I.

Ves kulturni značaj nove dobe se nam kaže kot posebna sinteza dveh nasprotnih si svetovnih in življenskih naziranj, ki sta vladali v starem veku in v srednji dobi, antike in krščanstva, naturalizma in supranaturalizma.

Grški človek, v katerem se nam je najbolje vtelesil ideal starega sveta, se obrača v svojem naturalizmu k prirodi s polnim zaupanjem, vidi v tukajšnjem svetu zadostni razlog svojega bivanja, zaželeni cilj svojega življenja, veseli se življenja, mladosti, razkošja, zdravja, lepote in veruje, da ima vse prirodno delovanje in celo tajno svetovno gibanje notranji namen vršiti dobro. To splošno naturalistično naziranje je določevalo i staroveško vzgojevanje, zlasti grško. Prizadevalo si je, da razvija vse prirodne, telesne in duševne človeške sile k popolnosti. Ideal, kateremu se je izkušalo približati, je bilo ono organično spajanje dobrega in krasnega v helenski popolnosti. Ta Kallogathia je pravo jedro celega kulturnega prizadevanja grškega naroda. Grški človek je bil vzgojevan tako, da bi bil krepek in krasen po svoji zunanjosti (kallos), da bi pa bila ta lepota obenem izraz etično dobre notranjosti (agathon), da bi bile i njegove duševne lastnosti vsestransko razvite in bi bil on zmožen vrlo izpolnjevati svojo nalogo v družini, občini in državi. V soglasju s tem idealom sta bila dva temeljna dela grške vzgoje, gimnastično (telesno) in muzično (duševno) vzgojevanje. Jako važna posebnost grške vzgoje, kakor se nam zlasti kaže v Atenah in Sparti, pozneje pa v Rimu, je ta, da je vzgoja izključno v rokah države. V tem je tudi temeljni razloček od orientalne vzgoje: na vzhodu je bila vzgoja (enako kakor znanost in umetnost) vedno v ozki zvezi s posameznimi verskimi sistemi, duhovniki so bili obenem vzgojevatelji in učitelji, dočim je postala na Grškem in v Rimu religija sama odvisna od države, vzgoja pa brzo izključno državna naprava. Ne verske družbe, ampak država sama je skrbela, da vzgaja mladino v vrle državljane v soglasju z narodnimi tradicijami. Ta vzgojevalna avtoriteta in vsemogočnost grške države se javlja zlasti v Sparti, dasi tudi v Atenah. Ta znak, da je vzgoja državna stvar, in da se mora mladina izobraževati z ozirom na potrebe države, določuje smer grški pedagogiki in je zelo soroden modernim podagogičnim²⁵³ idealom.

Ozreti pa se moramo na dvoje različnih znakov staroveške vzgoje, ki sta v nasprotju z modernimi razmerami. Staroveška vzgoja se je tikala v prvi vrsti enostransko le moške mladine. V celem klasičnem starem veku, grškem in rimskem, je bila žena podrejena ne le v državi, ampak tudi v družini; bila je pod oblastjo moža in omejena v svoji delavnosti na domača dela, stanovala je v prostorih zanjo odkazanih (gynaikeion), podobno kakor so doslej zaprte moslemske²⁵⁴ žene v haremih.

Poleg tega se je ozirala staroveška vzgoja le na polnopravne državljane, dočim so velike množice rokodelskega in poljedelskega ljudstva ječale v suženjstvu brez pričakovanja, da bi se mogle vsaj količkaj izobraziti. Suženj je bil popolnoma ločen od duševnega dela, podjarmljen za grudo in navezan na žuljevo delo svojih rok. Gospodar ga je imel le za poduševnjeno imetje.

Aristoteles, ki dokazuje upravičenost suženjstva iz ljudske prirojenosti, naravnost zahteva, da bi otroci državljanov ne občevali mnogo s sužnji, – da ne bi posuroveli. Tako je pri največjem razvoju grškega demokratizma grška vzgoja vedno – aristokratična.

Krščanstvo je, kakor se je dovršilo v srednjeveški kulturi, glede vzgoje v popolnem nasprotju s staroveško kulturo, zlasti grško. Ako je bila ta naturalistična, je celi krščanski svetovni in življenski nazor supranaturalističen. Krščanstvo je nasproti prirodi nezaupno, smatra jo za pokvarjeno, s prvim grehom odpadlo od Boga. Namen ljudskega življenja ne sme biti ta, da v krasni obliki razvijamo prirodne nagone in zmožnosti k popolnosti, ampak da jih zatiramo, morimo. Ideal krščanskega zemeljskega življenja je, preroditi se v duhu in resnici, izpremeniti se v novega človeka, čisto duševnega, višjega, ki je v popolnem nasprotju s prirodnim, telesnim človekom.

Nasproti staroveškemu življenskemu in vzgojevalnemu idealu popolnosti, ki spaja prirodno krasno z dobrim, stavi krščanstvo ideal svetega življenja kot pripravo za smrt in pravo nadnaravno življenje. Ideal srednjeveškega krščanstva je svetost, pot k temu idealu je pobožno življenje.

To nasprotje temeljnega nazora se kaže i v daljšem: Grki so vzgajali svojo mladino v prirodi, v gimnazijih in palestrah, obklopljenih z zelenjem in drevesi, v neposredni zvezi z naravo: krščanstvo ustanavlja svoje vzgojevalne zavode ločene od sveta – v samostanih. Samostan je v krščanskem svetovnem in življenskem naziranju ono mesto, kjer si je mogoče pridobiti popolnost v krščanskem zmislu, katere pogoj je ravno zatiranje treh najmočnejših nagonov prirodnega in grešnega človeka: nagona po imetju z obljubo radovoljnega uboštva, nagona po družinskem življenju z obljubo devištva in nagona po uveljavljanju svoje osebe v življenju, želje po časti in priznanju z obljubo neomejene pokorščine.

Staroveško vzgojevanje je bilo gimnastično-muzično, prizadevalo si je, da bi se človek i telesno i duševno pokazal in si pridobil veljavo v vnanjem svetu, krščansko vzgojevanje oznanjuje nasproti temu pokoro in zatajevanje samega sebe, oznanjuje zanikanje vse prirojenosti, da bi se človek zaprl sam vase, preziral svet, umrl za svet in se prerodil za nebesa. Ne vaditi, razvijati in izpopolnjevati naravnih zmožnosti telesa in duše – ampak učiti se molčati, poslušati, prenašati krivice in nasprotstva, ne ustavljati se hudemu v srečnem pričakovanju blaženosti in popolnosti v posmrtnem življenju – to je ideal krščanskega življenja in krščanske vzgoje.

In ta vzgoja, katere ideal sem kratko naznačil, je bila izročena izključno cerkvi. Cerkev si je sploh znala neomejeno ohraniti svojo suvereniteto i v znanosti i v umetnosti skozi celi srednji vek. Pod pokroviteljstvom cerkve so nastale samostanske in katedralne (pri škofovskih stolicah) šole, obojih namen pa je bil v prvi vrsti, vzgajati popolne duhovnike, v drugi vrsti šele zunanje posvetnjake. Zato je bil važen razloček med schola interior za duhovnike in schola exterior za posvetnjake, hrepeneče po izobrazbi. Ideal vzgoje srednjeveškega krščanstva je označil Rabanus Maurus v 9. stol. kot polnost bogoslovskega znanja (scientiae plenitudo), pravo življenje (vitae rectitudo) in izobrazbo v posvetnih znanostih (eruditionis perfectio). Cerkvenega izvira so bile tudi pozneje nastale mestne šole, kakor se sploh v srednjem veku ni moglo ničesar ustanoviti brez cerkvene avtorizacije.

II.

Krščanstvo pri vzgojevanju ni delovalo samo negativno s svojim supranaturalizmom, ampak tudi pozitivno s zapovedjo dejanske ljubezni k bližnjemu. Zavest enakosti in bratovstva vseh ljudi, odkupljenih s krvjo Kristovo je začela prodirati med evropsko ljudstvo in si prizadevala, čeprav jako polagoma in nepopolno, da poravna nenaravna družabna nasprotstva in nesoglasje. Ideal krščanske popolnosti je bil vedno zelo oddaljen od pravih razmer, v katerih je srednjeveško ljudstvo živelo. Zato tudi v srednjem veku nista bili odstranjeni oni dve omenjeni hibi grške vzgoje.

Suženjstvo se je zlajšalo – toda v izpremenjeni obliki je trajalo dalje, in cerkvena vzgoja se je tikala vedno le neznatnega dela ljudstva – brezštevilne množice podjarmljenega človeštva je niso bile deležne. Karol Veliki je sicer mislil na enotno narodno šolstvo, ki bi bilo seveda pod cerkvenim nadzorstvom in širilo elementarno izobrazbo v vse sloje – toda cerkev ni porabila njegove misli. Krščanstvo je povzdignilo položaj žene v družinskem življenju in v človeški družbi – toda kolikor je cerkev skrbela za dekliško vzgojo, ni imela ravno namena, pripravljati žensko za družinsko življenje ali javno delovanje, marveč vzgajati jo za samostan in za nebesa. Pač so mnoge srednjeveške žene delovale, ne sicer z umsko izobrazbo, ampak s svojo moralno silo, vnete koprnenja po nadnaravnem življenju, so se mogočno bliščale v krščanskih čednostih. Znanstvena izobrazba pa se je zopet i pri ženah omejevala le na one plemenitega rodu, izmed katerih so se mnoge v samostanskih šolah v tedanjem pomenu znanstveno izobrazile, da, naučile so se i latinske verze delati.

Petnajsto in šestnajsto stoletje nam je prineslo nov vzgojevalni ideal. Renesanca in reformacija, oboje gibanje izprva namerjeno drugo proti drugemu, nasprotno si po svojem postanku in razvoju, vendar na konec enakomerno in složno izdelujeta nov kulturni tip in s tem znatno vplivata tudi na nazore, kako se naj vzgaja.

Obojemu gibanju je skupna historičnost. Oboje oznanja povratek k minolosti, le da se hoče renesanca vrniti k staroveški minolosti, dočim reformacija k minolosti prvega, evangeljskega krščanstva. Oboje to važno kulturno gibanje spaja individualizem nasproti srednjeveškemu univerzalizmu. V njih se tako polagoma ustvarja ideja modernega človeka, ki si na temelju spojenega starega veka in krščanstva ureja svoje nazore in svoje življenje.

Moderni človek se vrača zopet k staroveškemu naturalizmu, katerega zvišuje s tem, da poudarja izključno poedinca, toda skuša s tem naturalizmom združiti v enotno, organično celoto pozitivno stran krščanstva – dejansko ljubezen do bližnjega. Moderni človek ne živi za nebesa, ampak za ta svet in na tem svetu si prizadeva, da se uresniči vzvišena zapoved ljubezni, moderni človek uveljavlja resnico Spasiteljevih besed, da je božje kraljestvo v vas.

Renesanca in zlasti humanizem povzročita, da se evropsko ljudstvo sicer obrača k idealu staroveškega človeka, toda zadovoljuje se le z formalno stranjo in proglaša za vzgojevalni cilj nastajajoče nove dobe nesamostojno posnemanje latinske besedne izvežbanosti (eloquentia) poleg stvarne izobrazbe (sapientia), kolikor se je da pridobiti pri staroveških pisateljih. V istem času pa skuša reformacija uveljavljati krščanski ideal (pietas), in tako se oboje sodobno gibanje ujema v enotnem vzgojevalnem idealu, ki naj velja za prvi svit nove dobe in katerega je označil Sturm z besedami sapiens atque eloquens pietas (modra in zgovorna pobožnost).

Krščanski živelj, ki prodira v reformaciji, pa si obenem prizadeva, da bi se odstranili nedostatki staroveškega vzgojevalnega ideala, to je, da bi bila predvsem izobrazba pristopna najširšim vrstam. Prvi širitelj misli o narodnem šolstvu v novi dobi je Luther , ki v svoji znani poslanici županom in svetovalcem nemških mest zahteva šol za vse sloje ljudstva obojega spola (torej ne le za izobrazbo duhovščine), on hoče, da bi se pri teh šolah ustanavljale knjižnice, glavno pa to, da bi posvetna gosposka skrbela za te šole, ki bi potem ne bile pod cerkvenim nadzorstvom.

O tem, kako se je začelo priznavati, da je treba nujno enakomerno vzgajati deklice, imamo jasen dokaz v teh besedah našega Komenskega (Didaktika, češka IX.): Tudi ni nobenega vzroka, zakaj bi se moral ženski spol … ločiti od umetnosti jezikov in od modrosti. Kajti one so enaki ljudje, božji obraz, kakor mi, enako udeležnice milosti in kraljestva bodočega veka, enako obdarjene z mislijo, zmožno umevati modrost, da še več, z darom nežnosti so dostikrat odlikovane pred nami; ravnotako jih časih uporablja gospod Bog k velikim rečem (da oskrbujejo pokrajine, gospodarstva i cela kraljestva, tudi k temu, da dajejo kraljem in knezom posebne svete, istotako k zdravniški umetnosti in v odpomoč ljudem, da še več, tudi k proroški službi, k temu, da se po njih poučujejo in kaznujejo duhovniki in škofje itd.). Zakaj naj bi se učile le abecede, a dalje potem naj bi jih podili od knjig?

Sedaj nastaja jako veselo gibanje. Višje, učene šole se ustanavljajo in urejajo v zmislu humanitnega ideala kakor v protestantovskih deželah (Melanchton, Sturm), tako v katoliških (jezuitsko šolstvo), za ljudsko šolstvo pa nastopa vrsta navdušenih reformatorjev, izmed katerih je zlasti naš Komenský s svojim delovanjem dajal smer.

Vzgojevalni ideal, kakor ga je vzbudila renesanca, se razvija dalje in izpopolnjuje. Nasprot formalizmu humanistične zgovornosti čim dalje bolj pridobiva veljavo stvarno učenje, učenje realij. Šola naj navaja ne le k znanju tega, kaj in o čem so pisali Aristoteles in Plinius, Hippokrates in Galenus, ampak naj tudi daje naravnost navodilo, kako preiskovati naravo in kako jo povpraševati po zmislu tajnih njenih pojavov. In iz tega učenja prirode se določujejo i temeljne točke vzgojevalne umetnosti. Odtod določbe, da se mora pri učenju postopati od prostega k sestavljenemu, od prejšnjega k naslednjemu, od vzrokov k posledicam, od stvari k pravilom. Zlasti pri jezikoslovnem pouku pomenjajo ta pravila znaten napredek. Obenem pa zahteva z naraščajočo zavestjo modernih narodov materinski jezik pravico, da bi bil središče vse šolske izobrazbe in naravno sredstvo za učenje kakršnihkoli tujih jezikov.

Tako se nam že sedaj kaže realizem in nacionalizem kot znak modernega vzgojeval-nega ideala.

Poseben značaj svoje vrste ima vzgojevalni ideal v 18. in 19. stoletju.

III.

Pokazal sem, da sta bila vzgoja in šolstvo v srednjem veku popolnoma v oblasti cerkve; z renesanco in reformacijo je pa nastala korenita izprememba, ki si je prizadevala, da odvzame cerkvi vzgojo. Ta razvoj, odvzeti cerkvi vzgojo, se je vršil sicer vsa stoletja, toda šele na koncu 18. stoletja moremo zaznamovati končno njegovo zmago. S tem je v zvezi to, da je nehalo biti ideal življenja samostansko življenje, da se je zelo zmanjšalo število samostanov, da so mnogi meniški redovi izginili, in je bilo duhovščine splošno manj, da so bile i mnoge cerkve zrušene – skratka, pogled evropskega ljudstva se je obrnil od onega sveta zopet k pozemeljskemu življenju. Moderni človek vidi zopet na zemlji zadostni cilj življenskega prizadevanja in se vrača k staroveškemu idealu, le da je ta ideal poplemenitila in povzdignila krščanska ljubezen.

Namesto cerkve kot vzgojevalnega organa nastopa polagoma država. Ta ustanavlja in vzdržuje šole raznih stopinj ter določuje učne predmete in smer učenja.

Naturalistično naziranje sveta in človeškega življenja prihaja zopet na površje. S to izpremembo je v zvezi tudi to, da polagoma izginja nezaupanje v prirodni človeški razum, da, važnost razuma narašča. Krščanstvo je sicer tudi cenilo pomen prirodnega znanja kot sredstva v dosego spasenja, vendar je imelo do sile človeškega razuma precejšno nezaupanje in je vedno prirodno znanje podrejalo nadnaravnemu razodetju.

Pravi značaj krščanskega človeka ni v tem, kako je razsvetljen njegov razum, ampak v tem, ali ima vero in ljubezen, te dve temeljni krščanski kreposti.

S tem, da se je človeštvo vrnilo k staroveškemu naturalizmu, je nastala i v tem naziranju zelo bistvena izprememba. Moderni človek, čeprav bi bil sicer krščanskega mišljenja, ne obrača svojega pogleda izključno k posmrtnemu življenju, ne pričakuje pomoči in podpore od nadnaravne milosti, ne išče resnice in pouka v razodetju, ampak priznava pozemeljskemu življenju samostojno ceno, hoče uporabljati vse prirodne darove in zmožnosti ter jih izobraziti k popolnosti, kar najviše mogoče, veruje v prirodni razum in od njega pričakuje pouka in blaženosti. Znanje je moč, kakor pravi Bacon, toliko premoremo, kolikor vemo, savoir c’est faire (delo je odvisno od znanja), to so glavna gesla nove dobe. Ponos moderne dobe so njene vede.

Nova odkritja, nadepoln napredek prirodnih ved, razširjenje obzorja evropskemu ljudstvu v prostoru vsemira z dalekosežnimi astronomičnimi, kozmologičnimi in geografičnimi iznajdbami v začetku nove dobe, to so glavni pojavi, ki so povzročili, da se je povečalo spoštovanje do prirodnega človeškega razuma. Ta razvoj pa je prišel do vrhunca v 18. stoletju, ki pomenja enostransko gojitev umske izobrazbe, utopistične nadeje, da si pridobi ljudstvo z razumom nove, nepričakovane sile; pomenja optimistično pričakovanje, da daje izobrazba zagotovilo splošnega, doslej neznanega blagostanja. To je razsvetljenost osemnajstega stoletja, smer idej, ki določuje nove vzgojevalne ideale in ki s svojimi posledicami izdatno posega še v našo sedanjost.

Razsvetljenost pomenja sicer povratek k staroveškemu racionalizmu, umskosti, vendar se razločuje od njega v temeljnih točkah. Staroveška umska izobrazba in znanstveno delo sta imela vedno izključno teoretični značaj; namen, ki sta mu služila, je bil bolj estetičen, polnopravni državljan je s tem plemenito in prijetno izpolnjeval prosti čas svojega življenja – razsvetljenost nove dobe pa ima nasproti temu od začetka praktični značaj in cilj. Prevladati naravo, popolnoma uporabiti vse sile, ki jih ona človeku podaja, s tehničnimi iznajdbami in odkritji lajšati in slajšati pozemeljsko bivanje, to je zadnji namen moderne vede. In minoli vek se je udajal sladkim sanjam, da ta namen ljudstvo gotovo doseže, da si s popolnim razvojem umskih zmožnosti zopet pridobi v pozemeljskem življenju – izgubljeni raj.

Prvi misleci te nove dobe so navdušeni proroki baje krasnejše prihodnosti, in njih glasovi naravno določujejo smer novo stvarjajočemu se vzgojevalnemu idealu, ki je v soglasju s celim kulturnim značajem.

Descartes podaje na konci svoje razprave o metodi nekako kulturno sliko takega človeka bodočnosti, človeka, ki vlada neomejeno nad vsemi življi in nad celo naravo, ki je s svojo popolno zdravniško umetnostjo neomejen gospodar svojega zdravja, ki si s krepostjo in moralno popolnostjo pridobiva popolno blaženost v pozemeljskem življenju, ki ne umira v bolečinah, ampak mirno zaspi v visoki starosti.

Bacon se zlasti v svoji krasni utopiji Nova Atlantis udaja najvabljivejšim nadejam o rajski blaženosti, ki jo more pridobiti človeku razum. Tam podaja pozornosti vredno sliko o tem, kakšen bo položaj človeštva, ko nas razum pripelje do vsevednosti in vsemogočnosti, in nam kaže načrt vzgojevalnega sestava, kakršen bi se nekako ujemal z idealom razsvetljenosti.

Bacon slika srečno ljudstvo, pri katerem cvete znanstveno delo. Ono živi na blaženem otoku daleč na zapadu, na novi Atlantidi. Sredi tega otoka je prekrasen znanstveni in vzgojevalni zavod, Salomonova palača, kjer se ob enem znanstveni poznatki aplikujejo na praktično življenje, kakor smo omenjali.

Navajati morem le nekatere podrobnosti: v ogromnih pozemeljskih prostorih so stroji, s katerimi se tvorijo novi življi, vzbuja se poljubno pritisk zraka in stopinja mraza; na nebotičnih gorah so sezidani pol milje visoki stolpi (observatorji), določeni za meteorologična preiskovanja. Na njih moremo poljubno priklicati nevihte, dež, sneg ali pa si zagotoviti jasno in suho vreme. V jezerih, v ta namen upravljenih, se umetno rede in goje redke ribe in vodni ptiči, v posebnih vrtovih, primerno napravljenih, se poskušajo in aklimatizujejo rastline iz vseh delov sveta; drugod zopet se opazujejo barvni in svetlobni pojavi, izumevajo se stroji, s katerimi je mogoče v neskončno daljavo jasno videti in prenašati glasove na veliko oddaljenost; posebna rajska voda vzdržuje svežost in zdravje prebivalcev in poljubno podaljšuje človeško življenje.

In ravnotako je bil prvi nemški mislec v tej dobi, Leibniz navdušen proslavljalec razuma. Prizadeval si je za enotno organizacijo znanstvenega dela v trdnem prepričanju, da je razvoj časovnih dogodkov in napredek omike v zvezi z razvojem znanstvenega spoznavanja. Po njegovih mislih je kulturni preporod človeštva mogoč ravno v organizaciji znanstvenega dela. S složnim sodelovanjem vseh narodov na tem polju dosežemo, kakor je upal, popolno spoznanje vesoljstva (Nemci so imenovali to spoznanje Weltweisheit), in to zagotovi človeku trajen mir, blagostanje in srečo že v tem življenju. Zato je trdno veroval, da bode reforma vzgoje obenem reforma cele človeške družbe. Leibnizev racionalizem se druži z njegovim neomejenim optimizmom. Dopisoval si je s celim izobraženim svetom svoje dobe, ustanavljal akademije znanosti v Berolinu, Petrogradu (brezuspešno se je trudil za to na Dunaju); ko je videl, da latinščina kot enotni jezik izobražencev raznih narodov izgublja ta monopol, je hotel izumiti nekak skupni jezik z znaki (pasigrafia), kjer bi se določeni znanstveni pojmi označevali z enakimi pismenimi znaki (kakor v algebri).

Ni treba navajati daljših dokazov o značaju razsvetljenosti, kakor je dospela na vrhunec v 18. stoletju.

Dejstvo je, da je moderni človek, prerojen po renesanci in reformaciji, veroval v silno moč svojega razuma, videl naprej, kaj razum še iznajde, in trdno upal, da znanstveni razvoj pripomore k osrečenju človeštva. Osemnajsto stoletje stoji v tem znamenju razuma.

V francoski revoluciji, s katero se dovršuje minolo stoletje, je bila postavljena na božji sedež – boginja razuma. Razumu se je klanjalo evropsko ljudstvo.

Ta smer idej nam podaja nove vzgojevalne ideale: Cela država, ki polagoma zmaguje nad cerkvijo v vzgojevalnem delu, in se sama pooseblja v neomejenem, razsvetljenem vladarju, ima kot namen blaginjo celote (salus populi). Vladarji so kot nekaka pozemeljska previdnost svojih narodov in skrbe ne le za procvit trgovine, industrije in poljedelstva, ampak tudi za pouk, izobrazbo, šolstvo, umetnost in literaturo. Dvorni krogi z veseljem vzprejemajo učenjake in umetnike.

Toda, celo to navdušenje za izobrazbo in omiko – posredno nadaljevanje renesance – se kaže kot aristokratično gibanje. Podjarmljenemu in zasužnjenemu ljudstvu se podajajo le drobtinice sodobnega znanja in umetnosti v obliki miloščine. Le polagoma se probuja zavest pravice do izobrazbe in zavest splošne, obvezne šolske dolžnosti.

Prepričanje o razumnosti človeškega bitja je postalo dogma. Verovalo se je, da pride vsak človek kot razumno bitje na svet. Njegova razumnost pa se v potrebni meri uveljavlja le tedaj, ako ima pravo in primerno vodstvo in vzgojo. Le slučajni nedostatek je, ako zamre v človeku njegova prirojena razumnost. Vzgoja se smatra kot čudežno sredstvo, s katerim je mogoče doseči krepost, pravičnost in brezkončno blaginjo vsakega posameznika. Zato padajo Rousseauove vzgojevalne ideje na tako rodovitna tla in delujejo naravnost revolucijsko.

IV.

Zanimivo je v 18. stoletju razmerje sodobne kulture h krščanski religiji. Krščanstvo je poleg antike (ki jo je obnovila renesanca) drugi temeljni del vse moderne izobrazbe. Naravno je bilo, da se je primerjalo krščanstvo s staroveškim svetovnim nazorom. Tu se je pa videlo, da so se mnoge krščanske ideje že v grškem starem veku naglašale in uveljavljale, da imajo velikani, kakor Sokrates v celem svojem življenju in trpljenju mnogo krščanskega na sebi, in začelo se je polagoma prihajati do prepričanja, katero je verska strpnost oživljala, da se pod raznimi sektami in veroizpovedanji skriva neko skupno jedro prave prirodne religije. In ni bilo čuda, ako so si tedanji ljudje mislili, da bo ta prirodna religija, prosta raznih praznovernih dodatkov, ki jih je religiji baje obesila človeška neumnost, zvita preračunljivost duhovnikov in vladeželjnost vladarjev, v soglasju z zahtevami razuma, da bo to religija, ki se bo docela strinjala z razsvetljenim značajem cele dobe. Množe se spisi, ki dokazujejo razumnost krščanstva in podajajo načrt te prirodne religije. To pravo, čisto krščanstvo, prosto čudežev in skrivnosti, je bilo v dolgem cerkvenem razvoju spojeno z interesi, ki so mu tuji, in je bilo pokvarjeno, šele razsvetljenost – tako so si domišljali – je obnovila krščanstvo v prvotnem njegovem jedru in določila preprosto, najvišjo njegovo zapoved: Veruj v Boga in izpolnuj svojo dolžnost.

Ravnotako se mora na umskem temelju zidati tudi moderna država, država razuma: ona naj nadomešča dosedanje historične oblike, ki so že zastarele in preživele.

Dosedanja država je nastala slučajno, njena uredba ni bila premišljena, ni se opirala o trdna umska načela.

Namen dobe je, da se odstranijo ravno ti nedostatki, ki se protivijo prirodnemu razumu. In država razuma se mora opirati o prirodno pravo človeka, ki postaja v zvezi z načeli francoske revolucije, z enakostjo in svobodo vseh posameznikov, temeljna dogma moderne državne ustave. Razglasitev človeških prirodnih pravic z leta 1789. je najvažnejša izjava minolega stoletja, ki si prizadeva, da bi bila i država zracionalizovana, t. j. da bi bila nje uredba v soglasju z zahtevami prirodnega razuma.

In tako se vse racionalizuje. Vse dosedanje, kar je historičnega, vse to, kar se opira na sporočilo, se zameta kot nerazumno in se nadomešča z uredbo, ki se strinja z razumom. Racionalizujeta se i prostor in čas: izumeva se metrična mera, decimalni sistem, Francosko se razumno deli namesto slučajnih provincij v departemente – da, v prepričanju, da nastaja nova, krasnejša doba evropskega ljudstva, se začenja novo letoštetje od l. 1791., nova era – prirodne vlade obožavanega razuma, ki prinese človeštvu zaželeni raj.

Glavno dva moža sta se poprijela dela, da bi uresničila vzgojevalni ideal razsvetljene dobe, Basedow in Pestalozzi . Basedow kaže v svojem življenskem prizadevanju predvsem enciklopediški značaj svojega časa. S tem hočem reči to: Osemnajsto stoletje odstranja latinščino kot sporazumevalni jezik učenjakov in dela v obliki slovnikov ali enciklopedij (najstarejša je Baylova, pa d’Alembertova) nadepolne poskuse, kako bi se dalo praktičneje širiti znanje, kako bi zlasti v danem trenotku vsak posameznik imel pri roki poljubne vednosti. Ti slovniki so pravzaprav le nadaljevanje smelih načrtov Komenskega, kakor nekak orbis pictus sestavljen v abecedni obliki, oni so uresničenje pansofiških prizadevanj. Tudi Basedowa Elementarwerk ima enciklopediški značaj, ker je zbirka najrazličnejših vednosti. Praktično je pa skušal Basedow uresničiti vzgojevalne ideje Komenskega in Rousseaua v razsvetljenem duhu v svojem dessavskem Filanthropinu. V Filanthropinu se naj navaja k pravi človečnosti. Namen vzgoje mora biti izobrazba Evropejca, čegar življenje bi bilo tako neškodljivo, tako splošno koristno, tako zadovoljno, kakor ga more ravno vzgoja pripraviti.

Mnogo bolj resno, temeljito in plodonosno je pa deloval Pestalozzi . Sam je bil duh nenavadne ljubezni in neizmerne pridnosti, s svojo dobo vred je bil navdušen za važnost in pomen popolne vzgoje, ta mu že ni bila samo enostransko poučevanje in razsvetljenje razuma, ampak v enaki meri plemenitev čuta in utrjevanje gojenčeve volje.

Tako se vzbujajo nove misli, ki dajejo smer primerni vzgoji mladine. Toda 18. stoletje se začenja že tudi ozirati na vzgojo odraslih. Časopisje te dobe se v prvem početku z gorečo unemo oprijemlje vzgojevalne in izobraževalne naloge, hoče odstranjati predsodke, rušiti praznoverstva, širiti med narod razumne misli. Tu opažamo često nenavadno istinitost in resnost, ki se dandanes dostikrat umika zabavni tendenci.

Z razsvetljenjem je v zvezi človekoljubje, ki v filantropiškem gibanju blagodarno deluje ne le v šoli (n. pr. s tem, da se je odpravilo telesno mučenje), ampak otvarja i važne socialne reforme. Zlasti v sodništvu se uresničujejo reforme važnega vzgojevalnega pomena. Osemnajsto stoletje že začenja smatrati zločinca kot nesrečnega človeka, ki so ga zanemarjeno vzgajanje in žalostne življenske razmere spravile na pot pregrehe in krivice. Začenja se zvračati na družbo del krivde, da ne skrbi za pravo vzgojo vsakega posameznika. Krute, nečloveške kazni se odstranjajo, in kaznovanje samo dobiva edino ta pravi namen – da bi boljšalo. Šele v 18. stoletju neha biti kazen maščevanje in postaja uspešno sredstvo k nravnemu poboljšanju. Osemnajsto stoletje že začenja zidati poleg kaznilnic tudi prisilne delavnice. In v tem smislu je prorok novih vzgojevalnih idealov, obsegajočih celo človeško življenje in vse socialne vrste, zopet Pestalozzi: Vzgoja in zakonodarstvo, tako pravi, morata slediti napredku narave (t. j. od čutnosti k nravnosti). Živalsko dobro voljo mora z domačim življenjem izpreminjati v človeško dobro voljo in jo vzdrževati z zvestobo in vero. Razmerje delavca in posestnika ga z vzgojevalnega stališča zelo zanima, ko se vprašuje: Ali ni za te naše soljudi, ki imajo, rojeni z enakimi prirodnimi pravi kakor mi, enake pravice kakor mi, lastniki zemlje, ali ni za te državljane, kateri vsako breme socialnega združenja sedmernato prenašajo, nobenega mesta v naši sredi, ki bi zadovoljevalo njih prirojenost?

Pestalozzi stavi važno zahtevo socialne vzgoje, ki je pravi vzgojevalni ideal našega veka. Gola skrb družbe za revne in bolne ne zadošča temu idealu, zahteva se vsestranska pomoč, nravni pripomoček. Slučajna dobrodelnost, trenotna, nesistematična se mu dozdeva, kakor pravi nekoliko trdo, akopavanje pravice v gnojišče milosti. Toda tu gre, kakor pravi drugod, v resnici bolj za načela nego za miloščino, bolj za pravni čut nego za bolnišnice, bolj za samostojnost nego za milost.

V.

Ako je bilo 18. stoletje doba smelih načrtov, posebnega navdušenja in splošnega zaupanja v silo umske vzgoje, je nasproti temu 19. stoletje doba dejanj, vsestranske organizacije šolstva na raznih stopinjah, temeljitih izprememb na vzgojevalnem in poučevalnem polju.

Naša doba se je streznila: ne strinja se z razsvetljeno dobo v prepričanju, da moreta sila in moč razuma osrečiti človeštvo, ne udaja se napačnemu optimizmu. Označena prorokovanja Baconova, Descartova in Leibnizeva o iznajdbah, ki jih izumi osvobojeni človeški razum, so se imenitno uresničile – toda ves ta čudoviti, dotlej neznani razvoj razuma ni pripomogel k temu, da bi se človeštvo naše dobe čutilo srečno. Da nasprotno, zaupni optimizem obeh minolih stoletij, ki je videl vse krasno, ki je smatral, kakor Leibniz v svoji Theodiceji, ta svet za najpopolnejši izmed vseh svetov, kar bi jih moglo biti ustvarjenih, se umika pesimističnemu naziranju. Byron in Leopardi, Schopenhauer in Nietzsche označujejo jako bistveno značaj idej naše dobe. Takoj v začetku stoletja nastopa nasproti racionalizmu romantizem, ki nadomešča suhi, preudarni razum s čutom in domišljijo. Ne pričakujeta se od prihodnosti raj in blaginja, tudi v preteklosti vidi zopet mnogo krasnega, pozornosti vrednega. Romantizem povzročuje ravno preporod historičnih študij. Zlasti v učenem novohumanističnem gibanju (v tem duhu se je modificiralo gimnazijsko učenje v našem stoletju) se slika zopet grška antika kot krasen plod prave človečnosti in postaja poleg naravoslovnih študij temeljni del višje izobrazbe.

Rekel sem, da je bil optimitizem minolega veka aristokratičnega značaja. Naravno, da se ni mogel vzdržati, kakor hitro so se v naši dobi oglasili k prosvetnemu delu i življi doslej izključevani, kakor hitro je postala šolska izobrazba splošna in je zavest o teži življenja in o družbeni neenakosti prešinila vsakega posameznika. Ni pa zmagal pesimizem. Čim širši sloji so se jeli udeleževati duševnega življenja, tem bolj je rastla ljubezen do življenja, tem bolj prizadevanje, da z velikim, neumornim delom vse izpopolnimo, zboljšamo. Pesimizem je prehodni val, pojav bolehnosti, cesto znak mode, pomenjajoče naveličanje, dolgčas, ki pohajata ravno od prebitka in blagostanja. Nasproti obema nasprotnima si smerima optimizma in pesimizma se širi in pridobiva veljavo v naši dobi melioristično zaupanje, namreč naziranje, da se da z vzgojo in delom vse izpopolniti, dobro uresničiti. Splošno pa prodira to spoznanje, da se zaželeni napredek in zboljšanje vseh človeških razmer ne dasta uresničiti le z izpopolnjevanjem človeškega razuma. Razum je le del človeškega bitja, v njem ni pravzaprav gibne sile, ki vede človeka k činom in povzroča njegovo srečo ali nesrečo. Čut in volja sta v človeku poleg razuma svojepravna činitelja, onadva nagibljeta k vsemu delovanju, na nju se mora torej ozirati v prvi vrsti premišljena vzgoja.

Velika zapletenost življenskih in družbenih pojavov vsega človeškega bitja se ne da v kratkem izraziti in regulirati s kako umsko obliko. Človek naše dobe ne veruje, da prineseta človeštvu blaginjo samo razum in umsko razsvetljenje.

Enostransko racionalistično navdušenje pa se je streznilo i dalje. Izgubili smo vero v možnost človeške vednosti, nasproti sili vednosti prodira skepsa (dvomljivost), vedno bolj čutimo, da je vkljub vsemu napredku človeškega spoznanja in vkljub vsem nepričakovanim uspehom znanstvenega dela vendar človeško znanje le relativno in necelotno, da nam kar najpopolneje izšolani razum ne more odgovoriti na temeljna in »poslednja vprašanja« našega bivanja, na poslednje tajnosti človeškega življenja. Znanstveni napredek je v istem zmislu le navidezen. Vedno veljajo več ali manj sokratične besede: Malo je tega, kar vemo, toda veliko več tega, česar ne vemo. Čim bolj se množi naše znanje, tem več postaja novih, težkih ugank.

Da, velika je sila človeškega razuma in vendar kako majhna v razmerju z neskončnostjo neznanega, ki nas obkrožuje!

Mi ljudje smo v celem svojem prizadevanju podobni le sv. Avguštinu, pretakajočemu morje. Vsakdo izmed nas, i najnadarjenejši in najučenejši je, pravi Newton, kakor deček, ki se igra na morskem bregu in se zabava s tem, da nahaja gladke kamenčke in bliščeče školjke – toda pozablja pri igri, da se razprostira pred njim široko morje tajne in nepresežne resnice.

Jako primerno je opomnil evropsko ljudstvo na meje vsega umskega prizadevanja francoski pozitivist Littré . Ne strinja se z optimističnimi sanjami Baconovimi, ampak pripoveduje o sebi, kako je prešel celi kontinent pozitivnega znanja v poedinih vedah shranjenega in prišel na daljnem obrežju tega kontinenta k najbolj zapadnemu predgorju. In pred seboj je videl morje neskončnih, nedosežnih tajnosti. Nima ne čolna, ne vesel, ne busole, da bi jih preiskal. Vendar postaja, se klanja pred tem Neznanim in v posebnem čutnem stanju kliče na pomoč in se obrača z zaupanjem k Njemu, ki obnovi silo njegove misli in dodeli, da se naseli mir v njegovem srcu.

VI.

Slutnja Neskončnega, od katerega človek čuti, da je odvisen, je nov karakteristični znak našega dovršujočega se stoletja. Začenjamo ocenjevati pomen religije za ljudsko blaginjo in njen vzgojevalni učinek. In pogledi našega ljudstva se obračajo iznova h krščanstvu in njegovim vzvišenim idealom: v trdnem upanju, da je napredek mogoč, nahajamo v morali pravi cvet verskega življenja, in vedno bolj naraščajo glasovi, ki si prizadevajo, da bi ljubezen k bližnjemu prešla iz knjig in propovednic naravnost v življenje, da beseda postane telo. Moderni človek je sicer nehal imeti zaupanje v krščanski supranaturalizem, ne obrača svojih oči proti nebu – tem bolj pa se je oprijel pozitivne strani krščanstva in v dejanski ljubezni k bližnjemu vidi možnost spasenja. Gre nam za verski in nravni življenski preporod. Ne mislim naštevati vseh pojavov, ki spadajo sem: edina pomenljiva postava L. N. Tolstega nam pove mnogo. Ta častivredni mislec je podoben proroku, ki kaže vsemu človeštvu pot v obljubljeno deželo.

Verska strpnost, tako drago priborjena, je šele omogočila razvoj verskega življenja v vsi njegovi posebnosti. Stojimo v začetku tega, kar bi imenoval verski in nravni preporod, vendar toliko morebiti moremo reči, da je resničen verski napredek in razvoj mogoč le tedaj, ako se zastareli nauki prilagodijo novim nazorom, ako se zmanjšata anthropomorfičnost in enostranska dogmatičnost verskega naziranja. Mnogo se ne more vzdržati v ti anthropomorfični obliki, kakor se doslej uči. Švedski mislec Troels-Lund opozarja zlasti na dvoje:²⁵⁵

Sam nauk o božjem Sinu kot spasitelju sveta se ne da vzdržati v tem dobesednem pomenu, kakor hitro moderni človek resno o njem razmišlja. Namreč kaj je svet? To vendar ni ta mala zemeljska obla in njeno najbližje okrožje, marveč bilijoni in bilijoni obel v neskončnem? V vsakem trenotku zablešče nove oble, naseljuje se neskončni prostor z novimi svetovi, ki so izšli od neskončnega Boga, daleč, daleč nad tem, kar more obseči uboga človeška misel. In ta Bog naj ima edinega sina, okrog njegovega pojava na zemlji naj bi se razvijal celi svet od večnosti do večnosti?

Ali pa učenje o satanu in peklu. Neskončni in vsemogočni Bog naj ima za nasprotnika hudobno bitje, ki bi moglo delovati proti njegovi volji? In vendar ostaja pri tem Bog neskončen in vsemogočen. – In Bog, o katerem uče, da je ne le ljubeč, ampak ljubezen sama, naj bi hotel svoja bitja, svoje otroke za njih upornost kaznovati z večnimi peklenskimi kaznimi? Vsak nekoliko razvit moderni človek, ki je tudi vsaj v najmanjšem občutil, kaj je ljubezen, more na take predstave o nebeškem očetu odgovoriti edino le: Sramuj se!

Pač moremo reči: Miti in anthropomorfizmi niso bistvo religije. Oni so naravno nujni del v prvem razvoju – ni treba obširno dokazovati, da niti veda ni brez mitov – polagoma pa se simbolizujejo in naposled docela odpadajo, ko so dovršili svojo nalogo. Religija sama pa je enako kakor veda (filozofija) in umetnost del vsega kulturnega življenja in v svoji prerojeni podobi kot utelešena ljubezen pripomore k temu, da se izpremenita tema in bolečina sveta v luč in radost, da nastopita namesto tesne dvomljivosti veselo upanje in ljubezen do življenja.

Z razvojem religije k etičnemu idealu in z vzajemno strpnostjo se mora naravno bistveno izpremeniti tudi šolsko poučevanje religije. Pojde glavno za to, vcepiti mladini prepričanje, da je religija neposredno uverjenje človeškega srca o bivanju Boga kot principa najvišjega dobra, in da svet, ki ima svojo ekzistenco v Bogu, ni malomaren nasproti dobremu in zlemu, ampak da je dobro poslednji zmisel vsega ravnanja. Želeti bi si bilo, da bi verski pouk ne deloval enostransko na razum in spomin učencev, da bi se dogmatični del omejil na najpotrebnejše in se prilagodil modernemu naziranju, namesto tega pa da bi se vcepljalo mladini pobožno čustvovanje, ki bi bilo opora moralnega dejanja. Nravnost bodi posledni namen verskega pouka, ki mu bodi skupen z drugimi učnimi predmeti. Nravnost je skupna konečna točka, h kateri mora prispeti vsa šolska izobrazba. Obenem naj se mladina zgodaj stvarno poučuje o razvoju in bistvu raznih religij in o cerkveni zgodovini. Tako naj se širi plemenito porazumevanje verskega življenja, strpnost in spoštovanje nasproti tujemu verskemu prepričanju. Skratka, verski pouk bodi vzvišen nad konfesionalno enostranost in mržnjo.

VII.

Ako doslej naznačeni razvoj misli daje smer naši dobi, je umevno, da določuje vsi vzgoji gotov smoter. Zlasti šolska vzgoja ne sme, ako hoče izpolnjevati svoj namen, podajati le vednosti, katere bi si dostikrat mladina s silo vtepala v glavo. Dosedanja vzgoja je bila enostransko umska, a še tu nepopolna. Ne vednost, ampak mišljenje bodi namen umske izobrazbe. Enostransko prenapolnjevanje spomina brez lastnega samostojnega premišljevanja o podani stvari ima vedno škodljive posledice. Tako vzgojeni posameznik ni nikoli docela sam svoj, duševno njegovo življenje je le oglas tega, kar so mu drugi vcepili, in cela njegova vzgoja ni organičen razvoj njegove lastne duševnosti. Bistriti čute, razvijati zmožnost opazovanja in vzbujati v učencu njegove lastne misli: k temu se mora obračati v prvi vrsti vsa vzgojevalna delavnost. Namen te umske izobrazbe je že dobro naznačil Locke v svojih Mislih o vzgojevanju z besedami: Glavni namen vzgojevateljev ni ta, da bi podal gojencu obsežno snov vednosti, ampak ta, da bi ga vzpodbujal k lastnemu duševnemu delu, da bi vzbujal v njem ljubezen in spoštovanje k vedam in ga navajal k temu, da bi spoznaval samega sebe in se dalje izobraževal. Ukaželjnost bi se morala pri otroku ravnotako skrbno gojiti kakor druge poželjivosti krotiti. Vednosti je treba iskati, toda le v drugi vrsti kot sredstva k važnejšim opravilom. Učitelj imej vedno to pred očmi, da ni njegova naloga podajati množino vednosti, ampak le kazati pot k vednostim.

Na to se je treba skrbno ozirati pri izbiranju učne snovi bodisi iz prirodoslovne bodisi dušeslovne stroke in pri uredbi izpraševalnih sistemov. Tu moremo glavno uspešno delovati proti nerazumnemu obteževanju dijakov, proti enostranskemu gojenju posameznosti in nevažnih podrobnosti, proti vsemu mehaničnemu in šablonskemu šolskemu delu od ure do ure.

Vsa novodobna vednost pa ima od Bacona dalje praktičen značaj. Veda je moč, in njene pridobitve značijo, da si je moderni človek z novimi iznajdbami in odkritji olajšal in oslajšal pozemeljsko življenje. Šola mora navajati k porazumevanju teh stvari, mora podajati dijaštvu znanje tehničnih pridobitev, kajti to znanje je danes pred drugim važen činitelj moderne izobrazbe. Brez tehničnih vednosti je človek tujec v lastni hiši, živi enostransko v preteklosti, zna morebiti konstruirati in narisati most, ki ga je postavil Caesar čez Reno – toda o velikih sodobnih stavbenih delih nima niti pojma. Enostranski historizem naše šolske vzgoje se mora zmanjšati. Resnica je, da je zgodovina učiteljica življenja; i lastno dobo umeva človek le kot posledico zloženega razvoja preteklosti. Tudi danes so resnične besede Goetheove , da mora mladina vselej iznova začeti in kot individuum preiti dobe svetovne kulture. Toda enako naj se ozira človek i v prihodnjost in se zaveda cilja, h kateremu speje sodobni razvoj, da bo lastna njegova delavnost premišljena, da živi življenje v resnici in se ne udaja v njem često utopističnim sanjam. Ako bodo šole vseh stopinj bolj gledale na tehnične pridobitve nove dobe, potem šele pridobi prirodoslovna izobrazba pravo, neposredno življensko moč, in plemenita humanitetna naobrazba – ki je naravno i naši dobi najvišji ideal vzgojevalnega dela – se tu spopolni z novim činiteljem. Gotovo bi bila jako usodna napaka, ako bi ta činitelj v celoti moderne kulture zanemarjali.

S tehničnimi pridobitvami, z iznajdbo strojev, s tovarniškim delom, z izpopolnjenimi komunikacijskimi sredstvi, s telegrafom, telefonom, vsled ogromnega razvoja tiska in zlasti časopisja, z naraščanjem velikih mest in vsled tega, da se kupiči v njih prebivalstvo raznih vrst, ki se razločujejo od sebe po razmerah in tradicijah, dobiva celo sodobno življenje novo, doslej neznano, posebno obliko. Bilo bi zopet nerazumno in lahkomiselno, ako bi vse to zanemarjali, ko določujemo vzgojevalne ideale naše dobe. Že Locke je vzklikal: Živeti ne znamo, toda latinsko razgovarjati se učimo.

Sistematično vzgojevalno delo v družini, šoli in družbi nas mora pripravljati na življenje v njegovi polnosti, v vseh različnih ozirih in straneh. Šolstvo se demokratizuje in postaja enotno, umetni kastovni razločki med »izobraženci« in »neizobraženim ljudstvom« izgubljajo svojo neprestopnost, izobrazba postaja vsakdanji kruh. Živimo v dobi vseučiliških ekstenz (kurzov za ljudstvo): veda ne sme biti monopol privilegiranih vrst, ampak mora biti z življenjem v neposredni zvezi in postati potreba cele družbe. Izobrazba in vzgoja se skratka socializujeta.

VIII.

Ravno socialno vprašanje, v čegar znamenju vstopamo v novo stoletje, nam določuje s svojimi težkimi življenskimi problemi nove ideale. Vzgoja v najširšem zmislu se obrača k novim ciljem, ona postaja socia1na vzgoja. Splošno se priznava dandanes resnica proroških besed Komenskega, naj bi se že nežnemu otroku vcepljalo prepričanje, da se ne rodi človek samemu sebi, ampak Bogu in bližnjemu t. j. družbi ljudskega pokoljenja, da si prizadevamo s službo kolikor največ mogoče koristiti drugim ljudem. Plemenita človečnost mora biti konečni cilj vse vzgoje (šola bodi, kakor pravi Komenský, kraj, kjer se delajo popolni ljudje, perfecta hominum officina). Poedinec se vzgajaj od družbe in izobražuj za rednega člana družbe. Ako vzgoja dela iz človeka človeka, kakor trdi Kant, dobro dodaja P. Natorp , da se človek edino le v človeški družbi povzdigne do prave človečnosti. Vzgoja individua ima v bistvenem smeru svoj pogoj v socialnosti, kakor je na drugi strani človeška uredba socialnega življenja v svojem temelju odvisna od primerne vzgoje individuov, ki naj je bodo deležni. Odtod izvirajo temeljne zahteve splošnega šolstva, da bi bilo splošno obvezno (obligatno obiskovanje šole), brezplačno in v rokah laikov.

Vzgojevalni ideal naše dobe postaja jako zložèn: obsega v sebi i elemente, kakor so se nam s preteklim razvojem ohranili kot dragoceni deli sodobne kulture (staroveški naturalizem, krščanska ljubezen k bližnjemu, razsvetljeni ideal splošne omike) i elemente, kakor nam jih narekujejo sočasne razmere (prirodoslovni realizem, tehnične pridobitve, socialne potrebe).

Danes, ko postaja vzgoja važno socialno opravilo, se mora nujno previdna politika zlasti brigati za uredbo šolstva. Z vzgojo naroda, t. j. z vzgojo vseh njegovih posameznikov brez razločka je mogoče zagotoviti njegovo notranjo silo, ki edina more biti izdaten pogoj vsaki zunanji politični akciji. To resnico je dobro označil Havliček , ko je pisal:

Kdor pozna le nekoliko zgodovino in tok tega sveta, ta gotovo ve, da si nobena politična stranka, noben narod ne more drugače pridobiti konečne zmage, nego s svojo lastno notranjo silo, s to veljavo, ki si jo je poprej sam priboril, zato vsakdo najbolje deluje za notranjo svobodo naroda, ako pomaga množiti njegovo notranjo silo. Notranja sila naroda pa je njegova izobrazba, mogočnost, delavnost, nravnost in neomadeževanost.

Ako so že v preteklem stoletju skrb za šolstvo razglašali razsvetljeni vladarji kot eminentno politično stvar, je to i dandanes, samo da moramo dodati: v državah z raznimi narodnostmi je treba, da ima vsak narod nad svojim šolstvom popolno in najvišjo pravno moč, da v uredbi šolstva odločuje po svojih lastnih potrebah, po tem, kak značaj imajo ideje in kultura njegove dobe.

Dolga stoletja je bilo vse šolstvo izključno pod nadzorstvom in pravno močjo cerkve. Dandanes je ureja država. Obe nujno uvajata v šolstvo enotnost in enakomernost, vsled tega tiči mehanično v ohranjenih tradicijah. Šolstvo se more uspešno razvijati v zmislu kulturnega napredka le na temelju svobode, samostojnosti, samouprave. Naloga današnje dobe je, osvoboditi šolstvo ne le od cerkve , ampak po notranji strani (t. j. po vzgojevalni in poučevalni strani) tudi od države in mu pridobiti tako samostojnost in neodvisnost kot lastni kulturni in prosvetni instanci podobno, kakor se priznava samostojnost sodništvu.

V soglasju z duhom naše dobe si moramo torej prizadevati za osamosvojo šolstva zlasti v tem zmislu, da bi imel narod veljavni vpliv na uredbo šolstva, ki naj služi njegovim prosvetnim potrebam, da bi bila narodna vzgoja enotna in bi obsegala vse strani, kakor jih kaže značaj idej naše dobe, z ozirom na posebne razmere in potrebe. Šolstvo naj se ne upravlja centralistično in po eni obliki za vse narodnosti, naj se ne ureja po eni šabloni, ampak naj se razdeli po posameznih narodnostih, in vsaka izmed njih imej dovolj vpliva, da si ureja svoje šolstvo po svoje.

Vse šolstvo se mora ponarodniti, dalje se moramo boriti za to, da postane strokovno. Želeti bi si bilo, da se administrativno nadzorovanje šolstva loči od vzgojevalnega in učnega nadzorovanja: administrativno naj obdrže državni organi, skrb za poučevanje in vzgojo a zlasti odločevanje glede izprememb in reform učenja samega, t. j. učnih predmetov in metod naj se izroči najbolj poklicanemu činitelju – učiteljstvu samemu. Ono naj si izvoli v vsakem narodu izmed sebe najvišji organ, primerno raznim kategorijam in stopinjam učnih zavodov od ljudske pa do visoke šole, najvišji šolski svet, ki bi postal lastno kulturno in prosvetno središče narodnega življenja in pazni čuvaj tega, da bi hodilo šolstvo vedno krepko naprej po poti napredka. Le notranja sila in izobrazba, kakor je zahteval Havliček, nam pridobita svobodo in samostojnost.