Gospodarska tranzicija v Sloveniji (1990-2004)

Prehod gospodarstva iz socializma v kapitalizem

20 LET KAPITALIZMA V SLOVENIJI

20 LET KAPITALIZMA V SLOVENIJI/ ORIS NAJPOMEMBNEJŠEGA DOGAJANJA


25. junija 2011 smo praznovali 20. obletnico osamosvojitve Slovenije. 20 let, kar smo iz naroda prerasli v nacijo in 20 let, kar smo svojo usodo vzeli v svoje roke. V dveh desetletjih je Slovenija postala država z mednarodnim ugledom in članica vseh najpomembnejših mednarodnih integracij. Potem ko ji je z vstopom v Evropsko unijo 1. maja leta 2004 uspelo uresničiti svoj prioritetni cilj, je leta 2010 postala še članica organizacije OECD, ki združuje gospodarsko najrazvitejše države na svetu.


Jugoslovanska družbena kriza v osemdesetih letih dvajsetega stoletja je »dokazovala ideološki, politični in ekonomski zlom socializma«. Ekonomist Bogomir Kovač je zapisal, da je bil socializem »nedvomno najvplivnejša socialna ideologija 20. stoletja, ki se je sprva ponujala kot zaokrožen politično-ekonomski sistem (družbena lastnina, planiranje, delitev po delu, neposredna politična demokracija), dejansko pa je postal politični projekt komunistov, kako osvojiti in ohraniti ekonomsko oblast v družbi«. Razpad Jugoslavije je bil rezultat vzpostavljanja normalnega stanja konfliktnosti interesov ter spoznanja, da »ni Tita, po Titu«. Da so bila osemdeseta leta minulega stoletja tista, v katerih se je zgodil miselni preobrat in ko so ljudje začeli verjeti in delati za vrednote, ki odlikujejo zahodni svet, je menil tudi dolgoletni slovenski mandatar Janez Drnovšek: »Mislim, da smo vsi začeli razmišljati o tem v osemdesetih letih. Vsaj jaz sem takrat, ko je postalo vse bolj očitno, da zaostajamo, o tem veliko razmišljal… Šlo je za prebujenje, ne le v Sloveniji, temveč v celotni srednji in vzhodni Evropi...«. Do razpada Jugoslavije se je opredelil tudi zadnji predsednik Predsedstva Socialistične Republike Slovenije in dolgoletni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan. Med govorom gospodarstvenikom v Avstriji o slovenski izkušnji z življenjem v EU novembra 2005 v Gradcu je dejal: »Razpad je bil posledica dolgotrajne politične, gospodarske in vrednotne krize nekdanje večnacionalne, multikulturne, federativno urejene in na ideologiji socialističnega samoupravljanja utemeljene države. Kriza je bila v velikem delu izraz splošne krize evropskega komunističnega sveta, ki jo je generirala Sovjetska zveza s svojim v bistvu boljševističnim sistemom, prilagojenim pogojem hladne vojne in blokovskega merjenja politične in vojaške moči ter vzdrževanja ravnotežja strahu«. Gospodarski položaj, v katerem se je znašla Jugoslavija, je bil pomemben dejavnik nezadovoljstva jugoslovanskih narodov in nič čudnega ni, da so gospodarske okoliščine »ustvarjale plodna tla za razpihovanje ekonomskega in političnega nacionalizma ter za medsebojno obtoževanje glede izkoriščanja«. Zanimiv pogled na razpad Jugoslavije je v svoji knjigi predstavil Dejan Jović, ki meni, da razpad Jugoslavije ni bil nujno posledica gospodarske krize. Po njegovem slednji z ekonomskega vidika tudi ni bil v interesu katerekoli od republik, povrh vsega  pa je bila Jugoslavija v času razpadanja praktično na izhodu iz krize, saj je Markovićeva vlada uspela znižati inflacijo in povečati plače. Jović nadalje meni, da je gospodarska kriza pripomogla k padcu socializma predvsem zato, ker je povečala občutek neenakosti in nepravičnosti. Markoviću je resda uspelo bistveno zmanjšati inflacijo, ni pa mu uspelo zaustaviti padca proizvodnje in izvoza ter obnoviti skupni jugoslovanski trg, ki je bil v njegovi viziji temelj državne enotnosti. Treba je poudariti, da se gospodarska podoba v osemdesetih letih iz leta v leto ni slabšala le v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji, ampak se je podobno godilo tudi v ostalih socialističnih državah. Gospodarska rast je upadala, produktivnost dela in kapitala je bila nizka, tehnični napredek je bil nizek, življenjski standard se je nižal in prepad med socialističnimi in kapitalističnimi gospodarstvi se je iz leta v leto povečeval. Konec osemdesetih oziroma v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja je torej prišlo do preloma s starim redom, številne države so se osvobodile komunizma, ki je dokončno izgubil bitko s kapitalizmom. V tem času so z zemljevida izginile nekatere države, rodile pa so se nove: Estonija, Latvija, Litva, Belorusija, Ukrajina, Moldavija, Slovaška, Češka in na ozemlju Jugoslavije Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Srbija in Črna Gora, Makedonija in Slovenija. O vzrokih razpada Jugoslavije je bilo že ogromno napisanega, avtorji pa gospodarskim razmeram večinoma pripisujejo veliko vlogo. Dejstvo pa je, kot meni Neven Borak, da se je vpliv gospodarskih dejavnikov »prepletal z oblikovanjem različnih pogledov na prihodnost države in na smeri njenega družbeno-ekonomskega preoblikovanja sveta v obdobju po smrti Josipa Broza Tita in splošnega zatona socialističnega sveta«.


Pred razglasitvijo neodvisne in samostojne države leta 1991 je bila Slovenija del jugoslovanske federacije z gospodarskim sistemom, temelječim na družbeni lastnini in planskim sistemom, ki ni omogočal trajnega gospodarskega razvoja in napredka države, čeprav je treba poudariti, da je bil začetni položaj Slovenije v marsikaterem pogledu boljši od katere druge tranzicijske države. Slovenija je namreč imela razvite že mnoge tržne institute. Tako na primer v blagovni menjavi ni bila omejena le na vzhodni trg, politika v gospodarstvu ni imela tako dominantne vloge (oblikovanje cen in proizvodnje je v večji meri delovalo že po načelih tržnega gospodarstva, je pa pri kadrovski politiki vpliv politike bil do zadnjega velik), tehnološki razvoj je bil na višji ravni kot v kakšni drugi socialistični državi. Težnje po spremembah so bile vse glasnejše že od druge polovice osemdesetih  let dalje, pomlad leta 1990 pa jih je tudi uradno prinesla. S plebiscitom, razglasitvijo samostojnosti, desetdnevno vojno in mednarodnim priznanjem se je Slovenija v letih 1990-1992 osamosvojila. Odločitev za samostojno in neodvisno državo je na gospodarskem področju omogočila, da je Slovenija prevzela v svoje roke gospodarsko politiko in s tem odgovornost za lastni gospodarski razvoj. V prvi fazi tranzicije je bila naloga Slovenije vzpostaviti vse potrebne elemente in institucije za uspešno delovanje samostojne slovenske države.


V procesu gospodarske tranzicije se je odvijalo nekaj osrednjih procesov (vstopanje v mednarodne integracije, makroekonomska stabilizacija, privatizacija in prestrukturiranje gospodarstva). Pomembna novost za slovensko gospodarstvo je bila preusmeritev od trga nekdanje Jugoslavije na trge cenovno in kvalitetno zahtevnejših držav. Za majhno narodno gospodarstvo, ki se je odcepilo od velikega matičnega trga, je bila usmeritev na zunanji trg pot za stabilno gospodarsko rast in razvoj. Potem, ko je do konca leta 1992 Slovenijo priznalo že sto držav in je postala članica OZN in njenih specializiranih organizacij, je do leta 1996 postala še članica domala vseh najpomembnejših gospodarskih združenj (Evropske banke za obnovo in razvoj, Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke in Mednarodne finančne korporacije, GATT-a, WTO, EFTE, CEFTE). Slovenija je bila tako pripeta z varnostnimi pasovi za Zahod in s tem tudi zavarovana pred vojno, ki je potekala v delih nekdanje Jugoslavije. Strateški cilj Republike Slovenije zaradi tesnega političnega, gospodarskega in kulturnega sodelovanja Slovenije z Evropsko unijo od osamosvojitve naprej je bilo tudi polnopravno članstvo v Evropski uniji. Slovenija se je začela pogajati z Evropsko unijo leta 1992 in leto zatem sklenila z njo že prve sporazume. Kot že omenjeno, je Slovenija, skupaj s še  devetimi članicami, v EU stopila 1. maja leta 2004. Edina organizacija, v katero se Sloveniji ni uspelo prebiti tako hitro in uspešno je OECD, ki združuje gospodarsko najrazvitejše države na svetu (članica je postala leta 2010).

Drugo pomembno področje je predstavljal proces makroekonomske stabilizacije, ki je bil ena od prioritet slovenske politike v prvem obdobju tranzicije. V obdobju od leta 1990 do leta 2004  je Slovenija prehodila sorazmerno  uspešno pot gospodarskega razvoja. Med prvimi je prešla obdobje transformacijske depresije, ki je bila značilna za tranzicijska gospodarstva na začetku devetdesetih let, saj se je okrevanje gospodarske rasti z oživitvijo domačega povpraševanja začelo že sredi leta 1993. Relativno hitro je presegla predtranzicijsko raven gospodarske aktivnosti – raven predtranzicijske razvitosti iz leta 1990 v letu 1996, v letu 1998 pa tudi raven iz leta 1987. Vodenje stabilizacijske politike takoj po osamosvojitvi in v letu 1992 je zaznamovalo predvsem učinkovito delovanje Banke Slovenije. Vsekakor je k uspešni stabilizaciji slovenskega gospodarstva veliko pripomogla tudi ekonomska politika, ki je služila Drnovškovim vladam pri usmerjanju gospodarskega razvoja Slovenije. Za le to sta bila značilna postopnost in pragmatičnost. Nekateri se s tem pristopom niso strinjali in so si prizadevali za tako imenovano šok terapijo.




Makroekonomska slika Slovenije 1990-2010


Vir: UMAR, Banka Slovenije.


Ta tako imenovani gradualistični pristop je vplival na mehkejši gospodarski, predvsem pa socialni prehod, vendar pa, kot je zapisal Jože Mencinger, je bilo s postopnostjo in pragmatičnostjo tako, da sta le-ti »postali celo bolj postopni in pragmatični, kot so to predlagali sami gradualisti«. Od zagovornikov liberalnejšega pristopa k tranziciji je pogosto slišati, da so danes vidne številne posledice tega pristopa k tranziciji, a z zgodovinskega gledišča lahko rečemo, da se je Slovenija, vsaj kar se prve faze tranzicije tiče, odločila za primeren pristop. Razpad Jugoslavije in vojne so zahtevali previdnost in bili zadosten argument za izogibanje nepotrebnim šokom. Izogibanje političnim pretresom, hitrim in nepremišljenim potezam ter zavračanje tujih nasvetov je bilo gospodarsko koristno. Treba je poudariti, da so določeni primeri vseeno odstopali od gradualističnih značilnosti in da ni šlo brez hitrih sprememb. V mislih imamo monetarno reformo in liberalizacijo uvoza. Obdobju recesije je, kot že omenjeno, sredi leta 1993 sledilo transformacijsko okrevanje. Kljub hitremu prehodu v gospodarsko rast, moramo izpostaviti dve področji, kjer se stvari niso odvijale, kot bi si želeli. Prvo je že omenjena relativno visoka inflacija, drugo pa visoka stopnja brezposelnosti, katere posledice so državljane najbolj prizadele. V letu 2004, ko je Slovenija postala članica Evropske unije, in posebej v letih potem, je prišlo do  izboljšanja makroekonomske slike. Posebej je prišlo do izboljšave na področju blagovne izmenjave, povečala se je gospodarska rast, znižala se je brezposelnost, a vse to je bilo kratke sape, saj je že konec leta 2008, posebej pa v letu 2009 sledil nov šok za slovensko gospodarstvo, ki je bil  posledica globalne finančne in gospodarske krize.


Ekonomist Mencinger meni, da se je prestrukturiranje večkrat »spremenilo v področja za eksperimentiranje s povsem nepotrebnimi finančnimi institucijami na eni in z usodami tisočih zaposlenih na drugi strani«. Prestrukturiranje v Sloveniji je bilo postopno, razpršeno in največkrat brez pomoči države (predvsem zaradi stalnih strankarskih političnih sumničenj in obtoževanj o oškodovanju družbenega premoženja, ob aktivističnem delovanju raznih parlamentarnih preiskovalni komisij in ob dolgoletnih revizijah lastninskih postopkov v firmah). Posebno v prvem razdobju je bil velik del prestrukturiranja kar odpuščanje in upokojevanje z občasnimi, praviloma neuspešnimi posegi države. Prvo obdobje smo bili priča številnim stečajem in likvidacijam podjetij. Podobno prestrukturiranje, a v manjšem obsegu, se je nadaljevalo tudi kasneje, ko je Slovenija že dosegla dno transformacijske krize. Proces prestrukturiranja slovenskega gospodarstva je bil spodbujen že ob koncu osemdesetih let, toda v resnici so nove gospodarske razmere nastale šele z osamosvojitvijo slovenske države na začetku devetdesetih let. Opazna je bila predvsem sprememba v lastniški in velikostni strukturi slovenskega gospodarstva in to skoraj izključno na račun novo nastalih podjetij. Iz strukture dodane vrednosti po dejavnostih je bilo razvidno zmanjševanje deleža industrije in povečevanje pomena storitvenega sektorja.


Da prestrukturiranje slovenskega gospodarstva ni bilo v celoti uspešno, se je pokazalo po prvem četrtletju leta 2009, ko je Slovenija uradno zapadla v recesijo, ki je bila posledica globalne finančne in gospodarske krize. Recesija je nastopila prvič, odkar je naša država leta 1993 prešla v transformacijsko okrevanje in tako smo bili znova priča padcu gospodarske aktivnosti, propadanju podjetij in visoki brezposelnosti. Krize, kot sestavni del gospodarskega življenja, pokažejo nakopičena gospodarska neravnovesja oziroma nepravilnosti in tako se je zgodilo tudi v Sloveniji. Številna podjetja, ki se med tranzicijo niso uspešno in primerno prestrukturirala, so propadla. Številna so bila primorana k reorganizaciji in prestrukturiranju.


Daleč največ preglavic in sivih las v procesu gospodarske tranzicije, tako politiki in gospodarstvu kot vsem državljanom, je povzročal proces privatizacije gospodarstva, ki se je vsekakor izkazal kot osrednji in najzahtevnejši proces slovenske gospodarske tranzicije. Podobno se je izkazalo tudi v ostalih postsocialističnih državah. Privatizacija družbene lastnine je bil proces, ki se je državljanov najbolj dotaknil, zakonsko pa  je potekal v nekaj korakih. Jeseni 1991 sta bila sprejeta zakona, ki sta se nanašala na privatizacijo stanovanj (SZ) in denacionalizacijo (ZDen), novembra 1992 pa je bil sprejet še Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij. Stanovanjski oziroma tako imenovani Jazbinškov zakon (tedanji minister za okolje in prostor) je imetnike stanovanjske pravice razdelil na tiste, ki so družbena stanovanja lahko odkupili, in tiste, ki pravice do odkupa niso imeli. Prvi so stanovanja odkupili po ugodnih cenah, saj je na primer cena za 114 kvadratnih metrov veliko stanovanje v tistem času v središču Ljubljane znašala okrog 16.000 tedanjih nemških mark. Drugi pa pravice do odkupa niso imeli, saj je stanovanjski zakon prepovedoval odkup tistih stanovanj, ki so v družbeno lastnino prešla s podržavljanjem. Temeljno načelo privatizacije stanovanj in stanovanjskih hiš je bilo izenačenje pravice do nakupa stanovanja za vse tiste občane, ki so bili na dan uveljavitve stanovanjskega zakona imetniki stanovanjske pravice. Večjo težavo je povzročala denacionalizacija oziroma izvajanje slednje, ki  je bila pogosto predmet polemik in različnih obtoževanj, predvsem s strani razlaščencev, organiziranih v Združenju lastnikov razlaščenega premoženja Slovenije. Po njihovem mnenju je vračanje podržavljenega premoženja potekalo prepočasi. Nekdanjim lastnikom ali njihovim dedičem je bilo odvzeto premoženje vrnjeno »v naravi«, če to ni bilo mogoče, pa z odškodnino. Vračanje lastnine »v naravi« je že ob sprejemanju zakona povzročalo največ vroče krvi, še več pa potem v praksi. Konec marca 2007 je bilo na nacionalni ravni 94,9-odstotnega deleža pravnomočno zaključenih zadev. ZDen je sicer predvidel, da bodo vsi vloženi zahtevki in postopki na prvi stopnji končani v enem letu.  Ob sprejemu ZDen-a leta 1991 je bilo prav tako predvideno, da bo vrnjenega za štiri milijarde nemških mark oziroma dve milijardi evrov premoženja, po podatkih iz začetka leta 2007 pa je že bilo jasno, da bodo stroški precej, morda celo dvakrat, višji. Po podatkih Ministrstva za pravosodje je bilo do konca marca leta 2007 v naravi vrnjenih za milijardo 881 milijonov evrov zemljišč, gozdov, stavb in premičnin. Kjer vrnitev ni bila mogoča v naravi, so imeli upravičenci pravico do odškodnine v obliki obveznic in 6-odstotnih obresti. Slovenska odškodninska družba je do spomladi 2007 izplačala več kot 400 milijonov evrov, do konca postopka pa naj bi izplačala še 1,3 milijarde evrov. Vsi postopki še danes niso zaključeni. Privatizacija stanovanj in denacionalizacija sta imeli oziroma bi morali imeti za cilj definiranje lastništva in popravo krivic, pogosto pa se je zgodilo nasprotno. Zakonodaja je v obliki, v kakršni je bila sprejeta, mnogim povzročila nove krivice. Izpostavimo samo primer vračanja stanovanj v naravi tudi v primeru zasedenosti le teh z imetniki stanovanjske pravice, za katerega se je med vsemi tranzicijskimi državami odločila le Slovenija. Mnogim se je dogajala velika krivica in izkoriščanje s strani novih lastnikov, država pa je storila bore malo in nadaljevala s pisanjem zakonov, ki niso onemogočili številnih malverzacij. Daleč največ težav je vlada imela pri sprejemanju zakona o privatizaciji podjetij. Predloga privatizacijske metode, predlagana s strani Aleksandra Bajta in Ivana Ribnikarja, nista bila predmet resne vladne diskusije. Je pa zato v koaliciji  prišlo do spopada dveh povsem različnih gospodarsko-političnih konceptov, kjer je na koncu prevladal neke vrste vmesni model med predlogom Jožeta Mencingerja (podpredsednik Demosove vlade in odgovorni za gospodarstvo, ki je zaradi različnih pogledov na privatizacijo kasneje odstopil) in predlogom ameriškega ekonomista Jeffreya Sachsa. V času od leta 1990 do sprejema ZLPP konec leta 1992 so se mnoga podjetja statusno preoblikovala, dokapitalizirala ali reorganizirala na podlagi takratne jugoslovanske zakonodaje in ker v tem času država še ni imela docela vzpostavljenega instituta nadzora nad statusnimi in premoženjsko–kapitalskimi spremembami podjetij, ki so imela družbeni kapital, je seveda bila velika možnost zlorab. V tem obdobju je tako prihajalo do tako imenovane »divje privatizacije«. Z namenom, da bi se tovrstne zlorabe preprečevale, sta bili decembra 1990 ustanovljeni dve državni ustanovi, ki naj bi nadzorovali in urejevali izvajanje procesa privatizacije in prestrukturiranja. Agencija Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo je spremljala in nadzirala proces, pripravljala navodila in potrjevala privatizacijske programe, Sklad Republike Slovenije za razvoj je prestrukturiral podjetja. Slednji je tudi postal lastnik podjetij, lahko se je pogajal in podpisoval prodajne pogodbe. Danes smo pogosto priča številnim obtoževanjem o strahovitem družbenem razslojevanju, zgodbam o menedžerskih prevzemih in podobno. Moramo se zavedati, da današnje stanje v družbi in gospodarstvu ni rezultat včerajšnjega dne ali posledica zadnjih let, temveč je potrebno odgovore iskati na začetku naše tranzicijske zgodbe. Levji delež spornih privatizacij je moč zanesljivo pripisati zavlačevanju in dolgotrajnemu postopku pri sprejemanju Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Ne moremo trditi, da je »divja privatizacija« tekla po tako imenovanih Markovićevih zakonih, saj če bi to držalo, zanesljivo ne bi bila sporna, nezakonita. Dejansko se je le sklicevala na zakonsko nedorečeno Markovićevo zamisel o privatizaciji. Nesporno dejstvo je, »da so si nekateri, medtem ko se je politika prepirala in razpravljala o mogočih poteh lastninske preobrazbe, prisvojili nemajhen del družbene lastnine«. Spomnimo na dve, kot ju je poimenovala tedanja Družbena pravobranilka Anica Popovič, tako imenovani »višji obliki« oškodovanja družbene lastnine, ki so se ju nekateri posluževali v času, ko še ni bila sprejeta ustrezna zakonodaja. Prva so by–pass podjetja, kjer je šlo za znan in razširjen pojav ustanavljanja podjetij v zasebni lasti, ki so jih ustanovili delavci, zaposleni v družbenem podjetju (z istim ali podobnim predmetom poslovanja, za katerega je bilo registrirano družbeno podjetje), in nato izčrpavali družbeno podjetje, katerega zgodba se je navadno končala z likvidacijo in stečajem. V tem primeru je šlo za eklatantno »divjo privatizacijo«. Drug primer je predstavljal brezplačen prenos družbenega kapitala, ki se je skliceval na drugi odstavek 145. člena Zakona o podjetjih iz leta 1990. Opisan prenos kapitala, pa četudi je bil opravljen med podjetji, ki so bila v družbeni lasti, je bil nezakonit. Na ta način so namreč mešana podjetja postala lastniki družbene lastnine v družbenih podjetjih in so posredno s tem tudi že lastninila družbena podjetja brez zakona o lastninjenju, kar je bilo nedopustno in nezakonito. Seveda je prihajalo še do drugih oblik oškodovanja družbene lastnine, kot na primer do neutemeljenega odpisa terjatev, nepravilne delitve dobička in neodplačanega prenosa kapitala. Vsekakor je temeljni razlog za »divjo privatizacijo« tičal v dejstvu, da je bila privatizacija družbene lastnine možna že od vsega začetka brez zadostnih pravil in predpisov. Še več, kljub opozarjanju pristojnih inštitucij slovenski parlament ni reagiral. Tako je bilo tudi v primeru prej omenjenega 145. b člena Zakona o podjetjih, ki je omogočal brezplačno prenašanje družbene lastnine po mili volji in ga slovenski parlament ni pravočasno ne razveljavil in ne dopolnil. V obdobju od 1. januarja 1990 do 31. decembra 1992 je prišlo po podatkih Agencije za revidiranje do oškodovanja družbene lastnine v vrednosti 86.174 milijonov takratnih slovenskih tolarjev oziroma, če revaloriziramo vrednost, 1.238.454.581,87 EUR. Skupno, glede na opravljeno revizijo, pa je v obdobju od 1. januarja 1990 do 31. julija 2004 prišlo do oškodovanja družbenega premoženja v vrednosti dobrih 104 milijard bivših slovenskih tolarjev (v revaloriziranem znesku dobri 2 milijardi evrov). Vsekakor si je majhen del prebivalstva v tem obdobju zelo opomogel. Dolgotrajno sprejemanje ustrezne zakonodaje je torej imelo velike posledice. Vendar je moč, vsaj do določene mere, razumeti tedanjo vladajočo politiko. Po mnenju številnih je bil sprejeti privatizacijski zakon najboljši med vsemi predlogi in v smislu: bolje počakati in razmisliti, kot nekaj na vrat na nos sprejeti, je že bilo bolje, da smo ustrezni zakon dobili z zamudo. Prav tako je res, kot priznava sam Jože Mencinger, da je bila tedanja vlada skupina amaterjev in ne politika ne stroka nista bili kos situaciji (enako je bilo v vseh tranzicijskih državah). V opravičilo tedanji vladi lahko štejemo tudi dejstvo, da se procesi, kot je tranzicija, ne dogajajo pogosto in zanje ne obstaja priročnik, ki bi zagotavljal brezhibne in optimalne rezultate. Vse to je mogoče razumeti, a dejstvo, da je posledično prihajalo do številnih zlorab in okoriščanja, ostaja in predstavlja drugo plat medalje, v slabši podobi seveda.    


Kakorkoli, končno sprejeti ZLPP je predvidel sedem metod, kako naj bi se podjetja lastninsko preoblikovala, hkrati pa je združeval elemente dveh različnih pristopov: decentraliziran pristop, po katerem je večina pobud in odločitev prihajala iz podjetij, ter tako imenovana množična privatizacija dela delnic podjetij, tako da se jih je razdelilo državljanom v zameno za certifikate. Kljub dolgotrajnemu sprejemanju ZLPP, pa je tudi po sprejetju slednji imel kar precej lukenj. Zakonodajalec je med drugim revizije namreč omejil le na triletno obdobje od 1990 do 1992 ob predpostavki, da bodo revizijski postopki predhodnega lastninjenja končani do konca leta 1994, kar se pa seveda ni zgodilo. Izkazalo se je, da so bili postavljeni roki s strani zakonodajalca povsem zgrešeni in v praksi nemogoče izvedljivi.


Število podjetij, ki so uporabila posamezno metodo lastninskega preoblikovanja


Vir: Lastninsko preoblikovanje slovenskih podjetij,  str. 138.


Zgrešeni predpisi iz zakonodaje so med drugim sprožili ponovno nepotrebno »legalizacijo« »divjega lastninjenja« tudi po 1. januarju 1993 in tako se je organiziranje by–pass podjetij in podobnih malverzacij nadaljevalo tudi po 31. decembru 1992. Vse do začetka delovanja Agencije Republike Slovenije za revidiranje lastninskega preoblikovanja podjetij v avgustu 1996, torej po skoraj triletnem obdobju, ni bilo mogoče uvesti niti ustrezne revizije predhodnega lastninjenja niti ukrepati po ZLPP. Enega od načinov, kako so posamezniki v Sloveniji obogateli, so predstavljali tudi certifikati. Večina slovenskih državljanov je certifikate hitro prodala, nekateri zato, ker so mislili, da gre za ničvredne papirje, nekateri so to storili zaradi finančne stiske. Od leta 1993 je trg z lastniškimi certifikati cvetel. Nastajale so borzno-posredniške družbe, peščica bolje poučenih je certifikate kupovala po nizkih vrednostih (prednjačili so tako imenovani Pidi), jih kasneje zamenjala za delnice, vrednosti teh (vsaj po večini) so vedno bolj naraščale, lastniki njih pa so postajali vse bogatejši. Procesa lastninjenja in privatizacije sta sicer potekala relativno počasi.

Poraba izdanih lastniških certifikatov po vrsti porabe


Investirano v: Milijardah SIT %
Pooblaščene investicijske družbe 329 58
Podjetja 181 32
Neporabljeni certifikati 57 10
Skupaj izdanih certifikatov 567 100

Vir: Berdnik, Prihaja leto koncentracije, str. 11–12.


Do 7. novembra 1994 je Agenciji Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo oddalo programe preoblikovanja 700 podjetij, to je bilo 52 odstotkov vseh zavezancev za preoblikovanje po zakonu. V začetku maja 1998 je stopil v veljavo Zakon o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe, ki je določil prehod iz decentralizirane v centralizirano obliko privatizacije. V šest let trajajočem procesu so lastninsko preoblikovanje izvedla skoraj vsa podjetja z družbenim kapitalom, le manjše število podjetij zaradi lastne neaktivnosti ali drugih objektivnih vzrokov ni opravilo lastninjenja. Z zaključkom procesa lastninskega preoblikovanja podjetij je bil zaključen prvi del tranzicijskega procesa, katerega namen je bilo pridruževanje Slovenije splošnim svetovnim trendom in gospodarskim tokovom ter vključevanje v integracijske procese Evrope. Z dokončanjem procesa se je sprožil nov investicijski ciklus, s čimer se je povečala gospodarska rast in zaposlenost, povečal pa se je tudi delež tujih vlaganj. Po formalnem zaključku procesa lastninskega preoblikovanja podjetij je bilo potrebno dokončanje drugega dela  tranzicijskega procesa in sicer privatizacija državnega premoženja. Prodaja državnega premoženja predstavlja še eno od oblik »divje privatizacije«. Glavnina kapitalskih deležev v obdobju 1995-2005 je bila namreč prodana brez javne ponudbe. Privatizacijska metoda je imela sicer dober namen in je omogočala visoko vključenost delavcev in zaposlenih v lastniško spreminjanje, a želeni namen se je izjalovil. Tekom privatizacijskega procesa se je udeležba notranjih lastnikov (delavcev brez menedžmenta) in državnih skladov zmanjševala, povečevala pa se je udeležba investicijskih družb in menedžerjev. Vstop Slovenije v Evropsko unijo je označeval formalni konec tranzicije, a poudarek je na uradni, saj se je po tem obdobju privatizacijski izkupiček šele pričel dobro  kazati. Priča smo bili vse pogostejšim zgodbam o menedžerskih prevzemih, številnim obtoževanjem in polemikam. Politiki je to dogajanje služilo predvsem za nabiranje političnih glasov, spomnimo samo na zgodbo glede prodaje Mercatorja, katere ozadje prodaje še danes ni pojasnjeno.


Število izdanih dovoljenj za prevzem v obdobju 1998-2010


Vir: Agencija za trg vrednostnih papirjev in Dejstva o (menedžerskih) prevzemih podjetij. Primer: Slovenija, Zveza svobodnih sindikatov Slovenije, Ljubljana, 31. 01. 2011.


Menedžerski odkupi se niso pričeli v BTC-ju, Iskri, Merkurju ali Laškem. Unikatni primer menedžerskega odkupa enega od slovenskih podjetij se je na primer zgodil že v letu 1995 v podjetju Agroruše. Kot je dejal Tone Simonič,  tedanji direktor omenjene družbe, pa tam, »kjer je lastninjenje izvedeno pošteno in po volji ljudi, kjer ni izigravanja in povzročanja krivic in zlasti, kjer ni v postopku nepoštenih namenov, tam olastninjeni kolektiv lahko zaživi s povsem drugačnim elanom in v še boljši luči naprej«. Žal se je v mnogih slovenskih podjetjih izkazalo, da so bili predvsem nepošteni nameni, okoriščanje in pohlep glavno vodilo menedžerjev. Po vstopu Slovenije v EU je v javnosti močno odmevala že omenjena prodaja Mercatorja, ki je zaslužna tudi za to, da je konec leta 2007 v slovenskem besedišču našla svoj prostor beseda tajkun. Število menedžerskih prevzemov je po letu 2004 naraslo in vrhunec doseglo leta 2007, ko je bilo izdanih 35 izdanih dovoljenj za prevzem. V oči najbolj bode dejstvo, da so bili v večini izpeljani preko posojil in na račun izčrpavanja družb, ki so bile prevzete, Zakon o prevzemih iz leta 1997 namreč ni izrecno prepovedoval prevzema podjetja z zastavo premoženja ciljnega podjetja. Novi zakon, s katerimi so sporne menedžerske prevzeme končno prepovedali, je bil vložen v vladno proceduro šele konec novembra leta 2007. V številnih zakonih so bile torej luknje in mnogi, ki se jim očita različne zlorabe, so do premoženja prišli tako rekoč po legalni poti, za kar nosita velik del odgovornosti pravni sistem in politika. Kot že omenjeno, so se številna oškodovanja zgodila že v prvem obdobju tranzicije predvsem po zaslugi ali nesprejete ali neustrezne zakonodaje, pa tudi zaradi ignorantskega obnašanja do vseh pozivov po ukrepanju. Politika se je v prvi fazi tranzicije namreč vedla, razen v predvolilnem obdobju kakopak, kot da je divje lastninjenje zgolj nek pojem, ki ga slovensko gospodarstvo ne pozna. Če se dotaknemo še poznejšega obdobja in prej omenjenih zloglasnih menedžerskih prevzemov, je dejstvo, da se je nemalo njih prav tako zgodilo z izdatno pomočjo politike. Naj si bo to komu všeč ali ne, politika in gospodarstvo sta soodvisni področji, kar se je eklatantno izkazalo v primeru procesa privatizacije, saj je slednja politiki pogosto služila kot sredstvo za povečanje svojega vpliva. Tudi v zgodbah, ki so bile polne besed o nacionalnem interesu, se je izkazalo, da je šlo predvsem za interese posameznikov in določenih elit. Določen delež v tej zgodbi gre pripisati tudi bankam, prek katerih so posamezniki prišli do visokih kreditov tako rekoč na lepe oči in brez ustreznih zavarovanj. Na področju privatizacije in prestrukturiranja gospodarstva torej še zdaleč ni bilo vse pozitivno, kar pa ni kakšna slovenska posebnost. Šlo je za izredno kompleksna, težavna procesa, ki sta največ preglavic povzročala tudi ostalim tranzicijskim državam.


Dr. Aleksander Lorenčič


Izdelal:Proselit.net

© 2011 - 2019 Inštitut za novejšo zgodovino· Na prvo stran · Na vrh strani ·