Vprašal sem različne svoje prijatelje, ki se ukvarjajo veliko s politiko, kaj sodijo o bratenju Vseslovenske ljudske stranke s hrvaško Stranko prava?¹⁰⁵ Večina je skomizgnila z rameni, drugi so me opozorili na v Slovencu objavljen Šusteršičev govor na nedeljskem hrvaško-slovenskem saboru v Ljubljani: Varovati se moramo in hočemo nesmiselnega in neplodnega frazerstva in kričaštva, ki ljubi pozo radikalno-narodnega junaštva, v resnici pa je preračunjeno komedijanstvo … In dostavili so moji prijatelji: S tem je Šusteršič sam najbolje ocenil najprej navdušeno poročilo v Slovencu, potem pa celi ta hrvaško-slovenski sabor v Ljubljani, na katerem so se bratili voditelji slovenskih kmetov, ki jim je Velika Hrvaška in pohrvatenje zadnja skrb, s hrvaško stranko, ki se nikoli ni brigala za Slovence.

Tako sodijo po Štajerskem ljudje,ki se ne bodo nikoli povspeli do iste mere politične zagrizenosti, kakor jo vidimo in čutimo vsak dan pri klerikalcih. Tem postaja ravno Slovenska¹⁰⁶ premajhna za aspiracije njih dunajskih in rimskih komandantov ter domačih, slovensko govorečih voditeljev. Poskusili so že svoj čas s hrvaško kmečko stranko. Saj nam je še živo v spominu, kako navdušeno so pozdravljali Šusteršič, Krek in sploh vsi aranžerji sedanjega prvega hrvaško-slovenskega sabora v Ljubljani Radića in njegove seljake … Z Radičem ni bilo nič, morda bodo imeli slovenski klerikalci več sreče z Mile Starčevićem. Upamo samo, da ne bo treba zopet financirati kake v dolgove zakopane zagrebške tiskarne in da bo dr. Šusteršič v boju za državnopravni program Stranke prava vsaj tako vstrajen, kakor za bosanske kmetiče v delegacijah. Edino dobro je, da so naši slovenski klerikalni volilci tako konservativne, potrpežljive in malo misleče duše: kajti njihovi voditelji in stranke menjujejo hitreje imena ko suknje. Katoliško-narodna, slovenska ljudska, vseslovenska ljudska stranka, to je šlo naglo drugo za drugim. Menda ne ostanejo dolgo tudi planinski Hrvatje …

Ali se splača tu na novo konstatirati strahovito praznoto vseh govorov na tem prvem hrvaško-slovenskem saboru v Ljubljani? Človek bi mislil, da je kje ob Sotli v prijazni vinski kleti med veselimi vinskimi brati, ki ob čaši vinca rujnega slave pobratimi je – da jih drugi dan, ko se s težko glavo vzbude, do dobrega pozabijo in gredo za svojimi, včasi prav neveselimi praktičnimi posli. Na takih zborovanjih, ki mislijo biti zgodovinska in ki se lotijo tako velikega dela, kakor je poskus raztrgati dve državi in razcepiti celo vrsto avstrijskih kronovin, se ima drugače govoriti! To je globoko naše in zelo utemeljeno prepričanje. Nakopavati si mogočne sovražnike s pustimi frazami in zračnimi gradovi, ne da bi se vedelo, kako in kje jih premagati in kako še poslej urediti lasten dom, je v naših razmerah političen zločin, ki je tembolj obsojanja vreden, ako ga zakrivijo iz osebnih in enostransko političnih nagibov izvoljeni ljudski mandatorji. Govoriti danes o skupnih narodnih, gospodarskih in kulturnih ciljih Slovencev in Hrvatov je le malo več, ko igranje z besedami. To, kar imamo že danes res skupnega, so povrh tega ustvarili pristaši gnjilega liberalizma in ne Šusteršičevi planinski Hrvati. Edino realno-politično je bilo na celem le nekoliko prehitro Šusteršičevo zatrjevanje, da on in njegova stranka ne bode navzlic vsemu vseslovenstvu, pravaštvu in hrvaštvu zapiral oči pred realnimi dejstvi … Če bode torej realna politika zahtevala kaj drugega ko držati se svete prisege na državnopravni program Stranke prava, pa se bode iz planinskega Hrvata dr. Šusteršiča čudovito naglo pokazal najtrdnejši pristaš nedeljene Cis- in Translitvanije, robat kmet, ki mu je agrarni program vse in ki žvižga na vse hrvaško, koncilijanten voditelj avstrijskih vladinovcev in navsezadnje – deželni glavar kranjski.

Pred dvema letoma se je z velikim kričem ustanovila v Ljubljani Vseslovenska ljudska stranka. Plačani ljudje so obsipavali dr. Šustersiča s cvetlicami in venci, Slovenec ni mogel najti dovolj navdušenih besed o tistem zgodovinskem dnevu – zdi se mi, da je bil 17. oktober – in kaj je nastalo iz vsega? Nič, še manj ko nič. Šusteršič izrablja prej ko slej ves parlamentarni vpliv izvenkranjskih državnih poslancev za svoje namene in izključno klerikalne politične cilje na Kranjskem. Korošce, Primorce, Štajerce se odpravi z resolucijami, interpelacijami in grožnjami napram vladi, takimi seveda, ki se nikoli ne uresničijo in katerih nemški politični krogi s sebi naklonjeno vlado ne upoštevajo drugače kakor da se iz njih norca delajo. Tudi na prvem hrvaško-slovenskem saboru v Ljubljani se je vendar zdelo aranžerjem potrebno potolažiti štajerske in koroške Slovence s prazno grožnjo centralnega vodstva Vseslovenske ljudske stranke …

Slovenski klerikalci niso doslej ničesar teoretičnega in praktičnega storili za uresničenje našega najvišjega političnega cilja, združenja vseh slovenskih dežel, dasi je od tega v veliki meri odvisen naš narodni obstanek in je to politično geslo popularno vsaj v izobraženih krogih našega naroda. Že to kaže, da bodo še manj storili za državnopravne cilje Stranke prava, ki jih pri nas le malo ljudi pozna in ki bi jih široke vrste našega ljudstva, ko bi bile o njih poučene, direktno odklonile. Treba je to jasno povedati in se ne loviti za kakimi fantomi. To je v interesu hrvaškega naroda.