Avstrijska socijalno-demokratična delavska stranka 129 hoče vse ljudstvo, ne glede na narodnost, pleme in spol rešiti iz okov ekonomične odvisnosti, odstraniti hoče politično brezpravnost in skrbeti za povzdigo duševne omike. – Vzroka temu sramotnemu stanju ni iskati v posameznih političnih napravah, temveč v tem, ker so delavska sredstva monopolizirana v rokah posameznikov. Posestnik delavske moči, delavski stan postane tem načinom suženj onih, ki posedujejo delavska sredstva, suženj kapitalistov, katerih politično in ekonomično gospodarstvo se izraža v današnji državi. Ako pa posamezniki posedujejo produkcijska (delavska) sredstva, pomenja to na jedni strani politično strankarsko130 državo, na drugi strani pa ekonomično, čedalje bolj razširjajoče se uboštvo in propad širših ljudskih slojev. Vsled razvitka tehnike, vsled silnega naraščanja produktivnih sil, postaja ta oblika posesti ne samo nepotrebna, temveč odstranila se bode tudi v resnici za velikansko večino ljudstva, mej tem ko se bodo istočasno ustvarili za obliko skupne posesti potrebni duševni in materijelni pogoji.
Prevzetje delavskih sredstev v skupno posest vsega ljudstva ni torej zgolj osvobojenje delavskega stanu, temveč je izpolnitev zgodovinsko potrebnega razvitka. Nositelj tega razvitka more biti le zavedni in kot politična stranka organizirani proletarjat. Proletarjat politično organizirati, ga pripeljati do zavesti njegovega položaja in njegove naloge ter ga duševno in telesno storiti sposobnega za boj in takega ohraniti, je torej pravi program socijalne demokracije, delavske stranke v Avstriji 131, katera se bode poslužila vseh sredstev, ki peljejo do cilja in odgovarjajo naravni pravni zavesti ljudstva, da izpelje ta program. Sicer se bode in se mora stranka v svojem postopanji ravnati včasih tudi po okoliščinah, posebno pa po postopanji svojih nasprotnikov. Izrekajo pa se v obče naslednji temeljni stavki:
Z ozirom na to, da ima proletarjat svetovno-zgodovinsko nalogo spremeniti obstoječi gospodarski red, da je pogoj za to spremenitev strankarski136 boj (Klassenkampf), ki bode zahteval tem manj žrtev, vršil se tem hitrejše in mirnejše, čim bolj obe stranki spoznavata in uvidevatia pogoje in cilje ekonomičnega razvitka; da pa skušajo gospodujoče stranke to spoznavanje ovirati in zadržati s postavami in policijskimi naredbami, s čimer se sicer gibanje ne zadržuje, pač pa poostruje, izjavlja shod:
Vsaka omejitev prostega izražanja, kakor tudi vsako monopolizovanje političnih pravic za posedujoče, je sramotno in škodljivo naravnemu razvoju. Zahteva torej polno svobodo za socijalno-demokratično agitacijo in propagando in priliko, da se proletarjat mirno organizuje, torej za sedaj:
To kar se dandanes pred vsem imenuje socijalna reforma, – da je namreč država vpeljala in organizirala zavarovanje delavcev proti bolezni in nezgodi, izvira pred vsem iz strahu pred naraščajočim gibanjem proletarjata, v upanji delavce prepričati o naklonjenosti posedujočih strank in slednjič iz spoznanja, da mora vedno razširjajoče se ubožtvo ljudstva vplivati na vojaško sposobnost. S tem, da se izpelje zavarovanje delavcev, zvezana sta dva postranska namena: Hoče se deloma stroške za oskrbovanje vbogih zvaliti od občin na delavstvo in po močnosti141 se umešavati, morebiti odstraniti samostojne delavske pomočne organizacije, ki so gospodujočim kot šole in vadnice organizacije in uprave trn v peti. Gledé na te razmere izjavlja shod:142
Delavsko zavarovanje se sploh ne dotika jedra socijalnega problema. Naprava, ki v najboljšem slučaju za delo nezmožnemu proletarcu daje malenkostno miloščino, katero je sam drago plačal, ne zasluži imena socijalna reforma
.143
Delavstvo se v tem ne bode dalo premotiti, temveč razširjalo bode jasno spoznanje, da mora imeti prava socijalna reforma za delo zmožnega delavca za predmet in da je njen zadnji cilj odstraniti izkoriščanja, da pa seveda izkoriščevalci nikdar ne bodo izvedli te reforme, temveč samo izkoriščani delavci.144
Dokler trpi145 kapitalistični način produkcije, mogoče je le deloma omejiti posledice izkoriščanja s poštenim in ne pomanjkljivim zakonodajstvom v varstvo delavcev, ki se mora energično izpeljati. Telesni propad delavskega stanu se izraža v veliki umrljivosti otrok, v kratkem življenji, zgodnji neomoglosti146 delavcev. Življenski propad, ki ponižuje delavca v topega sužnja, mu onemogoči žrtvovati moč in čas delovanju za človeški cilj, pred vsem za svoje lastno osvobodenje. Zakonodajstvo v varstvo delavcev ima razširjenje teh nečloveških razmer vsaj v nekoliko zabraniti.
Avstrijski obrtni red izpolnjuje ta namen popolnoma nezadostno. Slab in pomanjkljiv je v svojih določbah. Vsak posamezen predpis predan je nerazsodnosti in samovolji oskrbovalnih147 oblasti (Verwaltungsbehörden). Obrtna nadzorništva ne koristijo nič, ker so njih sredstva nezadostna in skrajno omejena v svojih pravicah.
Zakonodajstvo v varstvo delavcev, ako hoče svoj smoter doseči, mora najmanj obsegati:
Zakonodajstvo v varstvo delavcev, izpelje naj se mejnárodno in razširi na primeren način na poljske delavce.
Zastopniki slovenskih in hrvatskih delavcev konstatujejo, da je borba, katero vodijo meščanski sloji v narodnem oziru in v smeru narodne supremacije samo v materijelnem interesu tistih, kateri to borbo izzivljajo. Jugoslovanski delavski narod nima povoda, potezati se za narodni prepir meščanov. Delavski narod potrebuje zboljšanja svojega žalostnega položaja, ker je po vseh jugoslovanskih deželah jednaka beda. Shod izjavlja, da je za rešitev sedanjega stanja, potrebna skupna borba vseh jugoslovanskih siromakov. Proti prepiru meščanskih slojev v jugoslovanskih deželah postavlja jugoslovanski proletarjat ljubezen in bratstvo vseh jugoslovanskih narodov, ter se pridružuje popolnoma sklepu mejnarodnega socijalističnega kongresa v Londonu 1896, koji se glasi:
Kongres izjavlja, da zastopa popolno pravico lastnega odločevanja vseh narodov in da simpatizuje z delavci vseh dežel, katere sedaj trpe pod bremenom vojaškega, narodnega ali druzega despotizma; on vabi delavce vseh teh dežel, naj stopijo v vrste zavednih delavcev celega sveta, da premagajo skupno mejnarodni kapitalizem ter pribore mejnarodni socijalni demokraciji njene smotre in cilje.
Shod južnoslovanske socijalne demokracije odločno protestuje proti vgovarjanju nasprotnikov, češ, da socijalna demokracija izdaja svojo narodnost; izjavlja pa jedenkrat za vselej, da socijalna demokracija ni breznarodna ali protinarodna, temveč mejnarodna.
Prvi jugoslovanski socijalno-demokratični shod sklepa, naj prouče sodrugi agrarno vprašanje do prihodnjega shoda, a tedaj naj se postavi isto zopet na dnevni red.
Strankarski zastop se pooblaščuje, pospeševati s priljudnimi knjižnicami agitacijo mej kmečkim ljudstvom, in za spoznavanje položaja kmetov, naj se izdajajo vprašalne pole, ki bi pojasnovale kmečke razmere.
128. Delavec : glasilo slov.[enskih] prometn.[nih] služabnikov in obrtnijskih delavcev, leto IV, št. 14., Dunaj, 9. 5. 1896, Prvi shod slovenske socijalno-demokratične stranke. – Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS) je kot svoj program sprejela program Avstrijske socialnodemokratske stranke (ASDS), sprejet na njenem ustanovnem (I.) zboru 30. 12. 1888 – 1. 1. 1889 v Hainfeldu, in dopolnjen na III. zboru ASDS 5. – 9. 6. 1892 na Dunaju.
129. Jugoslovanska socialnodemokratska stranka.
130. Razredno.
131. Na Slovenskem.
132. Na Slovenskem.
133. Razrednega.
134. Točka 8. je dopolnitev III. zbora ASDS.
135. Progresiven.
136. Razredni.
137. Cenzure.
138. Tajna.
139. Zagotovilo.
140. Dodatek in socialna reforma
je dopolnilo III. zbora ASDS.
141. Možnosti.
142. Odstavek je dopolnilo III. zbora ASDS.
143. Odstavek je dopolnilo III. zbora ASDS.
144. Odstavek je dopolnilo III. zbora ASDS.
145. Vlada.
146. Onemoglosti.
147. Upravnih.
148. Pridržkov.
149. Delavec : glasilo slov.[enskih] prometn.[nih] služabnikov in obrtnijskih delavcev, leto IV, št. 26, Dunaj, 1. 9. 1896, I. jugoslovanski strankarski shod.
150. Delavec : glasilo slov.[enskih] prometn.[nih] služabnikov in obrtnijskih delavcev, leto IV, št. 27, Dunaj, 8. 9. 1896, I. jugoslovanski strankarski shod.