Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

A. L. JAKOMIN, Intervju z Antonom Ropom

agister Tone Rop je državni sekretar v ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj. Zadolžen je za nadzor in izvajanje privatizacije v Sloveniji. Z njim smo se pogovarjali o lastninskih certifikatih, ki jih bomo v prvih dneh oktobra dobili vsi, ki smo bili 5. decembra 1992 državljani Republike Slovenije. V pogovoru s Tonetom Ropom smo izvedeli, kaj vse bomo lahko s certifikati počeli in kaj se bo dogajalo potem, ko bodo ti razdeljeni med državljane.

"Tisti, ki govorijo, da so certifikati metanje peska v oči državljanov, se istočasno zavzemajo za spremembo zakona o državljanstvu, za referendum v zvezi s tem in za preprečitev izdaje lastninskih certifikatov, zato da jih ne bi dobili državljani iz drugih republik. Menijo, da bi to pomenilo nepravično razdelitev slovenskega premoženja. Ne vem, zakaj se potem tako "sekirajo" v zvezi s certifikati, če mislijo, da nimajo nobene vrednosti. Mislim, da se ne bi smeli preveč ozirati na taksna mnenja, saj gre pri tem za tipično politizacijo. Moje stališče je, da moramo projekt speljati do konca in imeti do njega pozitiven odnos. Dejstvo je, da je lastninski certifikat instrument razdelitve dela slovenskega družbenega kapitala, kar je vsekakor nekaj vredno. Koliko bo to dejansko vredno, bo pokazala prihodnost, ki pa je odvisna od mnogih dejavnikov."


Pri SDK pravijo, da imajo podatke o državljanih (na dan 5. 12. 1993) že zbrane. Lahko poveste, kolikšna je skupna vrednost vseh zneskov, ki se nahajajo na računih državljanov oziroma na njihovih lastninskih certifikatih?

Imamo natančne podatke, vendar je pri tem zanimivo dejstvo, da se vsakih štirinajst dni ta baza podatkov spremeni za približno 10.000 državljanov. To pomeni, da se vedno znova vnašajo v bazo podatki o tistih, ki na novo postajajo državljani Slovenije.

Ali to pomeni, da postajajo na novo državljani, saj certifikate dobijo tisti, ki so imeli državljanstvo na dan 5. decembra 1992?

Seveda velja za tiste, ki so imeli državljanstvo tega dne, vendar velja izjema za tiste, ki so postali državljani z naturalizacijo, kar pomeni z ugotovitveno odločbo za nazaj, s katero se ugotovi, da so že vseskozi državljani Slovenije. Tako je zdaj v tej bazi podatkov več kot 2 milijona 8 tisoč državljanov. Skupna vrednost na vseh lastninskih certifikatih pa znaša nekaj več kot 8 milijard nemških mark.

Koliko bo državo (in s tem posredno davkoplačevalce) stalo tiskanje lastninskih nakaznic, tiskanje in razpošiljanje obvestil državljanom, priprav vseh računalniških programov, ki jih bodo potrebovali na SDK za obdelovanje podatkov oziroma za sprofno vnašanje vseh sprememb, povezanih z zamenjavo certifikatov za delnice?

Financiranje tega projekta poteka v dveh fazah. V prvi fazi poteka financiranje iz proračunskih sredstev, ki so omejena in znašajo za celotno izvedbo lastninjenja, za katero je zadolženo ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, 59 milijonov tolarjev. S tem denarjem smo morali pripraviti vse projekte, vse uredbe, zakon o investicijskih skladih in tudi projekt, povezan z lastninskimi nakaznicami. Prav ta projekt, skupaj z izdelavo računalniških programov, s tiskanjem pisem in delno s stroški, povezanimi z urejanjem baze podatkov o državljanih pri SDK, bo stal od 25 do 30 milijonov tolarjev. V naslednji fazi pa se bo začel projekt financirati s pomočjo prodaje lastninskih nakaznic, ki bodo stale 150 tolarjev. Od teh 150 tolarjev se bo 60 tolarjev steklo neposredno na SDK. S temi sredstvi bomo pokrivali delo SDK, povezano z lastninjenjem in amortizacijo računalniške opreme. En del sredstev od prodanih nakaznic bo ostal pošti, tako da bo s tem denarjem pokrila stroške, povezane z distribucijo in prodajo lastninskih nakaznic. Ostanek bo šel za pokrivanje stroškov, ki bodo nastajali z izdelavo dodatnih računalniških programov, in za plačevanje dodatnih storitev.

Koliko ste porabili doslej?

Če pogledamo podpisane pogodbe, moram reči, da smo večino denarja, ki smo ga imeli na razpolago, že porabili. Vse stroške plačujemo pač v skladu z likvidnostnimi plani.

Računate na to, da bi v okviru renominacije proračuna dobili še kaj dodatnih sredstev?

Ne. Prav zato smo si skušali skozi ceno lastninske nakaznice zagotoviti sredstva za pokrivanje vseh stroškov.

Naj se vrneva nazaj k lastninskim certifikatom. Koliko časa bodo imeli državljani na voljo za zamenjavo certifikatov za delnice in kaj se bo zgodilo po preteku rokov? Boste račune pri SDK preprosto zaprli?

Predvidevamo, da bodo lastninski certifikati veljali še pol leta po tem, ko potečejo roki za lastninsko preoblikovanje. Po tem obdobju jih ne bo več mogoče uporabiti. Vsekakor pa bomo ljudi prej o tem obvestili, tako da ne verjamem, da ga kdo ne bi utegnil zamenjati v procesu lastninjenja.

Državljani bomo imeli na voljo več različnih možnosti za uporabo lastninskih certifikatov v procesu lastninjenja. Kako se bodo v tem procesu uporabljale zadolžnice oziroma neizplačani deli plač, ki so jih v podjetjih "dajali na stran" in rezervirali

za privatizacijo v času zamrznitve plač? Vladno uredbo o uporabi zadolžnic še čakamo, pa vendar, ali to pomeni, da bodo tisti, ki delajo v takih podjetjih, dobili poleg vrednosti certifikata na računu, ki jim pripada glede na starost, še dodatno vrednost, ki bo izhajala iz višine zadolžnic?

Prvo obvestilo, ki ga bo državljan dobil, se bo nanašalo na lastninski certifikat državljana, torej na osnovni račun, ki ga bo imel odprtega v skladu s starostjo na dan 5. 12. 1992. Istočasno je program odprtja lastninskih certifikatov postavljen tako, da se vsakemu državljanu odpre dodaten podračun, ki ga lahko uporablja pod posebnimi pogoji. Eden takih računov je denacionalizacijski račun, drugi je za delavce iz negospodarskih organizacij, tretji pa prav ta za neizplačane plače. Vsak od teh podračunov bo imel omejen način porabe. To pomeni, da ga ne bo mogoče uporabiti tako kot državljanskega na vseh koncih privatizacije in na vse možne načine, temveč le v omejenem obsegu. Certifikat, ki bo izhajal iz naslova upravičenca do denacionalizacije, ima na primer to omejitev, da nima popustov pri notranjem odkupu. Certifikati oziroma podračuni iz negospodarskih podjetij se bodo lahko uporabljali samo za zamenjavo z delnicami, ki jih bo ponudila v odkup država, pri zadolžnicah pa velja posebno pravilo, da bodo uporabne samo v podjetjih, kjer so bili zaposleni, in če bo to odobrilo naše ministrstvo.

Ali to pomeni, da je uredba o zadolžnicah že pripravljena?

Da, uredba je pripravljena in je že bila sprejeta na vladnem odboru za gospodarstvo, tako da menim, da jo bo kmalu obravnavala tudi vlada.

Imate že kakšne izračune o skupni vrednosti zadolžnic?

Ne, to je trenutno še nemogoče izračunati. Ne vemo namreč, koliko podjetij se bo odločilo za izdajo zadolžnic, saj le-te niso nujno najbolj ugodna možnost. Če zberejo v podjetjih pri notranjem odkupu dovolj lastninskega deleža z lastninskimi certifikati,



potem se jim zadolžnic ne splača izdati, še zlasti, če niso poravnali davkov in prispevkov.

Ena od možnosti bo tudi zamenjava certifikatov za delnice Investicijskih družb. Imate že kakšne ocene o tem, koliko taksnih družb bomo imeli v Sloveniji?

Zakon o investicijskih družbah in družbah za upravljanje je pripravljen in bo kmalu v parlamentu. V delovni skupini, ki je ta zakon pripravljala, smo računali, da naj bi imeli v Sloveniji med 30 in 40 takih investicijskih skladov. Ta številka bi lahko zagotavljala zadostno konkurenčnost in dovolj veliko kapitalno moč, da bi lahko normalno poslovala ob predvidenih provizijah.

Bodo imeli tudi tujci pravico do ustanavljanja teh družb?

Za zdaj je ta možnost predvidena, vendar bo vsekakor imel zadnjo besedo parlament. Poslanci bodo namreč odločali o tem, ali bodo tujcem dovolili ustanavljanje teh družb in v kolikšnem obsegu. Pri pripravi zakona smo predvideli, da imajo tujci pravico do 50-odstotnega lastništva v družbi za upravljanje. Kolikšen bo ta odstotek na koncu pa je odvisno od tega, kaj se bodo odločili v parlamentu.

Menda predlog zakona predvideva, da v nekaterih primerih lahko tujec v tako družbo vloži več kot 50-odstoten lastniški delež. Kateri so ti primeri?

Predvideno je, da o tem odloča komisija za vrednostne papirje. Kot veste, bo okviru za politiko tujih vlaganj postavila Resolucijo o tujih naložbah v Sloveniji.

Kolikšen je interes posameznikov oziroma podjetij za ustanavljanje investicijskih družb?

Interes je zelo velik. Zakaj?

To, da je interes velik, je pravzaprav normalno. Zadeva je takšna, da lahko prek tega mehanizma relativno preprosto prideš do certifikatov. Dejstvo je, da je ustvarjeno veliko agregatno povpraševanje po njih, ki ga bo delno mogoče uresničiti tudi prek investicijskih družb. Ob ustreznih provizijah in rezultatih bo to nedvomno zagotovilo ustrezno profitnost teh projektov. In tisti, ki se tega zavedajo, so se pripravljeni spustiti v ta posel. Zakaj? Zato, ker je sistem tako oblikovan, da se do provizij in profitov ne bo prišlo tako preprosto, ker imamo predvideno odloženo izplačevanje mene-džerskih provizij oziroma provizij družb za upravljanje, in sicer za pet let. Precejšen del provizij se bo namreč plačeval v delnicah investicijskih družb in ne v gotovini. Prav zato se končna realizacija provizije veže na uspešnost poslovanja družb za upravljanje.

Ena od možnosti za zamenjavo certifikatov, ki jih zakon predvideva, bo tudi v procesu prodaje državnega premoženja oziroma zamenjava za delnice Republike Slovenije. Kaj bo tu predmet ponudbe, kaj bo država prodajala?

Pri tem bo mogoče, da se na primer Sklad za razvoj odloči, da del svojih podjetij proda za lastninske certifikate. Kako bo s tem v resnici, se bo videlo med procesom lastninjenja, ko se bo ugotavljalo natančna razmerja med ponudbo in povpraševanjem po delnicah. Negotova spremenljivka na cetifikatnem trgu so predvsem javna podjetja. Ta tretnutek je nemogoče reči, koliko javnih podjetij se bo preoblikovalo po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in koliko po zakonu o lastninjenju javnih podjetij. Tu gre za kapitalno zelo intenzivna podjetja, kot so na primer Petrol, Letališče, Luka Koper, ki bodo prav zato lahko pomembno vplivala na absorbcijo certifikatov.

Ali to pomeni, da bodo lahko zaposleni v teh podjetjih ali pa zaposleni na železnici in pošti zamenjevali certifikate v njih?

Ni nujno, da bodo to počeli samo zaposleni. Ta podjetja se bodo lahko odločila za javno prodajo delnic za lastninske certifikate. V tem primeru bodo lahko pri njihovem lastninjenju sodelovali vsi državljani. Seveda je vse odvisno od pristojnega ministrstva, pod katerega sodi posamezno javno podjetje, od ekspertize, od metodologije za ugotavljanje deleža družbenega kapitala, ki se lastnini po zakonu o lastninskem preoblikovanju teh podjetij.

Ko bodo nekateri državljani zamenjali certifikate za delnice, jih ne bodo smeli prodati dve leti. Kljub temu pa se bo lahko vršilo trgovanje z njimi na "črno" oziroma prihajalo bo do tako Imenovanih opcijskih prodaj. Sami ste že večkrat povedali, da takih prenosov lastništva ne bo mogoče kontrolirati. Koliko bi lahko na račun teh fiktivnih prenosov lastništva padla njihova realna vrednost?

Menim, da bo z ustreznimi delničarskimi sporazumi v podjetjih v primeru notranjega odkupa padec cen bistveno omejen. Z ustreznimi delničarskimi sporazumi bodo imeli notranji lastniki oziroma tisti, ki so del delničarskega sporazuma, predkupno pravico. V tem primeru bosta nakup in prodaja veliko bolj transparentna, cena delnic ne bo tako bistveno padala in tudi če bo, bo prodana znotraj podjetja. Ce pa bi se ta trgovina odprla navzven in trga ne bi imeli pod kontrolo, bi seveda cene na koncu postale smešne, saj bi se lahko približale 10 do 20 odstotkom njihove nominalne vrednosti. Takšni nakupi bi bili seveda špekulativni. To bomo poskušali omejiti prek notranjega nakupa, s prepovedjo prodaje delnic investicijskih družb (dokler ne kotirajo na borzi) in s prepovedjo prodaje oziroma nakupa delnic iz javne prodaje za dve leti. Dejstvo je, da bodo cene glede na nominalno vrednost precej padle.

Moratorij na prodajo delnic bo trajal dve leti. Se ne bojite, da bo potem nastal na trgu vrednostnih papirjev kaos?

O tem, kdaj in katere delnice bodo kotirale na borzi, bo odločala komisija za vrednostne papirje, zato ne bo kar tako prišlo do anarhije. Edine v tem smislu problematične delnice bodo tiste iz javne prodaje za lastninske certifikate. Tudi v tem primeru se bodo za javno prodajo odločala velika in dobra podjetja. Nekatere delnice teh podjetij že zdaj kotirajo na borzi, novim pa se najbrž ne bo težko uvrstiti v kotacijo. Te delnice se bodo težje prodajale pa tudi njihova cena ne bo kar tako padla, saj ljudje ne bodo radi prodajali delnic dobrih podjetij.

Ste v vašem ministrstvu ali kakšni drugi ustanovi naročili morda kakšno javnomnenjsko raziskavo o lastninskih cetifikatih? Imate sploh kakršne koli podatke o tem, kakšen je odnos ljudi do certifikatov, ali sploh vedo, kaj bodo z njimi počeli?

Smo. Zadnje javnomnenjske raziskave kažejo, da so ljudje seznanjeni s tem, da bodo dobili lastninske certifikate. Anketa, ki je zajela približno tisoč anketirancev, je pokazala, da približno 30 odstotkov populacije meni, da imajo certifikati precejšnjo vrednost. Enak odstostek jih ima do cetifikatov pozitiven odnos. Približno 20 odstotkov anketirancev je takih, ki imajo do cetifikatov nevtralen odnos in ne vedo, ali imajo kakšno vrednost ali ne. Približno 50 odstotkov anketirancev pa meni, da so lastninski certifikati vredni malo ali nič.

Glede na to, da ste večni optimist, kako osebno gledate na te rezultate?

Moje mnenje je, da so rezultati kar dobri. Glede na to, da šele začenjamo z intenzivno kampanijo v zvezi z lastninskimi certifikati, je zelo dobro, da pričakovanja ljudi niso preveč visoka in da imajo do njih realen in trezen odnos. Ljudem je treba povedati, da cetifikati določeno vrednost imajo, da pa se bo šele čez čas pokazala njihova realna vrednost oziroma tržna vrednost delnic, ki bodo kotirale na borzi.

Ali bo realna vrednost certifikata odvisna od posameznikove iznajdljivosti?

Tako je. Čeprav so v primerih, ko se podjetje odloči za notranji odkup, delavci nekako "prisiljeni" zamenjati certifikate za lastniške deleže v svojem podjetju. Ugotavljamo namreč, da za zaposlene ni motiv za vlaganje certifikatov v lastno podjetje le dejstvo, da bi nekaj dobili, temveč tudi zagotovitev delovnega mesta, delitev usode s podjetjem in podobno. Če bo podjetje slabo poslovalo, gre lahko tudi v stečaj. V tem primeru njihov lastninski certifikat ne bo nič vreden. Zato bo odločitev o tem, kam bodo vložili cetifikat, zagotovo vredna premisleka.

Ste mogoče seznanjeni s tem, da v nekaterih podjetjih vodilni z anketnimi lističi, s katerimi naj bi ugotavljali pripravljenost delavcev za notranji odkup, grozijo zaposlenim, da bodo v primeru, če ne bodo uporabili certifikata pri notranjem odkupu, izgubili delovno mesto?

Da, s tem sem seznanjen. To je nezakonito, vendar naše ministrstvo na to nima nobenega vpliva. Mi nismo inšpekcija in tega ne moremo nadzirati, vemo pa, da se to dogaja. Delavci sprašujejo, ali morajo vložiti. Naš odgovor je jasen: to ni potrebno, sami se odločajo o tem, kam bodo certifikat vložili.

Kdo jih v takem primeru lahko zaščiti?

Najbrž sindikat.


Alenka L. Jakomin, novinarka časopisa Republika





Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·