot, ki jo je prehodila poslovodna ekipa, preden je odkupila večinski delež, in nas seznanil z vizijo in razvojem današnjega podjetja Agroruše.



"Lastninsko preoblikovanje, pa kjerkoli se to dogaja, nujno vpliva na poslovanje in obnašanje ljudi. Tam, kjer je lastninjenje izvedeno pošteno in po volji ljudi, kjer ni izigravanja in povzročanja krivic in zlasti, kjer ni v postopku nepoštenih namenov, tam olastninjeni kolektiv zaživi s povsem drugačnim elanom in voljo. Mnenja sem, da je natanko tako tudi v našem podjetju."


  • Kateri vzroki so privedli TDR Kemijo na Sklad za razvoj?

"TDR-Kemija tj.o.o., kakor se je naše podjetje imenovalo, ko je bilo še v sklopu holdinga Tovarne dušika Ruše, se je znašlo v Skladu za razvoj povsem naključno. V holdingu je slej ko prej težišče proizvodnje na metalurških proizvodih, ti so v 90-tih letih prišli v hudo krizo. Vodstvo holdinga se je takrat odločilo, da poišče pomoč v Skladu za razvoj. Sprva je želelo prenesti v Sklad le problematične družbe, toda stališče Sklada je bilo, da je potrebno vanj prenesti celoten holding, torej slabe in dobre družbe skupaj in tako se je v lastništvu Sklada znašla tudi kompletna agrokemična proizvodnja skoncentrirana v družbi TDR-Kemija."

  • Predočite nam kratko kronologijo z vsemi pomembnejšimi ekonomskimi in kadrovskimi parametri razvoja TDR Kemija in svojo osebno vlogo pri tem.

"Agrokemična proizvodnja je vTovarni dušika Ruše nastajala 28 let. Davnega 1967 leta so se porodile prve ideje, da bi ob rudninskih gnojilih, kijih je TDR proizvajala že od 1918 leta dalje, razvijali tudi specialne agrokemične pripravke. Šlo je za idejo, da bi pričeli proizvajati različna, specialna gnojila v mali embalaži za široko potrošnjo po vzoru razvitejših evropskih dežel. Tako sem od samega, zgodnjega začetka sodeloval pri razvoju in širjenju agrokemičnega programa. Ta se je iz leta v leto širil in intenzivno razvijal. Poleg specialnih gnojil smo sčasoma pričeli proizvajati tudi pripravke za varstvo rastlin. S širitvijo programov smo se na tem področju tudi kadrovsko krepili. Pozorno smo spremljali želje in potrebe takratnega jugoslovanskega, kmetijskega tržišča in temu primerno prilagajali naš agrokemični program. Dobre poslovne odnose smo razvili z vrsto svetovno znanih firm: Ciba-Geigy, Schering, Agrolinz,

Sandoz, Hoechst, Rohm and Haas, Maag in drugimi ter to sodelovanje nenehno poglabljali in ohranili do danes. V ilustracijo navajam, da smo v zadnjem letu skupne Jugoslavije dosegli proizvodnjo in prodajo 10.000 ton specialnih gnojil in 2.500 ton pesticidov, kar je predstavljalo promet v višini 40 mio DEM. Danes oskrbujemo le slovensko tržišče in letno dosegamo okrog 20 mio DEM prometa z našimi proizvodi. V podjetju nas je sedaj 80 zaposlenih.

Moja vloga pri tem razvoju se začenja po končanem študiju agronomije v Zagrebu, oziroma po postdiplomski specializaciji na bonski univerzi, kjer sem dobro spoznal specialne agrokemične programe. Ko sem se vrnil domov, some povabili v Tovarno dušika Ruše, da pomagam pri uresničevanju teh programov. Pri tej proizvodnji v Rušah sodelujem torej od samega začetka in letos bom slavil 25 obletnico v tej dejavnosti. Tudi zato sem upravičen do izjave, da je moj osebni prispevek k razvoju agrokemije v Rušah precejšen. Seveda so v teh letih v podjetje prihajali mnogi novi, odlični sodelavci. Nenazadnje so iz teh vrst tudi ostali trije solastniki ■ družabniki podjetja Agroruše. Vsi so v podjetju preko 15 let."

I Poleg Vašega so med lastniki Agroruš še katera imena?

"Inženir Božo Krumperščak, ki vodi proizvodnjo, inženir Simon Ferlinc, ki vodi prodajo in inženir Emil Lobnik, ki vodi nabavo in vso zunanjetrgovinsko poslovanje."

I Kako so tuji partnerji (in kateri) sprejeli informacijo o tem, da se je takratna TDR Kemija znašla pod okriljem Sklada?

"Naši tuji, pa tudi domači poslovni partnerji so se sprva začudili, zakaj smo sploh prešli v lastništvo Sklada, toda ko smo pojasnili okoliščine, v katerih se je to zgodilo, ni bilo več nobenih pripomb in vprašanj."

  • Nekateri so vas hoteli kar kupiti. Kdo in za kakšno ceno?

"V Skladu so po temeljiti analizi poslovanja v družbah holdinga TDR kaj hitro ugotovili, da Kemija d.o.o. nima nobenih poslovnih težav, da posluje vseskozi pozitivno, ima dobre programe in siguren trg, za to so družbo Kemijo v juliju 1993 ponudili v javno prodajo. Kar hitro so se pojavili interesenti, ki so hoteli našo družbo kupiti. Zvedeli smo, da jih je bilo pet, nikoli pa natančno kdo, niti koliko so ponujali za takratno podjetje TDR Kemija."

  • Kakšna so bila vaša osebna in poslovna pričakovanja ob nameravanih nakupih s strani drugih podjetij - domačih ali tujih?

"Ob objavi razpisa za prodajo Kemije se je v nas zaposlenih, pojavila precejšnja zadrega, celo zmeda. Kaj zdaj? Nič posebej dobrega nismo pričakovali od bodočega kupca. Resnično smo težko dojemali, zakaj smo se znašli med prodajnimi oglasi, še zlasti ker nismo potrebovali nikoli nobene tuje pomoči in tudi nikoli nikomur povzročali poslovnih problemov, saj smo bili vedno uspešno in zdravo podjetje."

I Kako ste sploh urejali sprotno poslovanje pod okriljem Sklada?

"V času, ko smo bili pod okriljem Sklada, smo povsem normalno poslovali. Pri tekočem poslovanju zaradi tega nikoli nismo čutili nobenih težav. V poslovanju smo imeli popolno samostojnost."

I Kdaj ste prvič prišli na idejo, da bi tovarno kupili kar sami?

"Ideja, da bi sami kupili lastno firmo, se je porodila razmeroma hitro. Ko smo zvedeli, da obstajajo interesenti za nakup, celo iz tujine, smo se odločili, da sprožimo svoje aktivnosti za odkup."

I Kolikokrat ste zamenjali oziroma spreminjali prvotno izhodišče o delavsko managerskem odkupu podjetja?

"Postopek za nakup podjetja sem vodil javno in korektno. Nekajkrat sem sklical zbore vseh zaposlenih in predlagal, da gremo sami v odkup. Vsem zaposlenim sem razdelil posebne ankete, s katerimi sem želel zvedeti kdo in na kakšen način želi in bo tudi sodeloval pri nakupu firme. Soglasno so se odločili, da bodo vložili certifikate, če jih bo seveda možno zamenjati za lastnino takratne TDR Kemije. Obenem so sodelavci podprli idejo, da bi podjetje kupili tisti sodelavci, ki bodo zbrali dovolj kapitala in poguma, da to storijo. Po neštetih razgovorih, hudih dilemah in neprespanih nočeh, se je končno sformirala skupina štirih vodilnih ljudi, ki se je odločila, da gre do konca."

I Kako ste sploh določili izhodiščno ceno podjetja?

"V svoji ponudbi za nakup Kemije smo na začetku ponudili Skladu 1,250.000,00 DEM. Izračunali smo, da bi takšen znesek bil potreben, če bi se lastninili po zakonu. No, vedeli smo. Da zakon o lastninjenju za Skladova podjetja ne velja - toda poskusili smo vendarle."

  • Koliko pa je Sklad RS za razvoj iztržil za TDR Kemijo -predstavite nam tudi kratko kronologijo pogajanj.

"Na podlagi naše ponudbe so se pričela pogajanja s Skladom. Gospoda Korže in njegovi sodelavci so bili zelo odločni, toda nadvse korektni pogajalski partnerji. Že uvodoma so nam zagotovili vso pomoč, vendar le v primeru, da pristanemo na ceno, kakršna je bila ponujena od najboljšega ponudnika. Danes se ne spominjam več kolikokrat smo se sestajali na pogajanjih, vem pa, da so bila težka in trda.

Na koncu smo morali pristati na ceno šest milijonov DEM. Še danes smo prepričani, da je bila to previsoka cena. Z velikanskim zaupanjem v naše programe in zlasti v vse naše sodelavce, bomo to kupnino zmogli. Povedati moram, da je Sklad dal v prodajo le 76 odstotkov našega podjetja. Preostanek je zadržal za morebitno poznejše lastninjenje s certifikati vseh zaposlenih."

  • "Kako so se pri iskanju kupnine obnašale banke? Tuje in domače?

"Za nakupni kredit smo obredli skoraj vse slovenske banke, vendar v tistem času še ni bilo pripravljenosti bank za takšen kredit. Kreditne odnose smo gradili tudi z dvema tujima bankama, vendar brezuspešno. Končno smo pristali vSKB, kjer smo na srečo naleteli na vodilne ljudi, ki so imeli posluh za naše načrte in nam hkrati verjeli. SKB nam je organizirala kredit iz virov Evropske banke za obnovo in razvoj. Tu velja omeniti, da je ob tem aranžmaju SKB kompenzirala neko svojo terjatev pri Skladu v višini enega milijona DEM in za to vrednost kupila 16 odstotkov naše firme. To solastništvo je za nas srečna okoliščina, saj nam SKB kot solastnica nenehno pomaga pri našem poslovanju s tujino in pri premoščanju likvidnostnih težav."

  • Kakšen je bil odnos TDR in domicilnega okolja v Rušah, občine in vplivnih posameznikov do vašega privatizacijskega načrta?

"Naš privatizacijski načrt so podprle ostale družbe v holdingu, še zlasti je pri tem največ pomagal direktor mag. Lojze Vrečko. Domicilno okolje, občina in vplivni posamezniki tudi niso nasprotovali, saj smo se najbrž vsi štirje solastniki v dosedanjem delu in življenju potrdili kot ljudje, ki bomo najbolje vedeli upravljati to podjetje in ga še naprej razvijati."

  • Kakšen pa je bil odnos širšega okolja do vašega privatizacijskega načrta?

"Tudi širše okolje je pokazalo do te privatizacije velik interes. To pričajo mnogi obiski in razgovori vodilnih ljudi iz drugih okolij, ki prihajajo k nam po nekatere informacije."

  • Kakšen je bil odnos delavcev do tega načrta?

"Odnos delavcev do našega lastninjenja je pozitiven. Vsem našim delavcem smo vsi štirje družabniki zagotovili trajno zaposlitev ter polne in redne plače po kolektivni pogodbi."

  • Kako so angažiranja povezana z lastninsko preobrazbo TDR Kemija vplivala na proizvodnjo oziroma na poslovanje sploh v sedaj vaši tovarni?

"Lastninsko preoblikovanje, pa kjerkoli se to dogaja, nujno vpliva na poslovanje in obnašanje ljudi. Tam, kjer je lastninjenje izvedeno pošteno in po volji ljudi, kjer ni izigravanja in povzročanja krivic in zlasti, kjer ni v postopku nepoštenih namenov, tam olastninjeni kolektiv zaživi s povsem drugačnim elanom in voljo. Mnenja sem, da je natanko tako tudi v našem podjetju."

  • Med zunanjimi znaki organizacijskih (lastninskih) sprememb ste najprej zamenjali ime. Je to vplivalo na razpoznavnost podjetja?

"Prejšnje ime firme Kemija d.o.o. ni bilo posrečeno. Kmetijstvo, proizvodnja hrane, okolje in kemija ni ravno posrečena sprega. Zato smo firmo preimenovali v Agroruše."

I Kakšna je sedaj natančno lastniška struktura Agroruš?

"Štirje vodilni posamezniki razpolagamo z 59,33 odstotkov lastnine; vsak v enakem deležu. 16,67 odstotkov pripada SKB Ljubljana, 24 odstotkov pa še Skladu RS za razvoj.

  • Kakšni so vaši poslovni in osebni občutki pri vodenju olastninjene firme?

"Moji osebni občutki pri vodenju olastninjene firme so resnično lepi. Vedno bolj sem prepričan, da končno lahko uveljavljam nekatere svoje značajske in strokovne poteze v odnosu do vseh zaposlenih. Pri tem mi prav v vsem pomagajo ostali trije družabniki. Verjamem, da bomo uspeli prepričati vse naše zaposlene ljudi in domicilno okolje, da nam je tudi za nas najbolj pomembno, da iz Agroruš naredimo še bolj sodobno in uspešno podjetje."

  • Predstavite nam vizijo poslovanja in razvoja Agroruš?

"Razvijali bomo naše agro programe tudi naprej, vendar ne tako na široko kot bi to lahko. Omejeval nas bo nakupni kredit, kije v celoti hipotekaren, zato ni možno najemati novih, investicijskih kreditov. Nekatere posodobitve in prilagoditve naših programov bomo sicer izvajali, toda glavni razvojni razmah bo možen, ko bo firma v celoti odplačana. Hipoteka nad celotno firmo in skozi to blokada investicijskih kreditov pa je edina senčna stran našega lastninskega preoblikovanja."

  • Kako ste poslovali lani; kakšni so načrti za letos?

"Vseskozi poslujemo uspešno. Postavljene načrte smo v celoti izpolnili in poslovanje zaključili s pozitivnimi rezultati."

  • Se je po olastninjenju in spremembi imena spremenil odnos tujih partnerjev do poslovnega sodelovanja s podjetjem?

"Odnos tujih partnerjev do olastninjenega podjetja se je celo izboljšal. Šele sedaj opažamo, da so poslovna dogovarjanja mnogo lažja in uspešnejša, ko je dokončno definiran lastnik podjetja."

I Proizvodni program tudi širite; na katere segmente, za katere trge?

"Proizvodni program širimo tudi na področje premazne kemije (lazure, laki, barve) in na tehnična lepila. Tudi na tem področju smo dosegli že prav lepe uspehe."

  • Kolikšno je sedanje in kolikšno pričakovano razmerje med prodajo doma in izvozom?

"Proizvajamo v glavnem za slovensko kmetijstvo in široko področje vrtičkarskega trga. Zadnji dve leti pa del naših proizvodov ponujamo tudi preko meja. Prvi odmevi so zelo vzpodbudni."

I Je lastninska preobrazba vplivala na poslovno politiko podjetja?

"Lastninska preobrazba ni vplivala na poslovno politiko podjetja. Če pa so spremembe vendarle opazne, so zagotovo pozitivne. Gre seveda predvsem za enostavnejše in premočrtne poti odločanja in vodenja."

I Pričakujete spremembo lastniških deležev v letošnjem oz. naslednjih letih?

"V bližnji prihodnosti se bomo pričeli pogovarjati z SKB o odkupu W-odstotnega deleža, saj banka ne namerava trajno zadržati solastništva nad delom našega podjetja. Pravkar pa je stekel tudi postopek zbiranja certifikatov zaposlenih za odkup 24-odstotne-ga Skladovega deleža."

  • Kako si zamišljate, predstavljate Agroruše čez na primer pet let; v poslovnem, kadrovskem, proizvodnem, marketinškem smislu na domačem in tujih trgih?

"Če bodo v naslednjih letih pogoji gospodarjenja v Sloveniji vsaj do neke mere stabilni, pričakujem, da bodo Agroruše sodobna agrokemična družba z ekološko in strokovno povsem prečiščenim programom, s ponovno lastno proizvodnjo mineralnih gnojil in celo vrsto dodatnih programov, o katerih že sedaj povsem konkretno razpravljamo. Zaposlili bomo mlade strokovnjake, ki bodo te programe vodili in razvijali. V letih 1994 in 1995 smo zaposlili pet novih strokovnih sodelavcev in takšen trend se bo nadaljeval. Ob pomoči zunanjih specializiranih podjetij in usposabljanju lastnih strokovnjakov želimo iz Agroruš napraviti družbo, ki bo kos izzivom domačega in tujih trgov tudi ob koncu tega tisočletja."



Branko Vodušek, TAS, Tiskovna agencija





Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·