Meni

Dok. št. 178
Razmišljanje enega od vodilnih predstavnikov t. i. socialistične omladine v Jugoslovanski socialnodemokratski stranki ing. Antona Štebija o vprašanju jugoslovanske združitve leta 1918314

Resnice in ideali jugoslovanskega problema
1. Na lastnih nogah.

S trenotkom, ko bodo deležni narodi monarhije vseh pravic samostojnosti in lastne državnosti, ko bo zajamčena samostojnost kot neovrgljivo pravo vsakega naroda, bo prišla doba, ko bodo morali spoznati ti narodi, da jim ni le pravica do svobode in samostojnosti življenska potreba, nego tudi čut in dolžnost medsebojne solidarnosti. Tako nekako je govoril sodrug dr. V. Adler v avstrijskem parlamentu ob priliki mirovne debate; koristno bi bilo, posebno za češke in jugoslovanske ljudske zastopnike, da se oklenejo besed tega najresnejšega in najpoštenejšega politika avstrijskega parlamentarnega življenja z globokim umevanjem. Kajti le na podlagi spoznanja medsebojne odvisnosti in potrebne solidarnosti posameznih malih narodov je mogoča vsem tem narodom potrebna gospodarska konsolidacija in organizacija. Vsak posamezen narod bivše monarhije je preslab za popolnoma neodvisno samostojno življenje; le v vzajemni družbi z ostalimi narodi mu bo mogoča poštena eksistenca. Lahko so se razšli ti narodi, a težko bodo našli pozneje tiste gospodarske zveze, ki so za razvojno možnost vsakega naroda neobhodno potrebne in ki so danes še dosegljive.

Lepi in zapeljivi so ideali popolne neodvisnosti in samostojnosti posameznega naroda. Če pa more narod črpati iz teh idealov vse svojemu življenju potrebne ekonomske sile, to je drugo in resnejše vprašanje. Prepovršno gledamo vedno le življenje velikih narodov in z neprimerno trdoglavostjo pozabljamo, da smo mal in podpore potreben narod.

Kdor se resno bavi z jugoslovanskim vprašanjem v vsem njegovem obsegu, mora priznati da ga razmotrivamo mi sami premalo znanstveno, premalo poglobljeno, a preveč le z enega vidika, le z vidika politične in narodne samostojnosti. Priznati moramo, da so tuji znanstveniki obširnejše razmotrivali o tem vprašanju kakor mi. V naši javnosti se premalo bavimo s podrobnim delom in vezmi, ki spajajo posamezne narodno-gospodarske skupine medsebojno; ne zadostuje, da se bavi s tem problemom samo »Narodni svet«, temveč bi moral o tem razmišljati ves narod, ves narod bi moral vedeti natančno, za kaj gre danes, ko govorimo o svojem življenju. Le tako bo doseglo vprašanje dosti resnejše in jasnejše oblike, odgovori bodo preciznejši in ves okvir tega problema bo stal s tisto vsebino pred nami, katero zahteva pravi narodni interes.

Zato je predvsem potrebno, da govorimo jasno o obliki in gospodarski sestavi jugoslovanske države. S tem odvzamemo fantastom nevarno in škodljivo orožje in očvrstimo brezbrižne plasti naroda, da se zavedo potrebe sodelovanja. Naslednji odstavki so namenjeni tej razbistritvi perečega vprašanja; čim odkritosrčnejše povemo svoja mnenja o naši bodoči državi, tem več koristi bomo želi iz tega jasnega razgovora.

2. Obseg države v narodno-političnem oziru.

Izgleda, kakor da bi ne bilo v narodno-političnem oziru nikakih pomislekov glede ozemlja, ki naj tvori jugoslovansko državo. Površni odgovor bi bil: vse kar prištevamo jezikovnemu deblu spada v okvir te države, stremi po ujedinjenju v eni državi. A tako le izgleda, to je le idealni okvir. V resnici pridejo v tem oziru v poštev moči, zaradi katerih ni mogoče združiti posameznih jugoslovanskih vej v idealno enoto …

Narodno-politična stremljenja imajo v svojem bistvu centrifugalne moči, ki povzročijo lahko pri malenkostnih diferencah velike učinke. Danes še nočemo pojmiti in uvideti te resnice, ker se bojimo, da bi pri tem spoznanju trpelo naše stremljenje po najširšem ujedinjenju. A gotovo je, da pride po kratkem času skupnega življenja med Slovenci, Hrvati in Srbi do narodno-političnih bojev, mogoče do srditejših, kakor so se le kdaj bili n. pr. med nami in Nemci. Saj je ravno jugoslovanska zgodovina polna takih bojev. Plemenske različnosti so energetične sile, ki se do danes še niso prav nič izenačile; zato ni upravičeno pričakovanje, da bo bodočnost očiščena narodnih bojev.

K jugoslovanskemu narodu prištevamo Slovence, Hrvate in Srbe iz monarhije, Srbe iz obeh kraljevin, Bolgare in Makedonce. Ti deli morajo postati eno telo, pravi idealist. Dejansko je pa to združenje nemogoče, ker kljub enotnemu jeziku zijajo nepremostljivi prepadi med posameznimi plemeni.

Najbližje sta si pač slovensko in hrvaško pleme in menda ne bo težko, da ohranita ti dve plemeni složno in trajno združenje, posebno še z ozirom na tesne geopolitične in narodno-gospodarske vezi. Notranja vezna moč pa gine vedno bolj, ako študiramo razmerje med Slovenci in Srbi, Hrvati in Srbi, Bolgari in Srbi. Tu naletimo naenkrat na dva svetova, na moči, ki se odbijajo, a ne vežejo.

Seveda, kdor je spoznaval srbsko pleme le iz kratkih epizod na banketih in slavnostih, je bil navdušen od srbskega gostoljubja, ker so Srbi izvrstni improvizatorji. Tudi kdor je v svrho študiranja njihovih razmer živel kratek čas med Srbi, je odnesel domov skoro gotovo le ugodne vtise. A kdor je živel med njimi stalno, se boril z njimi za vsakdanji kruh, čeprav jim je bil plemensko soroden, ta je lahko čul dan na dan, da je on le »kuferaš«, tujec.

Duševna karakterizacija Srba je povsem drugačna kakor ona Slovenca in Hrvata. Strpnost teh dveh je vzorna, nasprotno so Srbi nestrpni. Slovenec in Hrvat sta slaba, nerodna politika, Srb je zelo spreten politik; Slovenec in Hrvat sta solidna trgovca, srbski trgovec je špekulant, brezobziren. Teh izkušenj si nisem nabral le jaz, nego vsakdo, ki je dalje časa živel med njimi in imel priliko spoznavati njihovo psiho.

Ta razlika narodne psihe je vedno večja in izrazitejša, ako prekoračimo Donavo in Drino. Moje mnenje je, da je v interesu mirnega in naravnega razvoja države, da ostanejo Srbi onkraj Save, Donave in Drine zase v svoji hiši, v svojem gospodarstvu, in le Srbi tokraj te naravne meje naj tvorijo del jugoslovanske države, ker so tako pomešani med Hrvate, da jih ni mogoče izločiti iz tega telesa.

O Bolgarih in Makedoncih pa sploh ni potrebno obširneje govoriti, ker je danes še popolnoma izključeno, da bi oni sami stremili po utelesenju v jugoslovanski državi. Sklep internacijonale na bazelskem kongresu pač govori o ujedinjenju balkanskih narodov, a ta sklep še nima resne podlage v sedanji dobi.

Nastop socijalističnih zastopnikov Bosne in Hercegovine na zadnjem socijalističnem sestanku v Zagrebu (6. X. 1918), s katerim se niso pridružili ideji ujedinjenja, je pripisovati po mojem mnenju preizrazitemu srbofilstvu dotičnih zastopnikov. Stoje pač strogo na temelju sklepa bazelskega kongresa, ki je izzvenel v geslo: Balkan balkanskim narodom, a ta sklep ni v interesu pretežne večine prebivalstva Bosne in Hecegovine.

Naša jugoslovanska država naj bi torej družila temeljem narodno-političnega soglasja vse Slovence, Hrvate in Srbe monarhije, vštevši Bosno in Hercegovino. Beneški Slovenci ne prihajajo v poštev, ker se deloma svoje narodnosti ne zavedajo več, deloma je popolnoma izključeno, da bi nam to ozemlje Italija odstopila. Moja zadnja potovanja po teh krajih so me pa tudi prepričala, da bi pomenilo to eventuelno utelesenje beneških Slovencev k jugoslovanski državi tako v narodno-političnem kakor v narodno-gospodarskem oziru pasivno postavko v državi. Naravna asimilacija z italijanskim narodom bo v teku 50 let pobrala v teh pokrajinah zadnjega Slovenca. A tudi ves teritorij je popolnoma neproduktiven.

3. Narodno-gospodarski položaj jugoslovanske države.

Pri presoji narodno-gospodarske razvojne možnosti države se oziramo predvsem na zemljepisno lego jugoslovanske države, ker nje lega predstavlja smer gospodarskega razvoja in višek učinskega faktorja, s kojim mora vsak resen ekonom računati.

Res je, da geopolitični oziri ne prihajajo pri ustanovitvi države odločilno v poštev, ker deloma lahko odstrani moderna tehnika vse talne ovire, deloma nam obljublja Wilsonov mir, da nam pravica izpolni vse nepretirane, življenske zahteve, ako bi se tudi geopolitični oziri bratili s tujimi interesi, ki nas hočejo kolikor mogoče obrezati.

Važno je pa že danes, da si natančnejše ogledamo tudi geopolitično konstrukcijo naše države, ker nam ona kaže, kako se bo v bodočnosti naravno razvijal ves promet. Vodne ceste so že od nekdaj naravne transportne sile in bodo v bodočnosti tembolj stopale na površje, ker bo oslabljeno gospodarsko stališče te države zahtevalo kar najbolj ekonomično gospodarstvo.

Geopolitični mozeg jugoslovanske države nam predstavljajo tri črte, ki streme v pravo osrčje Jugoslavije, proti Zagrebu. Te tri črte so: Sava od izvira do kolena pri Sisku od severa proti jugu, Bosna od izvira do izliva od juga proti severu, in tretja črta, ki reže prvi dve horicontalno, je Kulpa, oziroma Sava od kolena do izliva v Donavo. Pomurje in Podravje prištevam stranskim potom glavne ceste Posavja.

Ta rečni sistem: Bosna, Sava, Kulpa, (Drava in deloma tudi Donava) nam predstavljajo ugodno transportno omrežje, katero dobiva še tem ugodnejše obličje, ako uvažujemo, da je ena cela dolžinska stran države objeta od morja, ob katerem leži večje število deloma že procvitajočih, deloma še razvojnomožnih pristanišč. Da je ta rečni sistem v resnici zelo velike važnosti, izhaja tudi iz sledečega premisleka.

Ta geopolitična sestava nam predstavlja splošno narodno-gospodarsko karakteristiko jugoslovanske države. Vertikalni konci so kraji rudninskega bogastva, sedeži razvijajoče se industrijalizacije, kateri vodijo v širno ozemlje poljedelskega razvitka horicontalne črte. Na severu kopljemo svinec, živo srebro, premog in se lepo razvijajo železna in deloma tudi že kemična in tekstilna industrija. Z juga dobivamo železo, baker, mangan, premog in tudi industrijalizacija marljivo počenja svojo rast. Sever in jug sta poleg tega še neizmerno bogata gozdov z najrazličnejšim trgovskim lesom.

Ako imamo pred očmi to naravno narodno-gospodarsko skupino, potem zapazimo v prvi vrsti pomanjkljivost železničnega omrežja, oziroma za plovbo sposobnih vodnih cest. Po mojem mnenju so sledeče transportne zveze neobhodno potrebne: 1. Ajdovščina-Vrhnika z odcepkom v Idrijo. 2. Druga zveza Zagreba s Trstom n. pr. od Št. Petra preko Ribnice, Novega mesta in Samobora. 3. Izgradba liške železnice. 4. Proga Bos. Novi-Bihač-Zadar. 5. Proga Tuzla-Sarajevo. 6. Sunja-Banjaluka-Jajce-Mostar. 7. Jajce-Šibenik.

Deloma so te proge že v presojanju, deloma tudi že v gradbi. Bilo bi torej le pospešiti izgradbo in preskrbeti novim razmeram modernejšo ureditev (elektriziranje). Železnični oddelek jugoslovanske države bo moral posvetiti glavno skrb najhitrejši izpopolnitvi potrebnega omrežja.

Ker stojimo na edino pravem in naravnem stališču, da pripade Trst jugoslovanski državi – a vsem drugim narodom zaledja prosta luka – in ker nimamo lastnega parobrodstva, mora biti nadalje skrb kapitalno-zmožnega domačega podjetništva, da si zagotovimo mogočno parobrodno družbo. To družbo mora mlada država z vsemi silami podpirati, da si osvojimo popolnoma svobodne roke na svobodnem morju. V tem primeru bo potrebno največjega napora, ker se nam ne bo bojevati le z onimi družbami, ki so pri nas že ukoreninjene, nego tudi s silno angleško in italijansko konkurenco. Svoboda morja mora imeti tudi za nas življensko veljavo.

Gospodarska zahteva najintenzivnejše ekonomije glede transportnih sredstev bi zahtevala vodno zvezo Save s Trstom. To naravno in ugodno zvezo nam kaže že gornja skica in ta vodna cesta bi bila lahko glavna pot vseh produktov Jugoslavije, ki bi bili namenjeni preko Trsta v eksport. Izgleda pač, kakor da je izgraditev te vodne ceste danes še nemogoča stvar; a temeljem moderne tehnike bo tudi to vprašanje še stopilo v akutni štadij realnega premišljanja.

V transportno-tehničnem oziru je narodno-gospodarski položaj države še precej ugoden. Vprašanje je, kako stoji stvar v proizvajalno-tehničnem oziru in ta izvid ni tako sijajen, kakor bi želeli.

Omenil sem že, da smo v precej ugodnem položaju glede lesa, premoga in železa. Trgovina s temi surovimi produkti bo cvetela, a primanjkovalo nam bo industrije z izdelanimi lesnimi in železnimi produkti. Pretežko ne bo, v teku let ustvariti industrijo z lesnimi izdelki, a težje, celo nemogoče bo, ustvariti konkurenčno možno železno industrijo. V tem oziru bomo navezani še nadalje na uvoz iz industrijalnega severa.

Škedenj, Jesenice, Vareš, Zenica bodo pač mogočna industrijalna centra, a le za pol izdelane produkte kakor tračnice, plošče, žico, nosilce, žeblje, surovo lite predmete in enostavne stroje i. t. d. Seveda računam, da bodo prešla imenovana podjetja v našo državno last. Glede vareških plavžev pač ne bo težav; ti plavži so že sedaj pretežno državna last in pripadejo avtonomično jugoslovanski državi. Plavži v Škednju in železna podjetja na Jesenicah in v Zenici so privatna podjetja in se bo torej pogajati z njihovimi lastniki. Na vsak način je pa največje važnosti, da tudi ta podjetja zanesljivo preidejo, če ne že v državno, vsaj v domačo privatno last.

Manjka nam pa in nam bo manjkalo predvsem prvovrstnih strojnih produktov, finejše litih in obdelanih železnih izdelkov, elektrotehničnih strojev in aparatov, avtomobilov, poljedelskih strojev itd. itd. V tej potrebi nam ne bo mogel nikdar pomagati sorodni slovanski jug, nego bomo za vedno navezani na mogočno razvito industrijo severa.

O potrebi domače ladjedelnice sem že v enem prejšnjih člankov v »Demokraciji« govoril. Poudarjam danes le še enkrat, da moramo napeti vse sile, da ustvarimo veliko ladjedelno podjetje ali da si prisvojimo eno izmed že obstoječih podjetij. Da se otresemo vsaj nekoliko neugodne konkurence, je pač zadnje najbolj priporočljivo. To ladjedelno podjetje mora biti v najtesnejši zvezi s plavži v Škednju in z železno industrijo na Jesenicah.

Zelo neugoden je položaj glede kemične in tekstilne industrije, ker za to industrijo tudi s surovinami ne razpolagamo. Posebno težko bomo občutili pomanjkanje petroleja, ako ne bomo deležni ugodnih trgovskih pogodb z Romunijo. Ugodno je za nas le, da ležimo ob morju in da bomo mogli dovažati te surovine s primerno nizkimi prevoznimi stroški.

Velikega pomena – posebno za eksport – je, da imamo na našem jugu zelo razvojno mogoč početek sladkorne industrije. To industrijo moramo kolikor mogoče dvigniti na moderno in široko podlago. Imamo zelo produktivno zemljo za peso, in podjetja (Usora) leže v bližini premogokopov (Kakanj, Kreka). Imeli bomo pač mogočne konkurente v Srbiji, na Češkem in na Ogrskem, a bližina morja nam bo tudi v tem pogledu priskočila na pomoč. –

Visokovrednostni eksportni pridelek jugoslovanske države je tobak Bosne in Hercegovine, ki je v kvalitativnem oziru prav sposobno blago, da konkurira z zelo razvito orijentsko tobačno industrijo. Ta produkt bomo izvažali v veliki množini, bodisi v surovinski, bodisi v že izdelani obliki. Ker imamo že nekaj dobro urejenih tobačnih tovarn na razpolago (Ljubljana, Sarajevo), je te tovarne le modernizirati in razširiti, da bodo konkurenčno zmožne z velikimi orijentskimi in nemškimi podjetji. Naše stremljenje se naj giblje v tej smeri, da ne izvažamo tobaka v surovinski obliki, nego da izvažamo cigarete, smotke in izdelani tobak kot visokovrednostni menjalni produkt.

Poljedelstvo in živinoreja obetata pri racijonelnem kultiviranju, da bosta zadoščali vsem potrebam jugoslovanske države, seveda pod pogojem, da bodo državi pripadli vsi oni rodovitni kraji, ki so danes še v ogrskih komitatih. –

Ako pregledamo torej splošni narodno-gospodarski položaj glede produkcije, vidimo, da smo glede poljedelstva in živinoreje, dalje glede železa in premoga v precej ugodnem položaju in sposobni popolnoma samostojnega življenja. A glede vseh drugih industrijalnih izdelkov smo odvisni od mogočno razvitega severa in smo v tem pogledu naravnost prisiljeni, da obrnemo našo državno orijentacijo v to smer. Narodno-gospodarsko je torej naša življenska potreba, da se gospodarsko naslonimo na druge gospodarske skupine bivše monarhije, a ne na Balkan. Z državami na severu bomo najbrže dosegli tudi lahko prav ugodne trgovinske pogodbe.

Kakšen je naš financijelni položaj, to je naslednje vprašanje.

Naš kmet je bil pred vojno zadolžen. Z vojnimi dobički se je pač rešil intabulacij, nabral precej papirja – a izgubil živino in orodje. Z ozirom na visoke stroške, ki bodo tlačili kmeta za nabavo nove živine in orodja, se premoženjski položaj kmeta ni izboljšal, nego je ostal predvojni.

Trgovina in obrtništvo je prišlo na beraško palico, ako se primerno oceni prihranke teh slojev, ki so večinoma naloženi v papirnem denarju in vojnem posojilu. Le večja podjetja, katera so investirala velike vojne profite v povečanje obrata ali v nakup zemlje in gozdov, so si zagotovila trden obstanek. Naša denarna podjetja, posebno hranilnice in posojilnice so prenasičene vojnega posojila in s strahom pričakujejo poloma.

Financijelni bankerot je skoro neizogiben, ako se popolnoma odcepimo od novih državnih skupin bivše monarhije, kamor smo prelahkomiselno nalagali svoje prihranke. Kako velike svote pridejo v poštev, je skoro nepojmljivo. Ker mi primanjkuje natančnejših podatkov, tudi ne morem navesti zanesljivih številk. A da dobimo le približen pregled, kako velike svote so v nevarnosti, da se izgube, navedem v sledečem stanje hranilnih vlog koncem leta 1917. glavnih hranilnic in posojilnic na Kranjskem:

Mestna hranilnica ljubljanska K 66,700.000ֹ–
Kranjska hranilnica v Ljubljani K 67,400.000ֹ –
Ljubljanska kreditna banka K 39,700.000ֹ –
Ljudska posojilnica v Ljubljani K 31,900.000ֹ –
Mestna hranilnica v Kranju K 8,700.000ֹ –
Mestna hranilnica Kočevju K 8,400.000ֹ –
Mestna hranilnica Novem mestu K 6,000.000ֹ –
Mestna hranilnica Kamniku K 3,700.000ֹ –
SkupajK 232,500.000ֹ –

Ako prištejemo še hranilne vloge na Štajerskem, Koroškem, v Trstu, Istri in na Goriškem nepretirano lahko cenim samo slovenske hranilne vloge na pol miljarde kron. Kako se bo izpremenilo to velikansko narodno premoženje (večinoma mali in najmanjši vlagatelji), ako se po našem osamosvojenju popolnoma ločimo od bivše monarhije, ali ako ostanemo še v neki lahki državni in gospodarski zvezi ž njo, je dobro premisliti. Oni zastopniki naroda, ki danes odločajo o njegovi usodi, naj spregledajo in spoznajo resnico, kolika odgovornost jih pričakuje, ako kujejo usodo jugoslovanske države le iz idealnega, a ne iz gospodarskega vidika.

Nadalje leži poleg teh hranilnih vlog v rokah jugoslovanskega naroda ogromno premoženje v vojnem posojilu. Ta del premoženja bomo morda mogli – po preteku dolgih let vsaj deloma rešiti, ako monarhija ne razpade popolnoma, ako ostanejo njeni narodi še nadalje v gospodarski zvezi.

Državnega dolga monarhije ne bo mogoče kratkomalo izbrisati iz računov svetovnega gospodarstva in zato bo tudi ententa skrbela, da bodo prevzeli del odplačevanja i oni deli monarhije, ki so jo danes popolnoma zapustili. In to je povsem v redu in naravno. Ako zapustimo hotel je naravno, da poplačamo stanovanje in hrano; res je, drugi so stanovali v prostornih dvoranah, mi v bornih luknjah, drugi so jedli pečenko, mi močnik – a plačati moramo vseeno, ako tudi enako ceno za močnik kakor drugi za pečenko. Bili smo preponižni gostači in ravnali so z nami temu primerno. Kdor se počuti hlapca, mu ne pristoja gosposka obleka.

Ako vstopimo v nov hotel – recimo v zvezo s Srbijo – moramo poleg računa v starem hotelu plačati še vstopnino v novi hotel, prevzeti bi morali še del državnega dolga Srbije, akoravno še nismo v nji prav nič konsumirali. Ljubezen do nas ne bo tako silna, da bi nas oprostili tujih bremen, ideali bodo potisnjeni v kot in stala bo pred nami le gola resnica – silnejše obremenjenje našega gospodarstva.

Življenski interes vsega naroda zahteva torej, da se najde rešitev, ki bo narodno premoženje varovala prekrutega poloma. Ta rešitev leži po mojem mnenju v ohranitvi gospodarske skupnosti z drugimi narodi bivše monarhije .

Tudi naši sosedje, Nemci, imajo danes enake skrbi glede preureditve državnega ustroja kakor mi, ker jih ta razcepitev v posamezne narodne države še občutnejše zadene, in sicer zato, ker bi bil odvzet nemški industriji važen trg. Nemški meščanski politiki so bili sicer ves čas vojne, prav do zadnjih dni, zaslepljeni in so klicali le po uresničenju svojih »belangov«, toda nemško-avstrijska socijalna demokracija je vedno ločila politično in gospodarsko pomembnost preustrojitve monarhije. Še pred kratkim je pisal Oto Bauer v »Arbeiter-Zeitung« o tem vprašanju uvaževanja vredne besede: »Trezni preudarek naše gospodarske bodočnosti zahteva: Nemška Avstrija ima interes, da se ohrani veliko enotno avstrijsko-ogrsko gospodarsko ozemlje. Ako hočejo Ogrska in slovanski narodi ohraniti to gospodarsko ozemlje, tedaj odgovarja to našim potrebam; v tem primeru naj postane Avstro-Ogrska zvezna država, v kateri naj ima vsak narod svojo državo, a vse narodne države naj tvorijo le eno gospodarsko ozemlje. Ako pa hočejo Ogri in slovanski narodi razbiti veliko gospodarsko ozemlje, tedaj mi nemški Avstrijci ne moremo živeti v majhnem gospodarskem ozemlju, ki bi še ostalo. Priklopiti bi se morali potem velikemu gospodarskemu ozemlju nemške države. V tem primeru bi se morala pridružiti nemška Avstrija, oziroma one tri države, ki bi se stvorile iz nemške Avstrije, kot posebna zvezna država Nemčije.« – Kaj je jedro teh poštenih in odkritih besed? Najpreje resnica gospodarskih potreb nemškega naroda in šele v drugi vrsti idealno nagnenje k nemški državi. Zato pa je tudi gotovo, da bo ta narodna skupina, akoprav še bolj obremenjena z državnimi dolgovi in posledicami vojne, preje prebolela gospodarsko krizo kakor mi.

Rešitev jugoslovanskega problema mora hoditi le popolnoma lastno pot naroda, ne oziraje se na rešitev češkega in poljskega problema. V tem boju moramo stopati popolnoma samostojno in se otresti dosedanjega vsakršnega vpliva, ker glede gospodarskega boja ne smemo poznati posebne sorodščine. Jugoslovanski problem je in ostane le jugoslovanski in ne sme in ne more biti kak privesek češkega problema. Ako je v češkem gospodarskem interesu, pretrgati vse zveze z monarhijo, ni rečeno, da je ta interes obenem tudi naš gospodarski interes. Otresti se moramo torej predvsem češkega vpliva, ki predstavlja spone, a ne svobode.

Razdirati je lažje kakor graditi, to verujem. A naši narodni zastopniki imajo danes edino nalogo, da grade in le tedaj, ako zahteva nova zgradba iz ekonomskih, a ne iz ideoloških razlogov popolen prelom z bivšo monarhijo, naj store ta odločilni korak. Le oni narod bo v težkem boju bodočnosti mogel vztrajati, ki bo računal brez pretiravanja z resničnim položajem; bodočnost bo zahtevala od nas racijonelnega miselnega dela, najjačjega napora, a ne sanjarenja. S pogodbami in z našim narodno-gospodarskim uveljavljanjem v rahli gospodarski zvezi z bivšo monarhijo ne bomo izgubili prav nič na naši narodni individualnosti, nego le pridobili, ker bomo lažje zasledovali naše kulturne interese.

Jugoslovanski problem mora rešiti narod sam na temelju svojih življenskih interesov in ne na temelju narodno-zgodovinskih idealov. Idealisti vidijo pred seboj le zgodovinski problem one že od nekdaj tlačene jugoslovanske raje in ne sedanjega in bodočega narodno-gospodarskega življenja tega naroda – medtem ko računa resnica, torej naravni človeški razvoj le z onimi faktorji, ki predstavljajo in producirajo narodno-gospodarske dobrine.

Zato velja v tem zgodovinskem trenotku le ena resnica: dajte narodu razvojno-možno podlago, da bo mogel dajati državi v polni meri to, kar bo zahtevala od njega.

4. Energetični viri jugoslovanske države.

Razmerje med izvozno in uvozno vrednostjo določa gospodarsko bilanco države. Čim več blagovne vrednosti bomo izvažali in čim manj uvažali, tem ugodnejši bo naš narodno-gospodarski položaj, tem udobnejše bo življenje našega naroda.

Na podlagi tega spoznanja poiščemo lehko one energ[e]itične vire te države, ki bi ugodno vplivali na aktivnost gospodarske bilance. Iskati ni treba dolgo, da naletimo na dva pomembna vira : premog in vodne sile.

Premog bi mogli izvažati, ako najdemo zanj, kolikor ga potrebujemo sami, nadomestila. Petroleja nimamo, imamo pa vodne moči, katere lahko izrabimo v direktno izkoriščanje ali za proizvajanje električnega toka. In s temi izrabnimi viri vodne moči nismo slabo, temveč prav bogato preskrbljeni.

Na severu pridejo za izgraditev in izrabo v prvi vrsti v poštev Drava, Soča in Sava z manjšimi dotoki, na jugu Gacka-Lika, Vrbas, Narenta in Krka.

Naše gospodarsko stremljenje se mora takoj v tej smeri orijentirati. Brez odloga se mora takoj početi z izgradbo že prestudiranih projektov in nadaljevati s studijami še premalo razkritih vodnih moči. Vso našo industrijo bi mogli hraniti z električno silo teh vodnih reservarjev in vse naše lokalne železnice bi mogli goniti z električnimi motorji. Koliko bi bilo prihranjenega premoga, katerega bi mogli izvažati! Koliko novih industrij bi mogli ustanoviti, katere so nam danes zaradi predragega kurilnega materijala nepristopne in koliko starih industrij bi mogli postaviti na bolj ekonomične temelje!

Poglejmo le naše železnice na Kranjskem. Železnica Trbiž-Ljubljana se takoj lahko elektrizira s pomočjo vodne moči Save. Proga Kranj-Tržič ima na razpolago vodno moč Kokre, proga Ljubljana-Vrhnika vodno moč Ljubljanice (po Kresovem načrtu), proga Ljubljana-Kamnik vodno moč Bistrice. Dolenjska železnica bi zajemala potrebno eneržijo zopet iz Save in bi v nadaljevanju preko Hrvatske izrabljala električno eneržijo vodnih central Gacke in Like.

Dalmacija nima premoga. Kljub velikanskim vodnim močem, uvaža veliko množino premoga. To je nadvse neekonomično gospodarstvo. Bosna s svojimi ozkotirnimi železnicami je predestinirana, da elektrizira ves obrat, a vendar požira leto za letom miljone ton premoga, medtem ko se izliva v morje tisoč in tisoč konjskih moči – za vedno izgubljenih. Pomisliti je, da predstavlja oni v zemlji ležeči in neizrabljeni premog vedno živ kapital, med tem ko so odtekajoče konjske moči vodnih padcev nepovračljive izgube.

Seveda je predvsem potrebno, da mlada država takoj izdela moderen zakon za podržavljenje in ekonomično izrabo vseh vodnih moči in vsaka poljubna izraba, tudi najmanjših virov bi se morala umakniti sistematični, velikopotezni, vso državo objemajoči izrabi in preskrbi z električno eneržijo.

Eksperimenti, kakor je deželna hidroelektrična centrala na Završnici, morajo biti za bodočnost strašilo; razlastitev vseh vodnih pravic v korist države mora biti začetek in vsak rečni sistem mora v svoji celoti najti najekonomičnejšo izrabo. –

Nadaljni energetični viri leže v kultiviranem obdelovanju naše zemlje, v izsuševanju močvirja, v pogozditvi kraške zemlje. Ekonomično gospodarstvo jugoslovanske države bo zahtevalo, da se takoj preneha z roparskim uničevanjem naših gozdov in prične z nasilnim racijonelnim obdelovanjem mrtvo ležeče zemlje. Eno samo potovanje n. pr. po Bosni razkrije vsakemu, ki z odprtimi očmi opazuje tamošnje razmere da bi ta zemlja lahko početvorila produkcijo, ako bi našla umnega in brezobzirnega organizatorja.

Iz vseh teh kratkih opazk lahko sklepamo, da se da narodno-gospodarski položaj jugoslovanske države mogočno dvigniti, ako se racijonelnemu gospodarstvu umakne današnja površnost in brezbrižnost, ako se lotimo z resnično voljo velikanskega dela, ki je neobhodno potrebno tako za eksistenco posameznika, kakor za eksistenco države. Naši energetični viri so dokaj bogati, čakajo le, da jih dvignemo in izrabimo.

*Glede izvajanj avtorjevih o združitvi jugoslovanskega ozemlja s srbsko kraljevino se uredništvo ne strinja. Ker pa smo že v prvi številki »Demokracije« poudarjali, da bodi naša revija svobodna tribuna, zato smo priobčili gorenji članek. Poudarjamo še enkrat, da spoštujemo vsako mnenje, zato rade volje sprejmemo tudi članke, ki so po našem mnenju nasprotni splošno razširjenemu naziranju. – Uredništvo.

Opombe

314. Anton Štebi (Outlaw): Resnice in ideali jugoslovanskega problema. Ljubljana, Demokracija : socijalistična revija, leto I, 1918, št. 19–22, str. 255–263.