Miloš Obrenović (1815–1839, 1858–1860), utemeljitelj novoveške srbske države. S sultanovimi odloki iz let 1829, 1830 in 1833 je Srbija dobila avtonomijo, Miloš Obrenović pa dedni knežji naslov.
Mihailo Obrenović (1839–1842, 1860–1868), avtokrat, razsvetljeni absolutist. Poudarjal je, da ima zakon v državi največjo moč. Vodil je ambiciozno zunanjo politiko, leta 1867 okronano z ustanovitvijo Balkanske zveze.
Aleksander Karađorđevič (1842–1858). Čas njegovega vladanja je znan kot obdobje ustavobraniteljev. Ustavobraniteljski prvaki so imeli pri vodenju države vidnejšo vlogo od vladarja.
Milan Obrenović (1868–1889). V času njegovega vladanja je Srbija pridobila neodvisnost, se ozemeljsko razširila, postala kraljevina in v času napredne zakonodaje razvejala državne ustanove.
Aleksander Obrenović (1889–1903). Za njegovo vladanje so značilni številni nenadni preobrati in spremembe. Kraljevski par so ubili 29. maja 1903 ponoči in prišlo je do menjave dinastije.
Peter I. Karađorđević (1903–1921), zmerni reformator, ki je vodil Srbijo skozi carinsko vojno, aneksijsko krizo, balkanske vojne in prvo svetovno vojno.
Aleksander I. Karađorđević (1921–1934), kralj Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev (od leta 1929 Kraljevine Jugoslavije), je bil podpornik centralizma tudi po uvedbi diktature leta 1929. Trudil se je uresničiti program integralnega jugoslovanstva kot načina premagovanja notranjih sporov in nesoglasij.
Peter II. Karađorđević (1934–1945), najmlajši jugoslovanski kralj, zunaj države vladal štiri viharna in usodna vojna leta.
Ustavodajna skupščina je 29. novembra 1945 odpravila kraljevino.
Razvoj strankarskega življenja
Razvoj politične misli ter širitev liberalnih in socialističnih naukov sta značilna za Srbijo druge polovice 19. stoletja. V 80. letih se oblikujejo politične stranke – liberalna, napredna in radikalna. Liberalna ustava iz leta 1888, ki je bila rezultat strankarskega kompromisa, je blagodejno delovala na razvoj parlamentarizma. Z ustanovitvijo Kraljevine SHS se v politični areni pojavijo stranke, ki so se prvič znašle v skupni državi. Ustanavljali so nove, kot npr. Demokratsko stranko, Jugoslovansko republikansko stranko, Zvezo zemljoradnikov in Komunistično partijo Jugoslavije. Vse do začetka druge svetovne vojne je strankarsko življenje potekalo v iskanju kompromisne rešitve srbsko-hrvaških odnosov.