VOLILCI!

Iznenada nas je zadela vest, da je državni zbor s cesarskim patentom z dné 23. januvarja 1891 l. razpuščen.

Pripravljati se nam je na nove volitve in lotiti se dela precej, ker že dne 3. marca vršé se volitve v kmetskih občinah, dné 5. marca v mestih in trgih in dne 7. marca v velikem posestvu.

V Ljubljani bivajoči narodni poslanci so se sešli in so poprijeli inicijativo, da spravijo volilno gibanje v tok. Širši volilni odbor, sestavljen iz poslancev in zaupnih mož iz vseh volilnih okrajev, sešel se bode pozneje, ter bode postavil in volilcem nasvetoval kandidate, potem ko izvé mnenje iz volilnih okrajev. Izdali so se pozivi na veliko število zaupnih mož, da se izrečejo o kandidatu za svoj volilni okraj. Pisati pa se ni moglo vsem in zato se vabi tem potom vsak veljaven narodnjak, da svoje in svojih sovolilcev mnenje naznanijo načelniku pripravljalnega volilnega odbora, Ivanu Murniku v Ljubljani.

Volilci! Stojimo na pragu negotove bodočnosti. Skozi dve volilni dobi stali so naši poslanci v državnem zboru v taki parlamentarni zvezi, da jim je bilo privoljevati v silna bremena državljanov za uravnanje državnih financ in utrjenje državne moči in varnosti. Od njihovega požrtvovanja bilo je pričakovati tudi za naš narod primernih koristij, a da neso uspehi njihovemu trudu in žrtvam primerni, zakrivile so poglavitno neugodne okolščine. Naudaja nas še vedno prepričanje, da se nam izpolnijo obljube prestolnih govorov iz let 1879. in 1885. Če se pa položaj spremeni, nalaga ta eventualnost poslancem silno težavno dolžnost, brez ozirov dvigati svoj glas proti sovražnim nakanam naših političnih nasprotnikov in z vsemi duševnimi močmi in z jekleno voljo postaviti se v bran, da se nam ne odtegnejo s tolikim trudom dosežene skromne pridobitve.

Vkljub temu, da so nam v ustavi zagotovljene dragocene pravice, vkljub temu, da že tako dolgo zahtevamo uresničenje teh pravic ustavnim potom, nam vender naša narodna individualnost še ni zavarovana. Sklepi na shodu slovenskih poslancev dne 2. oktobra 1890. ¹⁸²v Ljubljani so naš program za bližno bodočnost. Mi zahtevamo neprikrajšano jednakopravnost slovenskega jezika v uradih vsake vrste; – mi zahtevamo slovenska srednja in obrtna učilišča; mi zahtevamo ljudsko šolo z izključno maternim jezikom na verski podlagi in zahtevamo v ta namen take uravnave, katere to omogočijo in zagotovijo, zahtevamo odstranjenje vsakih tem smotrom nasprotujočih, bodisi državnih, bodisi privatnih uravnav. Te pravice nam izhajajo iz člena 19. temeljnih zakonov in ta naš paladium čuvati bode slovenskim poslancem z vso skrbnostjo in vsemi sredstvi.

S tem programom stopimo na volišče in našim poslancem stoječim na tem stališči, izvojevati bode pogoje našemu narodnemu obstanku in zavarovati jih pred lokavostjo sovražnika. Ta težavna naloga pripade našim poslancem. Čim višji je cilj, čim težavneja naloga, tem večjih zmožnostij zahtevati je od poslanca.

Poslanec bodi iskren in v narodni borbi utrjen rodoljub, – znane naj mu bodo potrebe naroda, – on bodi pošten in jeklen značaj, katerega ne odvedejo osobno koristi s pravega pota, – diči naj ga dar zgovornosti in on bodi nezavisen na vse stranij, da ga ne opovirajo kakoršnikoli oziri v njegovem delovanji. Od poslancev, kateri združujejo v svoji osebi ta svojstva, smemo pričakovati uspešnega delovanja in smemo jim mirno prepuščati vodstvo slovenske politike.

Potihne naj v tem važnem trenutku domači prepir in stopimo združeni na volišče, da ne izvabimo skupnega nasprotnika iz njegove reserve. – V državnem zboru razsoja se usoda naroda v njegovi celoti, marsikaj, kar nas razdvaja doma, za državni zbor nima pomena.

Pod praporom Vse za vero, dom, cesarja, pod katerim se je mali naš narod dvignil iz političnega spanja, povzdignil se bode višje in si privojeval ter zagotovil svoj obstanek in napredek.

Od bivših poslancev so izjavili gospodje: dr. Ferjančič, kanonik Klun, Viljem Pfeifer, dr. Poklukar in profesor Šuklje, da prevzemó vnovič poslanstvo, če volilci temu pritrdé.