Meni

Dok. št. 87
Odziv člana Jugoslovanske Demokratske stranke dr. Viktorja Sušnika na Šukljetovo zamisel o ureditvi jugoslovanske države126

Jugoslavija vstaja, ž njo pa pereče vprašanje, kakšen bodi ustroj naše bodoče skupne jugoslovanske domovine. Gospod pl. Šuklje nam je tudi že razvil nekaj svojih misli o načinu bodoče uprave na slovenskih zemlji.127 Ne da hočemo prejudicirati samoodločbi naroda samega ali sklepom NS., ki je kot naša začasno vrhovna instanca po našem mnenju poklican v soglasju z večino bodočih državljanov položiti temelj naši narodni stavbi, bodi nam dovoljeno, povdariti nekatere momente, ki se nam vidijo velike važnosti za uspešno rešitev celega problema. Če pri tem prihajamo do zaključkov, različnih od onih g. pl. Šukljeja, to nič ne de. Zadovoljni moremo biti, če se nam posreči položiti Jugoslaviji kar mogoče zdrave in trdne temelje, stvar zanamcev bo, da izpopolnijo naše delo v skupni blagor.

Naše mnenje pa je sledeče:

Jugoslavija brez najodličnejšega, politično najzrelejšega in po poteku vojnih dogodkov v bodoče tudi najvplivnejšega jugoslovanskega naroda, z eno besedo: Jugoslavija brez Srbov bila bi le političen nestvor, podoben pohabljenim spakam berolinskega kongresa. Pravičnost in naša narodna čast zahtevata torej, da zavzemaj srbski narod v bodoči Jugoslaviji svoji politični in kulturni veljavi in neizmernim za idejo ujedinjenja Jugoslovanov doprinešenim žrtvam odgovarjajoče odlično mesto.

Jugoslavija pomeni konec »balkanskega vprašanja« in vseh navskrižnih političnih aspiracij balkanskih narodov. Politična razumnost zahteva, da se ž njimi, predvsem z nesrečnimi Bolgari doseže sporazum in da stopijo tudi ti, če bi se njih spojitev v skupno državno telo ne izkazala za umestno, z Jugoslavijo v kar najtesnejšo zvezo.

Jugoslavija pa pomeni tudi za nas Slovence konec vseh kronovinskih mej in konec vseh konfesijonelnih in plemenskih predsodkov napram našim bratom Srbom in Hrvatom.

Zveza troimenskega naroda SHS. bodi kar najtesnejša in trajna. Našemu bodočemu jugoslovanskemu parlamentu odkaži se kar najširši delokrog. Tako nam veleva naš interes, pa tudi naša narodna čast.

Več kakor štiriletna vojna spravila nas je vse Jugoslovane brez izjeme na beraško palico. Po vojni nas čakajo naloge, katerim nobeden jugoslovanskih narodov sam za-se ni kos. Pomislimo, da bo treba poljedelstvo, trgovino in obrt takorekoč na novo še-le ustvariti, po vojni opustošenim krajem pomagati skrbeti za ogromno število invalidov, pri tem pa ob lastnih sredstvih vzdrževati celo državno upravo. Naša domovina je po vojni do skrajnosti izčrpana in če vrh tega, kakor vse kaže, Madžari še pred končno likvidacijo proglase neodvisnost, je državni bankerot neizogiben. Naši domači denarni zavodi – in naj so še tako požrtvovalni – nam najbrže ne bodo mogli dati zadostnega kredita na razpolago. Treba bo torej, da se združimo vsi in vzamemo na skupne rame, kar posameznik nesti ne bo mogel.

Ker bomo pa navzlic združitvi ostali kredita potrebni, moramo storiti vse, da si pridobimo zaupanje tistih narodov, ki so za našo osvoboditev doprinesli žrtve in od katerih edinih moremo v bodočnosti pričakovati uspešne pomoči. Ti pa nas bodo spoštovali le tedaj, če stopimo na svetovno pozorišče ne kot brezglava čreda nevoščljivih drug drugega izpodrivajočih tekmecev, nego kot zdrav, svoje visoke misije se zavedajoč organizem v dosego skupnega cilja združenih sil.

Otresimo se torej pogumno vseh predsodkov in pokažimo svetu, da smo politično resen in zrel narod, ki preko malenkostnih ovir zasleduje nemoteno svoj visoki cilj. Zemljepisna lega odkazala nam je v družbi svobodnih civiliziranih narodov odlično mesto. Poklicani smo, da posredujemo med evropskim in azijskim ter afriškim kontinentom. Naši trgovini in industriji odpirajo se, če bodemo umevali veliki čas, nedogledne perspektive. Za to pa potreba predvsem velikopotezne trgovske in prometne politike.

S tega stališča pa se poda že toliko skupnih stikov med tremi sestavnimi deli našega jugoslovanskega naroda, da se bo pokazala potreba, pretežni del javnih interesov urediti po vesoljni Jugoslaviji po enakih načelih in da bo torej naš osrednji parlament dejanski tisti faktor, ki bo redoma odločeval o naših javnih zadevah.

Da morata nastop Jugoslavije na zunaj in nje obramba – če bomo diplomate in generale sploh še potrebovali – biti skupna in enotna, se razume po sebi. Da mora naša trgovska, prometna in finančna politika biti urejena po enotnih načelih, je po prednavedenem menda nedvomno. Nikakega pametnega razloga pa tudi ni za mnenje, – in v tem g. pl. Šukljeju ne moremo pritrditi – da naj se onstran Sotle in Save drugače upravlja in sodi kakor pri nas Slovencih. Nasprotno, čim enotnejši je državni ustroj, tem lažje in hitreje bomo mogli doseči svoje skupne cilje. Končno tudi ureditve šolstva ne bomo mogli prepustiti zgolj posameznim narodnim skupinam. Dasi smo uverjeni, da nam skoro vstane v naši beli Ljubljani dolgo zaželjeno vseučilišče, preostaja nam na polju omike in prosvete vendarle še toliko ogromnega dela, da ga sami gotovo ne zmoremo. To ne velja samo o našem srednjem in strokovnem šolstvu, ampak pred vsem o ljudskem šolstvu, ki se v Avstriji pod deželno upravo nikdar ni moglo razviti.

Če se torej načeloma zavzamemo za kolikor mogoče dovršeno centralizacijo celotne državne uprave v bodoči Jugoslaviji, tedaj nas pri tem vodi izključno le že zgoraj obrazloženo prepričanje, da bomo svojo misijo tem hitreje in sigurneje dovršili, čim enotnejši in krepkejši vstopimo v krog svobodnih, civilizovanih narodov. Kjer skupni interesi niso prizadeti, naj se pusti vsaki posamezni skupini proste roke, kakor sploh zvesti demokratiškim načelom a priori perhoresciramo vsako nasilnost. Krog javnih interesov utegne – o tem smo uverjeni – v novi dobi tako narasti, da ostane za inicijativo lokalnih skupin, občin, okrožij ali dežela, ali kakor jih že hočete imenovati, še vedno dovolj inicijative.

Kako naj to inicijativo pospešujemo, ali potom vpeljave avtonomije v gotovih mejah, ali na ta način, da se najširši krogi pritegnejo k sodelovanju pri poslih javne uprave, bo stvar premisleka in izkušnje. O avtonomiji – občinski in deželni – smo v Avstriji govorili dovolj, vredna pa ni bila ne ena, ne druga nič.

Nam se vidi, da bo treba javno upravo in predvsem tudi sodstvo kar le mogoče poenostaviti in, da si prihranimo ogromne stroške, za drag, pa neokreten in samopašen birokratski aparat, lajiški element v kar največji meri pritegniti k opravilom nižjega sodstva in uprave. Na ta način dobimo iz vrst naših domačih narodnih uradnikov potrebne moči za mnogovažnejša vodilna mesta, na drugi strani pa udejstvujemo dozdaj pri nas malodane nepoznano načelo, da je vsak samopraven državljan poklican in dolžan svojim zmožnostim primerno sodelovati pri javni upravi.

Seveda bo za prehodni čas marsikaj moralo ostati pri starem, druge zadeve pa se bodo morale rešiti kompromisnim potom. Enotna uprava in sodstvo se ne dasta vpeljati čez noč.

Končno naj se dotaknemo še narodnostnega vprašanja. Da mora biti v Jugoslaviji vsakemu delu troimenega naroda, dokler se še ločimo po narečjih, zajamčen neomejen narodni in kulturni razvoj, se razume po sebi. Na drugi strani pa bodi naša zveza poklicana, poglobiti naše stike z onimi, ki so po jeziku in krvi isti, in pripravljati pot danes nam še neznani višji kulturni jednotnosti. Uverjeni smo, da bo uprav to tesno medsebojno občevanje in spoznavanje za vse, danes še diferencirane skupine v Jugoslaviji obrodilo bogate sadove ter izredno poživilo in poplemenitilo naša kulturna stremljenja. Nadaljni razvoj mirnim srcem puščamo bodočnosti.

Mi smo tesarji in zidarji. Stvar naših potomcev bo, da naš dom opremijo z udobnostjo. Zacelimo rane, ki nam jih je vsekala ta strašna vojna in storimo vse, da pokažemo svetu dobro voljo in si pridobimo zaupanje velikih, svobodnih in civiliziranih narodov, in – vse bo prav:

Fortunae cetera mando, quae iuvet et melius, quam tu tibi, consulat opto.

Opombe

126. Slovenski narod, leto LI, št. 243, Ljubljana, 19. 10. 1918, V.[iktor] S.[ušnik], V Jugoslaviji.