Slovenci, težeči po narodni avtonomiji, in istrski Hrvatje naj za sedaj v svoj politični in parlamentarni program vsprejmo vse one težnje, katere so določili slovenski in istrsko-hrvatski poslanci na shodu dne 2. oktobra 1890 v Ljubljani,⁷¹ katere pa še do danes niso izpolnjene.

Slovenskemu in hrvatskemu uradovanju vlada več ali manj očito še vedno nasprotuje ter namešča v slovenskih pokrajinah in v Istri pri sodnih, kakor pri političnih in drugih oblastvih uradnike, našej narodnosti protivne, ne da bi bili niti vselej zmožni slovenskega, oziroma hrvatskega jezika v govoru in pisavi in ne da bi to zmožnost na zanesljiv način izkazali.

Vlada tudi ne čuva nad tem, da bi se oblastva v poslovanji s slovenskim in hrvatskim prebivalstvom posluževala slovenskega, oziroma hrvatskega jezika. Le-to se opazuje skoro brez izjeme pri administrativnih oblastvih vseh stopinj in še celo v kronovini kranjski.

Dopušča se dalje, da najvišje sodišče in višji deželni sodišči nasproti obstoječim zakonom in naredbam v slovenskih in hrvatskih pravnih stvareh ne izdajajo razsodeb in odlokov v slovenskem, oziroma hrvatskem jeziku in da se pri sodiščih prve stopinje, osobito izven kronovine kranjske, s slovenskimi in hrvatskimi strankami nasproti mnogim, v smislu člena 19 tem. zak. izdanim naredbam sestavljajo zapisniki in izdajajo razsodbe in odloki v nemškem ali italijanskem jeziku, in da se v ravno teh jezikih izdajajo obtožnice proti slovenskim in hrvatskim obdolžencem in vodijo obravnave, porotne in druge, celó s pripomočjo tolmačev. Tudi se pri višjih deželnih sodiščih ne imenuje zadostno število slovenščine, oziroma hrvaščine zmožnih votantov, kar občutno krati hitro in dobro judikaturo. Nadalje se opazuje, da se iz slovenskega Štajerja sistematično izrivajo slovenski sodni uradniki, čeprav so večkrat domačini.

Ljudska šola še vedno ni vrejena na podlagi verskega izpovedanja in z izključljivo maternim kot učnim jezikom, pač pa so ljudske šole osobito na slovenskem Koroškem skoraj do cela nemške; slovensko prebivalstvo v Trstu in Gorici istotako za svoje otroke že več let brez vspeha zahteva slovenskih šol, in v javne, kakor tudi zasebne nemške in italijanske ljudske šole se vsprejemajo slovenski in hrvatski otroci.

V Istri je posebno velik nedostatek hrvatskih, oziroma slovenskih ljudskih šol, ter se hrvatski in slovenski otroci mučijo z italijanskim poukom.

Te za kulturno državo v mnogem oziru nečastne razmere na polji ljudskega šolstva imajo se prej kot prej odpraviti.

Dopušča in po javnih funkcijonarjih se naravnost podpira pogubljivo germanizatorno delovanje nemškega »schulvereina«, ki načeloma zastavlja svoje moči za protikatoliško in protislovensko šolo, kakeršen namen ima tudi nič manj obsodbe vredna »lega nazionale«. Zategadelj in dokler se te krivične razmere temeljito ne izpremené, je vsakemu zavednemu Slovencu in Hrvatu prva dolžnost, da se s polno ljubeznijo okleneta naših predragih nam družb sv. Cirila in Metoda, ki ju s tem goreče priporočamo vsemu slovenskemu in hrvatskemu narodu; hkrati pa se odločno protestuje zoper to, da se mora v Slovencih, to zlasti izven Kranjske, in v istrskih Hrvatih skoro povsod še vedno zgol narodna požrtovalnost boriti za ono pravično vrejeno ljudsko šolstvo, katero ustanavljati, vzdrževati in braniti je dolžnosti javnih, po zakonu poklicanih faktorjev.

Istotako se je nam potegovati, da se zakonitim potom zabrani, da bi se v ljudske šole vsprejemali otroci, ki niso vešči učnemu jeziku, dasi imajo pri roki šole z maternim učnim jezikom.

Vrhu tega se je v najnovejšem času za Štajersko izvršilo imenovanje v nadzorstvo za ljudske šole, po katerem se tamošnje slovensko ljudsko šolstvo naravnost v nevarnost postavlja.

Za štajerske in koroške Slovence je pa sploh vitalnega pomena, da se deželni šolski sveti v smislu Ljubljanskega programa z dné 2. oktobra 1890⁷² razdelé ter tako odstrani terorizovanje Slovencev po brezozirnih nemških večinah v dotičnih deželnih šolskih svetih.

Ravno tako se naše srednje šolstvo od strani vlade zanemarja ter se odklanja ne samo potrebna ustanovitev slovenskih srednjih šol ter hrvatske gimnazije v Pazinu, nego celo ustanovitev slovenskih oziroma hrvatskih vsporednic na nižjih oddelkih gimnazij v Celji, v Gorici, Trstu, Pulji in Kopru. In na realki Ljubljanski je vsporednica za Slovence le v tem različna od vsporednice za Nemce, da se veronauk poučuje slovenski ter je slovenščina obvezen učni predmet. Narodne srednje šole ali vsporednice so potrebne zlasti zaradi tega, ker se drugače protivno členu 19. tem. zak. sili slovenska in hrvatska deca v pripravljalne razrede ter se takó Slovenci in Hrvatje postavljajo v drugo vrsto narodov.

Za nujno potrebno se smatra, da ustanovi vlada v Ljubljani strokovno šolo za stavbinski obrt, oziroma da ustanovi višjo državno obrtno šolo s stavbinsko-tehničnim značajem s slovenskim učnim jezikom.

Meščanske, niti trgovske slovenske šole nimamo.

Naglašajoč te zahteve kakor najnujnejše, pozivljejo se slovenski in hrvatski deželni in državni poslanci, da se združeni z vso odločnostjo potezajo za izpolnjenje teh zahtev ter za to, da se odpravijo navedene, našej narodnosti škodljive, zakonom in naredbam protivne razmere. Oni se dalje pozivljejo, da se v pospeševanje in olajšavo povoljnega rešenja teh zahtev potezajo za izvršitev vseh, v omenjenem programu z dné 2. oktobra 1890⁷³ nasvetovanih sredstev.

Delovati je torej povsod na to, da se poverijo z deželno-zborskimi ali državno-zborskimi mandati samó taki možje, ki se zavežejo, odločno in dosledno zastopati označene narodne težnje.

Koalicija parlamentarnih strank, podpirajoča vlado, katera zahteva, da mirujejo večja politična vprašanja, kakeršno je brez dvojbe tudi narodno vprašanje, je izvršenju našega narodnega programa kvarna, in vsi naši zastopniki bi jo morali pobijati. Postopanje slovenskih državnih poslancev, stoječih izven koalicije, se torej odobrava, koalirani slovenski poslanci, kateri so se zavezali izstopiti iz koalicije, če se jim od vladne strani ne da poroštva za ugodno rešitev narodnih teženj, se pa pozivljejo, da izstopijo iz koalicije, in to ne samo radi tega, ker se to poroštvo ni dalo in se ga tudi v bodoče ni nadejati, nego tudi zato, ker se s koalicijo načelno vzdržuje protislovanski sistem. Najnovejši dogodki proti dvojezičnim napisom na sodnih poslopjih v Istri pričajo, kako protivna je koalicija narodni jednakopravnosti in dokazujejo, da slovenski, v koaliciji stoječi poslanci še tej trohi jednakopravnosti do veljave pripomoči ne morejo.

Slovenci in istrski Hrvatje kot versko-nravstveno in dinastično čuteči narod zahtevajo izvedbo politične jednakopravnosti, zlasti uvedbo občne volilne pravice in pravično uredbo volilnih okrajev. Dalje naj se vsa skrb obrača na zdrav napredek narodnega gospodarstva, zlasti na nezavisnost od tujega kapitala, podpiraje slovenske in hrvatske posojilnice in hranilnice, katerim bodi mestna hranilnica Ljubljanska središče – in na zboljšanje gospodarskih razmer poljedelskega, trgovskega, obrtnega in delavskega stanu.

V tem oziru se z veseljem pozdravlja krščansko-socijalno gibanje.

Konštatuje in obžaluje se, da se je deloma osobito na Kranjskem zapustil slovenski narodni program, a ustvaril drug program, v katerem se slovenska narodnost ne nahaja kot smoter in kateri daje potuho popustljivosti in brezbrižnosti v narodnih vprašanjih, kakor osobito na obžalovanja vreden način dokazuje od slovenskega deželnega odbora kranjskega izdana in od one strani odobravana prepoved samoslovenskih uličnih napisov v Ljubljani.

Priznavajo se pa načela katoliške vere kot trden temelj razvoju slovenskega naroda, ter se izreka želja, da bi na tej in na narodni podlagi zložno sodelovali vsi Slovenci v težkem boji za narodov obstanek.

Sedaj organizovano delovanje v vse te namene na Koroškem, Primorskem in Štajerskem naj pripoznajo in krepko podpirajo vsi Slovenci in Hrvatje.

Na Kranjskem pa naj se v iste namene združijo in organizujejo vsi Slovenci pod starim imenom slovenskih rodoljubov kot »narodna stranka«; njeno delovanje naj vkupno z odborom zaupnih mož vodi zvršilni odbor v Ljubljani, kateri bode tudi v neprestani delavni dotiki in vzajemnosti s političnimi vodstvi izvenkranjskih Slovencev, oziroma istrskih Hrvatov.

V dosego organizovanja narodnega dela in vzajemnosti med nami v vseh pokrajinah naj se skrbi za jednotno postopanje narodnega časnikarstva in za krepko podporo istemu v duševnem in gmotnem oziru. Posebno naj se skrbi za ustanovo skupnega organizacijskega fonda.