Ni se nam treba sklicavati na slavnega socijologa Sombarta, kratek vpogled v povestnico človeštva nas uči, da leži glavni vzrok vseh zgodovinskih dogodkov deloma v nasprotstvih med posameznimi narodi, deloma v nasprotstvih, ki nastajajo v narodu samem med gospodarsko različno interesovanimi, med razredi. Okrog teh dveh točk teče vedni razvoj. Bilo pa bi čisto napačno misliti, da med njimi samimi, torej med narodnimi in razrednimi interesi, obstaja bistveno nasprotstvo ali vsaj tekmovanje. Sicer se je že zgodilo, da je bila narodna politika ob jednem čisto interesna politika jednega sloja, a kmalu se je pokazala žalostna posledica, da so se ji odtujili tisti, ki na taki narodni politiki neposredno niso bili interesovani. Zgodilo se je tudi že, da so sloji – morda ravno iz reakcije – smatrali boj za narodno individualnost za postransko stvar in celo trdili, da s tem koristijo občečloveškemu napredku. Tudi ta smer se ne da vzdržati: Le izobražen in zdrav narod s svojim žitjem in idejami, ki so vzrastle iz njegove individualnosti, more koristiti občemu napredku. Danes se uveljavlja nazor, da je naloga vseh slojev odstraniti ovire za svobodni razvoj narodove individualnosti, njegove kulture in gospodarstva, da torej ni jeden sloj nositelj narodnosti; na drugi strani pa prihaja spoznanje, da o narodovi sreči ni govora, če je le jeden sloj izobražen in premožen, kedar jeden sloj izrablja drugega krivičnim gospodarskim redom. Tako si narodna in socijalna ideja medsebojno ne nasprotujeta, se ne križata, ampak se močno spopolnjujeta.

Tako je tudi na Slovenskem. Da imamo borbo za narodni obstanek, tega ni treba povdariti. A da imamo tudi svoja socijalna vprašanja, na to se nam zdi vredno posebej opozarjati. Samo propad našega kmetskega stanu, kjer je emigracija tako jasen simptom, pa naš bolestni prehod v industrijalizem, ki mu dajemo Slovenci le najnižje delavstvo, sta eklatantna dokaza, kako globoke rane nam je zasekal gospodarski razvoj zadnjega stoletja, da imamo tudi mi pereča socijalna vprašanja, ki jih mora vsakdo že na prvi hip spoznati za ravnotako pereča narodna vprašanja, saj tvorijo prizadeti sloji velikansko večino našega naroda.

Če priznavamo vsa ta dejstva, nam iz njih ni težko stvoriti program, kolikor ga je potreba razvijati dijaku.

Stojimo na najodločnejšem narodnem stališču. Uverjeni smo, da imamo glavni narodni boj za obstanek še pred seboj, da bo ogenj na mejah vedno hujši, da stoji tudi Kranjska na pragu novega narodnega boja. Narod naj se čuti jedno vseslovensko celoto. V drugih slovanskih narodih vidimo mogočno oporo, ki bo postala tem realnejša in trdnejša, čim spoznamo mi in oni znamenitost naše pozicije ob Adriji, Vzbujanje narodnega čuta je le del narodnega dela, ki naj bo vsestransko, pri čemer moramo danes socijalno-ekonomsko delo tem bolj povdarjati, čim jačji je v tem pogledu postal naš nasprotnik, ki danes pretežno s tem sredstvom proti nam nastopa. Tudi nam je postulat pravega nacijonalizma, da smo demokratski, t. j. o napredku naroda je možno govoriti le tedaj, če napredujejo vsi deli naroda, če se torej povzdigne izobrazba vsega naroda in če v narodu ni gospodarskega izrabljanja razreda po razredu. V gibanju za vsakomur pristopno izobrazbo in v rastočem zadružnem, občinskem in državnem gospodarstvu vidimo kali za izjednačevanje predpogojev za kulturni in gospodarski napredek vsakega posameznika.

Z malo izjemo pri onem delu, kjer more dijak že kot tak praktično nastopati n. pr. pri poljudnem delu, mu zadošča, da se drži teh splošnih principov, da programa ne specijalizira naprej. Odloči naj se le, da hoče delati v narodu za najširše plasti, pa da se hoče za to delo pripravljati najresneje in najtemeljiteje. Pri tej pripravi mu je treba svobode razvoja; zato se nam zdi prenagljeno, bahavo govoriti o lastnem fiksiranem naziranju o vsakem vprašanju. Povsod mora imeti program pogoje za razvoj, da ne okosteni, najsvobodnejši pa mora biti dijaški, kot program sloja, ki je baš v prehodni dobi. Ves program narodno-radikalnega dijaštva pomeni boj proti indolenci, ki so ji narodna vprašanja zadnja briga, ki ne čuti dolžnosti do celote, in proti blaziranosti, ki govoriči o lastni vsegavednosti in nezmotljivosti.

Temu programu bo služila Omladina. Na podlagi v njem izrečenih temeljnih idej dvigniti dijaštvo intelektuelno in nravno, ga navajati k delu, k boljšemu umevanju sodobnih vprašanj in položaja našega naroda, to nalogo si stavlja »Omladina«. Dokazovati hoče dijaštvu naprej in naprej, da treba našemu narodu izobražencev, ki imajo utemeljeno, ne slučajno prepričanje, ki ga ne znajo braniti le s fanatično intoleranco, ne z argumenti čuvstva, ampak razuma, ki ga znajo tudi realizovati.

Omladina bo prinašala pred vsem članke, ki se tičejo položaja dijaštva. Stala mu bo na strani pri njegovem stremljenju za izboljšanje gmotnega stanja. Vestno bo zasledovala naše vseučiliščno vprašanje. Izogniti pa se ne more politiškim vprašanjem: dijaka ne vzgaja le šola, ampak življenje, in vsak dogodek v javnem življenju ima refleksijo v dijaštvu. Zato se moramo pečati tudi z javnimi vprašanji. Omladina prinese tudi znanstvene članke iz raznih strok kot impulz k samostojnemu znanstvenemu delu. Tu ne bo pisateljem v ničemer vezala rok.

Čisti idealizem vodi dijaštvo, da izdaja Omladino. Zadela bo na prijatelje in neprijatelje. Naj bi pa vsi vpoštevali, da je mladina, v kateri ni vednega razvoja, podobna stoječi vodi; samo koder je gibanje, tam je zdravo čiščenje – gotov napredek.