V kratkem ide poziv na Vas, svobodoljubni, samostojno misleči, po napredku hrepeneči štajerski Slovenci, da se snidete in si vočigled našim žalostnim političnim razmeram, vočigled našemu žalostnemu gospodarskemu in prosvetnemu položaju ustvarite organizacijo z enotnimi načeli, organizacijo, ki bi po jasno začrtani poti dvignila slovensko ljudstvo v prosvetnem in gospodarskem oziru ter se odločno borila za njegove politične pravice, za njegovo čim večjo politično svobodo.

Poziv ide na Vas, da si ustvarite samostojno, neodvisno slovensko stranko, ki bi v popolnem nasprotju s sedanjo našo oportunistično politiko, to je s politiko takozvane zlate srednje poti, nastopila najodločnejši boj za politične in jezikovne pravice slovenskega naroda, boj za prosvitljenje naroda z vsestransko izobrazbo, boj za osamosvojo slovenskega gospodarstva od stanovskega jerobstva in tujega kapitala.

Obenem ide na Vas poziv, da si ustanovite samostojno ljudsko glasilo, časopis, pisan za ljudstvo, ki bi zastopal neodvisno na vse strani koristi vsega slovenskega ljudstva in ne le posameznih njegovih stanov.

Da slovensko ljudstvo izve, kakšni so naši cilji, kaj hočemo z novo stranko in z novim listom, da se razbistrijo pojmi o nas, ki so nas že dozdaj razkričali za brezverce itd. – zato pošiljamo v svet to knjižico z željo, da jo baš oni stanovi slovenskega ljudstva na Štajerskem pazno prečitajo, ki tvorijo veliko večino našega naroda, z željo, da jo prečitajo pazno posebno slovenski kmetje, slovenski delavci ter naš srednji stan.

*

Narodnost je naše najvišje načelo. Kjer zahteva narodna korist, se ima ukloniti vse drugo.

Naša prva skrb mora biti, da se ohranimo kot samostalen narod, da si ohranimo svojo samobitnost, svoj jezik, svoje šege in običaje, svoje narodne lastnosti. Zato pa je potrebno, da se nam priznajo vse pravice, gojiti svojo narodnost, jo spopolnjevati in dvigniti narod do čim višje popolnosti na vseh poljih javnega življenja. Eden prvih pogojev v to je, da se nam da neomejena možnost gojiti svoj jezik. Narodnost pri nas pomeni v prvi vrsti, da bi tam, kjer prebiva naš narod, tudi vlada bila slovenska, da bi se rabil na političnih uradih, pri sodnijah, davkarijah, pri poštah, v šoli ter v vseh drugih uradih ter sploh v vsem javnem življenju ob vseh javnih prilikah narodov jezik, da bi se uradi na Slovenskem z ljudstvom in med seboj posluževali do najvišjih inštanc slovenskega jezika. Vsi dopisi, ki jih pošlje katerikoli urad, bodisi kakemu posameznemu Slovencu ali kakemu slovenskemu občinskemu uradu ali kateremukoli narodnemu zastopstvu, morajo biti pisani v slovenskem jeziku. Vsi zapisniki s slovenskimi strankami, bodisi na političnih uradih ali pri sodnijah se morajo pisati v slovenskem jeziku, razprave pri sodnijah s slovenskimi strankami se imajo vršiti izključno v slovenskem jeziku, obtožnice, razsodbe, govori državnih pravdnikov itd., – vse se mora pri osebah slovenske narodnosti podajati v narodovem jeziku. Porote naj so popolnoma slovenske, vprašanja na porotnike in njih odgovori naj bodo slovenski. Zahtevati je posebej, da se priklopijo slovenske občine, spadajoče sedaj pod graško deželno sodišče, okrožnemu sodišču v Mariboru.

Zahtevamo, da dopisujejo s slovenskimi zastopstvi (občinami itd.) ter s slovenskimi poedinci tudi razni deželni zavodi v slovenskem jeziku, v prvi vrsti deželni odbor, dalje razne deželne bolnišnice, kmetijske šole itd. Tudi namestništvo ima dopisovati kakor vsi drugi uradi s Slovenci v našem jeziku. Zahtevamo, da so pri namestništvu, v raznih oddelkih ministerstev, pri najvišjem sodišču in drugih osrednjih državnih uradih nastavljeni poleg drugih tudi uradniki, ki razumejo slovenski jezik, ker je neomejena pravica vsakega poedinca-Slovenca in vsake slovenske korporacije (občine itd.), da dopisuje z vsemi uradi gori do cesarja v svojem, slovenskem jeziku, in ga morajo povsod razumeti. Zahtevamo, da so vsi razglasi, ki jih razpošiljajo naši uradi, slovenski, da so vsi nadpisi na naših uradih in v uradih, da so vsi pečati naših uradov vsaj dvojezični, in da zavzema slovenski jezik prvo mesto. Nadpisi na železniških postajah, ki stoje na slovenskem Štajerskem, morajo postati vsaj dvojezični, in na prvem mestu slovenski, ravnateljstva teh železnic morajo pripoznati našo narodnost na naših tleh in morajo pripoznati, da je naš narod v veliki večini, torej: slovenski napisi na prvo mesto. Pridejo še mnoge zahteve, kakor zahteva po slovenskih voznih listkih itd., katere bo naša stranka z železno doslednostjo stavila in se za nje bojevala. Poštni pečati morajo po celem slovenskem Štajerskem v doglednem času se preleviti v dvojezične.

Le k uradnikom, o katerih ljudstvo ve, da so Slovenci, prihaja z velikim zaupanjem. Zahtevamo torej pravice za naš slovenski jezik, zahtevamo ravnopravnost našega jezika z vsemi drugimi jeziki v državi, ki imajo že vse te pravice dane, zahtevamo te pravice, ker hočemo, da ljudstvo vdobi zaupanje v urade, ko bo videlo tam svoje sinove, ker hočemo, da naše ljudstvo ne gleda v vsakem človeku, ki blebeta v uradu nemščino, nekaj boljšega in višjega.

S posebnim ozirom na naša sodišča zahtevamo ravno tam najstrožje izvedenje načela enakopravnosti, in da se more to storiti najuspešneje, bo naša neumorna in odločna zahteva: ustanovitev samostojnega nadsodišča za vse slovenske pokrajine v Ljubljani . Nadsodišče v Gradcu, pod katero spadamo, je najhujši tlačitelj državnih zakonov, je najhujši sovražnik slovenskega jezika, je najtrdovratnejši podpornik ponemčevanja slovenskih duš, zato nočemo o njem ničesar več čuti in je baš tukaj v prvo naš klic:

proč od Gradca!

Za pravice slovenskega jezika v vseh navedenih slučajih hočemo kot stranka stati trdno in neomajno in naša glavna naloga bo, rušiti vladni sistem, ki daje predpravice nemškemu na škodo našega jezika. – Neizprosen boj proti vladi do dosege končne zmage – to je naše načelo, ki je hočemo izvajati s strogo doslednostjo. In baš tukaj tiči eden vzrok, zakaj se ločimo kot stranka od naše dosedanje politike. Najstrožje obsojamo oportunizem, t. j. tisto zlato srednjo pot, ki jo je hodilo naše vodstvo dosedaj tudi napram vladi. Vlade se ne sme napadati, – to je odmev vseh besed našega dosedanjega vodstva. Ako bi obveljalo to načelo v naši politiki še dalje, potem ubijemo sami sebe. Kaj pa tudi hočete zahtevati od ljudi, ki junaški sprejemajo nemške dopise od uradov, ki sami sestavljajo nemške vloge na urade, ki se boje vsake zamere pri vladi – kaj hočete zahtevati od teh ljudi? In baš ti ljudje zahtevajo od naših občin, da naj store to, česar oni ne store. Slovenci! Ne naše narodno vodstvo, ampak priprosta občina Kokarje v Savinjski dolini nam je priborila jezikovne pravice, kolikor jih dosedaj sploh imamo. Dosledno je zavračala vsak nemški dopis od vseh uradov. Ni se strašila groženj, ne kazni, – in glejte, ta občina je dosegla, da ji dopisujejo državni uradi, da ji dopisujejo vojaški uradi, ta občina je dosegla, da ji mora dopisovati celo deželni odbor v slovenskem jeziku. – Državno sodišče na Dunaju je na pritožbo kokarske občine s svojo razsodbo z dne 3. julija 1906 razsodilo, da ima tudi deželni odbor dopisovati občini Kokarje v slovenskem jeziku. S tem je izrečeno, da imajo vsi državni in deželni uradi, od katerih to slovenska občina zahteva, dopisovati z njo v slovenskem jeziku. In ne samo z občino, ampak z vsakim poedincem – Slovencem, ki to odločno zahteva.

Na podlagi dosedanjih uspehov posameznih občin, na podlagi ravnopravnosti našega jezika z vsemi drugimi jeziki, katero ravnopravnost pripoznava tudi člen XIX. državnih osnovnih zakonov, na podlagi človečanskih pravic hoče naša stranka biti neizprosen boj za pravice slovenskega jezika v vsem našem javnem življenju, neizprosen boj nasproti vladi, katere se je naša dosedanja politika tako izogibala. V tem boju nam ne bo nobeno sredstvo premalenkostno – in prepričani smo, da z skupnim nastopom z nami enakomislečih štajerskih Slovencev dosežemo v nekaj letih marsikaj, kar se v splošni politični zaspanosti zadnjih desetletij ni doseglo.

*

Hočemo, da se v vsem našem javnem življenju provede načelo ljudske volje, hočemo pravo narodno politiko. Enakopravnost, enakost vseh državljanov, bodisi te ali one narodnosti, pred zakoni bodi izvedeno s strogo doslednostjo. Tudi v narodno-političnem življenju bodi izvedena ta enakopravnost. S tega stališča smo za splošno in v resnici enako volilno pravico. Tudi če se uzakoni sedanji načrt vlade, ki še vedno ne pripoznava enakopravnosti Slovencev ter sploh Slovanov napram Nemcem, se bomo najodločnejše borili zato, da končno zmaga pravica ter da pridejo Slovani do tiste veljave, ki jim gre po številu, po prosvetni in davčni sili.

V nadaljnem doslednem izvajanju enakopravnosti je naše neomajno načelo: enakopravnost vseh stanov, vseh slojev slovenskega ljudstva na Štajerskem. Nimamo grofov, knezov in baronov po rojstvu, kateri z visokega gledajo na druge stanove; ali imamo žal v naših vrstah grofe in barone po mišljenju, ki mislijo, da so upravičeni, nekako z visokega se ozirati na revnejše sloje našega naroda. Streti hočemo vpliv teh ljudi na naše javno življenje. Streti hočemo njih misli, da so edino oni poklicani voditelji naroda, da so edino oni poklicani odločevati usodo štajerskih Slovencev, streti hočemo naziranje, da je edino tisto pravo, kar so oni sklenili; takšnemu prvaštvu, takšnemu poslančevskemu in posameznih oseb nadvladnemu samoljubju hočemo napovedati neizprosen boj; ne gre se nam za osebe, ampak za stvar, za misel prave ljudske politike, v kateri se ima strogo spoštovati pravica inicijative, t. j. pravica vsakega posameznika iz naroda, samostojno predlagati kak načrt za narodno delo. Dandanes se ta pravica ne spoštuje, nasprotno, vsakogar, ki si upa v posameznih vprašanjih politične taktike imeti lastno mnenje in isto tudi zastopa, se je od zgoraj ubilo.

Gre se nam za stvar, da se dosledno proizvede načelo ljudske politike, in če morajo pri boju za to stvar pasti posamezne osebe, ki zastopajo ljudski politiki sovražna načela, je to le nujna posledica razvoja razmer. Načelo ljudske politike pa je, da odločujejo v vseh narodnih, osobito pa bistvenih, važnih narodnih vprašanjih vsi sloji naroda. Sklicati se imajo vsakokrat ljudski shodi, ali vsaj zaupni shodi, h katerim se pa imajo sklicati res zaupniki ljudstva, ki si jih je samo izvolilo, in ne zaupniki, katere si je po svoji volji izvolilo narodno vodstvo. V prvi vrsti imajo na takšne zaupne sestanke biti poklicani oni, ki jim je ljudstvo poverilo svoje zaupanje, to so slovenski, narodni župani ter kot njih zastopniki občinski odborniki. Kjer pa je slovenska narodnost v manjšini, ima biti zaupnik oni, ki uživa med slovenskim prebivalstvom dotičnega kraja največ zaupanja.

Takšni zaupni shodi pokažejo pravo voljo ljudstva. Kakor povdarjano, pri vsaki ves narod zadevajoči stvari se imajo sklicati taki zaupni sestanki, če že ne javni shodi. Ni potreba, da bi se sklicali vsi zaupniki cele slovenske Štajerske v en kraj; godi se to lahko tudi po okrajih in izid glasovanja v posameznih okrajih mora biti merodajen za odločujoče činitelje. Ljudstvo ni izvrševalec volje narodnih voditeljev, ampak narodni voditelji morajo biti izvrševalci narodne, ljudske volje. To je poštena narodna, poštena ljudska politika, in to poštenost v našem javnem življenju zahtevamo z vso odločnostjo. Ne posamezne osebe, ne posamezni stanovi, ampak vsi sloji, vsi stanovi celega naroda imajo odločevati v narodnih vprašanjih.

Z vso pravico se bo zato naša stranka imenovala ljudska stranka, ker bo izvajala to načelo prave demokratske, to je v resnici ljudske politike. Smo proti nadvladi kateregakoli stanu v politiki, ampak za skupno delo vseh stanov, za pošteno skupno delo brez vse sebičnosti in brez vsega koristolovja. Najhujši boj pa napovedujemo onim, ki jim je narodno delo molzna krava za njihove žepe. Skupno, pošteno skupno delo pa izvira iz globokega in ne slepega prepričanja o dobri stvari.

Baš s tega stališča ne odrekamo tudi svečenikom pravice, da se udeležujejo javnega življenja, da se poslužujejo pravic, ki jih imajo kot državljani. Nasprotno, veseli nas, če se bori svečenik nesebično za narodove pravice. Zahtevamo pa, da to dela vedno in povsod tako, da se kaže vrednega naslednika Krista. Neizprosen boj hinavcem in škodljivcem naroda, ki grejo le na to, da uničijo naš rod, da, polno upravičenost tega priznavamo; zavračamo pa ostudno gonjo proti ljudem, v zraslim iz istega naroda, ki imajo drugačno prepričanje. Smo odločni nasprotniki tega, če svečenik izrablja kot tak svoje dostojanstvo v političnem boju. Načelom Kristusovih naukov nasprotuje vsekakor, če se seje sovraštvo nasproti drugače mislečim Slovencem, če se torej spušča duhovnik v politični boj proti svojim rojakom. Uživanja in uporabljanja državljanskih pravic, kakor rečeno, duhovskemu stanu ne odrekamo nikdar, dokler jih uživa in rabi svečenik brez postranskih namenov in brez strasti. Toda nikdar ne bomo pripustili, da bi se vtikalo versko vprašanje v javno življenje. Nismo in ne bomo nikdar proti vzvišenim naukom Kristusovim, nismo in ne bomo nikdar proti veri, temu dragemu zakladu našega ljudstva. Želimo le, da bi se naše ljudstvo čimbolj utrdilo v vseh pravih, vzvišenih naukih krščanske vere, posebej v enem glavnih njenih naukov: kar ne želiš, da bi kdo tebi storil, ne stori tudi ti drugemu. Nismo proti veri, globoki in iz srca vroči, in bi vsikdar bili med prvimi v boju proti onemu, ki bi hotel rušiti temelje pravih Kristusovih naukov. A smo proti temu, da bi se vlačilo vero v politično in gospodarsko življenje naroda, da bi se izrabljalo vero v posvetne, gospodovalne, nesvete svrhe. Smo proti temu, da bi se javne zadeve razpravljale v cerkvi, zadeve, ki spadajo na ljudske shode, smo proti temu, da bi se vlačile v cerkev – v svete prostore – posvetne stvari, ampak želimo, da se uči tam čisti Kristusov nauk. V tej naši zahtevi nas podpira sedanji rimski papež Pij X. sam, ki je izdal nedavno encikliko (poslanico) na italijanske duhovnike, koja poslanica pa velja ravno tako tudi za naše razmere. V tej poslanici pravi papež med drugim, naj se posvečuje posebna pozornost pridigam. S prižnice se mora čuti samo evangelj, a v nobenem slučaju drugih reči, ki spadajo bolj v časnike in pa v vseučiliščne učilnice, kakor pa na sveto mesto.

Tako je torej papež sam naročil svojini svečenikom, da imajo razlagati s prižnic čisti evangelj. Tudi Kristus sam je pognal iz templja Žide, ki so se tamkaj bavili s posvetnimi stvarmi in tako oskrunili tempelj. Spoštujemo verski čut, spoštujemo versko prepričanje vsakogar, bodisi katoličan ali katere druge vere. Spoštujemo globoko versko prepričanje, sovražimo pa hinavščino, hinavsko pobožnost, ki se kaže le na zunaj, ki zavija oči proti nebu, a z rokami grabi po svetu, in ker spoštujemo pravo pobožnost, pravi verski čut, smo proti vsakemu nasilju proti temu. Baš ker spoštujemo versko prepričanje poedinca, zahtevamo svobodo prepričanja za vsakogar, bodisi te ali one vere, zahtevamo, da se nikogar zaradi verskega prepričanja ne preganja in ne zaničuje ter ne smeši pred drugačemislečimi. Mar so naši prekmurski bratje Slovenci, katerih velik del je še danes kalvinske vere, zato manj vredni nego mi Slovenci katoliške vere? Ne, nikdar ne! Spoštujemo verski čut, spoštujemo versko prepričanje, hočemo svobodo prepričanja, in baš zato smo in bomo odločni protivniki vsakega izrabljanja verskih čutil od katerekoli strani v sebične namene, baš zato smo odločni protivniki tega, da bi se svete reči vlačile v nesvete prostore in nasprotno.

*

Postaviti se hočemo na stališče odločnega, sistematičnega, to je doslednega in enotnega narodnogospodarskega dela. Baš za to panogo našega narodnega življenja se je brigala naša dosedanja politika tako malo, da je odvrnila od sebe neštete ljudi. Brez vsakega določnega načrta je tavala naprej – in edino, kar je storila, je delo na polju posojilništva in nekaj malo zadružništva. Priznavamo odkrito, da je tudi to veliko delo, a odkrito izjavljamo obenem, da to še ni vse, da to ni niti desetina onega, kar bi se bilo dalo v narodnogospodarskem oziru doslej izvesti. Baš tukaj jo tudi ena onih točk, ki loči naša pota z dosedanjo oficijelno politiko, ki je dosledno omalovaževala veliki pomen trgovstva in obrtništva, ki je dosledno zanemarjala delavski stan in ki je tudi za kmečki stan storila tako malo, da kmečko ljudstvo izgubiva vedno bolj zaupanje do tega vodstva. Javno obtožujemo naše dosedanje vodstvo, da ni imelo smisla za velike naloge narodnogospodarske politike.

Nihče ne sme biti tako slep, da bi tajil resnico, da kmečki stan propada. Krivda je v gospodarski politiki naših modrih vlad iz prejšnjih desetletij, ki se za kmeta ni brigala ter ga s proglasitvijo vsestranske svobode prepustila njegovi usodi. Ta svoboda – ki je bila laži-svoboda – ni prinesla kmečkemu stanu nobenih koristi, nasprotno je učinila, da je začel kmet pod težkimi bremeni propadati. Zakonodajstvo, ki je pač skrbelo za one, ki so si polnili iz kmečkih, delavskih in obrtniških žuljev svoje žepe, to zakonodajstvo je kmečki stan preziralo in ga prepustilo usodi. Država, ki je imela dovolj vzroka, se brigati za ta svoj najštevilnejši stan, za ta steber države, ta država je držala križem roke in ni ganila niti z mezincem, namesto da bi ga bila podpirala v nesrečah, mu dala priliko za strokovno in splošno izobrazbo in mu tako z izomiko dala orožje v roke proti nadvladi kapitala. In kakor drugod, tako je trpel kmečki stan tudi na slovenskem Štajerskem. A trpel je naš slovenski štajerski kmet še mnogo bolj zato, ker so se naselili med nami oholi tujci, ki so izsesali slovenskega kmeta do kože in ga sedaj neusmiljeno podijo z rodne grude, katero ljubi slovenski kmet tako iskreno.

In vendar je še čas, da rešimo stan, ki je steber državi in narodu. Še zaupamo v sile našega ljudstva, še zaupamo v duševne zmožnosti našega kmetskega stanu, zmožnosti, ki ga bodo, ki ga morajo usposobiti za uspešen boj za obstanek.

Naša sveta naloga bo, buditi v prvi vrsti stanovsko samozavest slovenskega kmečkega ljudstva, dalje pa, pripomoči mu do vseh virov strokovne in splošne izobrazbe, izomike, ki ga bo usposobila za življenski boj. Stanovska samozavest je eden glavnih pogojev obstoja in napredka kmečkega stanu. Slovenski kmet se zavedaj, da je Slovenec, a se zavedaj tudi in bodi ponosen nato, da je kmet. Slovenski kmet se zavedaj, da v napredku, da v samostojnem mišljenju leži velik del odporne sile. Neodvisno in samostojno naj misli slovenski kmet o vsaki stvari, neodvisno in samostojno naj presoja vse zadeve in razmere, in samostojno in neodvisno po svojem prepričanju naj dela! Slovenski kmet stoj na tisti strani, kjer vidi pravo ljubezen in pravo spoštovanje do svojega stanu, slovenski kmet pristopi k tisti stranki, ki hoče z njegovim sodelovanjem pošteno in odkrito delati za napredek kmečkega ljudstva. Slovenski kmet se zavedaj, da leži v samopomoči glavni pogoj rešitve in obrambe. Zato je potrebno, da se združi slovensko kmečko ljudstvo na Štajerskem v čvrsto armado, potrebno, da se združujejo kmetje v kmetijskih podružnicah in da spoznajo veliko važnost kmetijskih zadrug, osobito zadrug, ki pospešujejo posredovanje prodaje kmetijskih pridelkov. Takšne zadruge, če se uvedejo po celem slovenskem Štajerskem, bi imele neprecenljiv pomen, ker bi v zvezi z enakimi zadrugami pri drugih narodih potem one določevale ceno posameznim pridelkom, in ne razni židovski špekulantje. Organizirati bi se morale takšne zadruge krajevnim razmeram primerno; tako bi trebalo za ljutomerski okoliš vinarske in sadjarske zadruge z naznačenim delokrogom, isto za Haloze, Bizeljsko, itd. Podrobnejšega načrta v tem oziru v tej knjižici ne moramo navajati, ker ima knjižica namen, le v glavnih potezah podati naše misli.

Poleg samopomoči je eden glavnih pogojev napredka v kmetijstvu, da pomagata kmetu izdatno država in dežela, katerima plačujemo ogromne davke pač za to, da se tudi od časa do časa v slučajih nesreč spomnita kmečkega stanu. Konečno bomo zahtevali vedno in odločno od onih, ki delajo zakone, da se z vso vnemo potegujejo za kmečke koristi. Koliko hvaležnega polja imajo tukaj. Naj se spomnijo samo, kako hudo breme je za kmeta triletna vojaška služba; kako težko pogreša slovenski kmet skozi tri leta svojega sina. Zahtevamo, da se čimprej ustvari zakon o dveletni vojaški službi, da se uredi vprašanje vojaških vaj v zmislu kmečkih zahtev. Zahtevamo nadalje, da se čimprej ustvari zakon o stalnih kmečkih domovih, da se tako stori konec še nadaljnjemu usodepolnemu razkosavanju naših kmetij; ti stalni kmečki domovi naj bodo nedeljivi in nezadolžljivi in tudi dedinsko pravo za te domove se ima urediti v smislu koristi in potreb kmečkega stanu. Zahtevamo nadalje pravično ureditev davkoplačevanja, naj se uvede progresivni davek, to se pravi, če plačam jaz od premoženja 100 K 5 K davka, ima plačati oni, ki ima stokrat s oliko, stokrat toliko davka, in ne, kakor je to edino v korist bogatašem urejeno sedaj. Pri davkih naj se bolj ozira na dohodke od imetka nego na dohodke od dela. Zahtevamo ureditev zavarovanja kmečkega stanu proti nesrečam od strani države, ter tudi ureditev zavarovanja za slučaj smrti v korist vdovam in sirotam. Zahtevamo osamosvojo kmečkega stanu od denarnega izsesavanja, ureditev osebnega in hipotečnega kredita pri vseh naših denarnih zavodih tako, da ima kmet, ki je primoran vzeti posojilo, upanje, da z odplačevanjem obresti obenem odplačuje tudi kapital, ker to dviga njegovo voljo in njegov ponos.

V svrho gospodarskega napredka kmečkega stanu je potrebna strokovna poleg splošne izobrazbe. Le z izobrazbo je mogoč uspešen boj ter tekmovanje z drugimi narodi. V svrho strokovne izobrazbe zahtevamo takojšnjo ustanovitev že obljubljene slovenske kmetijske šole za slovensko Štajersko , na kateri se bodo naši kmečki sinovi pod ugodnimi pogoji priučili praktičnemu gospodarstvu. Zahtevamo, da vlada uredi na Spodnjem Štajerskem krajevnim razmeram primerno vzorne kmetije, katere si bodo naši kmetje lahko večkrat ogledali in se na njih marsikaj praktičnega naučili.

Zahtevamo nadalje, da se razbremeni gospodarstvo naših občin s tem, da se potom zakonodaje uredi vprašanje občinskih ubožcev, katero vprašanje dandanes tako hudo zadeva naše občine. Zahtevamo tudi, da se revidira in uredi vprašanje domovinske pravice, ki našim občinam v gospodarskem oziru toliko škoduje.

Slovensko delavstvo je važen činitelj v našem narodnem življenju. Obsojamo našo dosedanjo politiko, ki je – skoraj bi rekli – odvračala ta stan od sebe. Kakor za kmečki stan, hočemo tudi delavskemu povzdigo stanovske samozavesti. Želimo in hočemo delati na to, da se slovensko delavstvo iz Štajerske organizira (združi) strokovno v splošno slovensko delavsko društvo za Štajersko . Želimo tudi politične organizacije delavstva na narodnostni podlagi, ker želimo, da se vsak naš delavec zaveda tega in je ponosen na to, da je slovenski delavec. Zahtevamo zakonsko obrambo delavstva proti izrabljanju, proti gospodarski premoči kapitala, četudi vidimo v organizaciji delavstva kot samopomoči en del te obrambe. Osobito zahtevamo to obrambo za žene in otroke. Zahtevamo, da se delavski čas v posameznih strokah dela skrajša po zahtevah delavstva, da se povsod urede dostojne plače, ter da se v vseh strokah uvedejo zakonita razsodišča v slučajih prepirov med delavci in delodajalci. Občine, sploh samoupravna (avtonomna) zastopstva naj po močeh skrbe za dobre odnošaje delavstva v gospodarskem, socijalnem, prosvetnem in posebej v zdravstvenem oziru. Zahtevamo konečno, da se uredi zakonskim potom zavarovanje delavstva za slučaj bolezni in smrti in da se ustvari v ministerstvu poseben oddelek za delavske zadeve.

Trgovski in obrtni – kot srednji stan – je poklican v prvi vrsti, izpodriniti tuji kapital z naših tal, je poklican, priboriti slovenskemu narodu mesta in trge po Spodnjem Štajerskem. Zopet obtožujemo naše dosedanje narodno vodstvo, da je tekom desetletij dosti premalo storilo za razvoj in napredek slovenskega trgovstva in obrtništva na Štajerskem. Ne zadostuje, če se pokliče v kak trg ali mesto slovenskega obrtnika in se ga potem – prepusti njegovi usodi. Vse zastonj je klicati slovensko ljudstvo na dosledno izpolnjevanje gesla Svoji k svojim!, dokler voditelji sami uprav vnebovpijoče greše nad tem geslom. Vse zastonj je klicati k izvajanju tega gesla, če se ne da slovenskemu trgovcu in obrtniku možnosti, da postaneta krepka tekmovalca nasprotnemu obrtniku in trgovcu, dokler slovenski obrtnik in trgovec ne stojita na stališču poštene solidnosti in odkritosrčne konkurence. Želimo krepek razvoj našega trgovstva, in baš v to je v prvi vrsti potrebna stanovska samozavest. Z veseljem pozdravljamo s tega stališča Slovensko trgovsko društvo v Celju ter se sigurno nadjamo, da bo tekom časa vzgojilo na slovenskem Štajerskem trgovski zarod, ki bo uspešno tekmoval z nasprotniki ter tuje pijavke izrinil za vselej iz slovenskih krajev. V organizaciji, kakor je ta zasnovana in ki se mora razširiti na široko polje gospodarskega dela, v prvi vrsti na ureditev trgovskega kredita, leži samopomoč slovenskega trgovstva. Želimo tudi, da napreduje slovenska obrt. V to svrho je baš kot pri trgovcih v prvi vrsti potrebna stanovska samozavest. Naš trgovec in naš obrtnik se naj zavedata, da sta: slovenski trgovec in slovenski obrtnik. V obrambo male obrti zahtevamo od zakonodaje, da ji osigura obstanek poleg velike obrti, industrije. Strokovna obrtna organizacija, kakor je Občeslovensko obrtno društvo v Celju , o katerem želimo, da začne s pozitivnim uspešnim delom, bo zdatno zvišala odporno silo slovenskega obrtništva. V tem oziru z veseljem pozdravljamo odločni napredek slovenskega obrtništva v Šoštanju, ki si je samostojno uredilo vprašanje obrtnega kredita. Naša skrb bo, da se razširi ta zdrava in rešilna ter napredek pospešujoča misel na celo Spodnje Štajersko. Baš ureditev tega vprašanja ter krepka organizacija našega trgovstva in obrtništva bo izdatno pospeševala oni naravni razvoj, ki pelje do popolne osamosvoje našega srednjega stanu od tujega kapitala, od tujih tvrdk – ter tem potom do popolne osamosvoje naših mest in trgov na slovenskem Štajerskem. Razvoju trgovine in obrti je nujno potrebna ureditev prometnih sredstev, v prvi vrsti železnic. Zahtevamo, naj se pri gradnji železnic ne daje prednost nemškim pred našimi kraji, zahtevamo v interesu našega kmetijstva, trgovstva in obrtništva čim najhitrejšo izgradnjo železniških zvez Ljutomer – Ormož, Rogatec – Brežice ali Mestinje – Brežice in Konjice – Velenje ter zvezo Savinjske doline s Kranjsko. Zahtevamo podržavljenje vseh železnic, posebej južne železnice, ki vozi skozi naše kraje. V korist kmetijskega proizvajanja, v korist trgovstvu in obrti pa zahtevamo obenem izjednačenje tarifov (cen) na železnicah za prevažanje blaga.

V krepkem, enotnem zastopstvu trgovstva in obrtništva vidimo obenem velik del narodnostne obrambe našega srednjega stanu. Ker pa stoji graška trgovska in obrtna zbornica na izključno nemško-narodnem stališču in se pri napetih razmerah to ne more spremeniti, zahtevamo v obrambo stanovskih in narodnostnih koristi našega spodnještajerskega trgovstva in obrtništva samostojno trgovsko-obrtno zbornico za slovensko Štajersko .

Izjavljamo, da bomo obračali posebno pozornost in posebno skrb na razvoj naše domače industrije ali velike obrti, ki je danes pri nas še v povojih. Delali bomo z vsemi močmi nato, da čimnajveč onemogočimo še nadaljnje vsesavanje tujega kapitala v našo zemljo in da čimnajbolj omogočimo razvoj slovenskega kapitala v naši deželi. Naš cilj je, da zabranimo in da zmanjšamo upliv tujega, nam sovražnega kapitala na naše gospodarske razmere.

Da pa se dvigne naša trgovina in naša obrt, je zopet ena glavnih potreb poleg stanovske zavesti in samopomoči strokovna izobrazba. Brez nje ni mogoč napredek trgovine in nje tekmovanje s trgovino naših nasprotnikov, in istotako ne obrti. Zato zahtevamo strokovnih slovenskih trgovskih in obrtnih šol, v katerih si bodo naši mladeniči, ki imajo veselje do teh strok, pridobili na podlagi materinskega jezika vse praktične in tudi teoretične znanosti. Zahtevamo začasno slovensko trgovsko šolo v Celju ter slovensko obrtno šolo v Šoštanju .

Delati hočemo na to, da se do časa ustanovitve teh šol upeljejo s pomočjo države slovenski trgovski in obrtni tečaji.

Slovensko uradništvo je poleg trgovstva in obrtništva oni stan, s pomočjo katerega si moramo konečno osvojiti mesta in trge spodnještajerske. Zato zahtevamo za naše uradništvo, kakor je to pri nemškem, popolno svobodo političnega prepričanja in svobodo v posluževanju se državljanskih pravic. Zahtevamo, da ostanejo slovenski uradniki na slovenskih tleh, da se jih ne pošilja brez potrebe v popolnoma nemške kraje, in se pri nas zato nastavlja zagrizene nasprotnike vsega, kar je slovensko.

Slovensko učiteljstvo je oni sloj našega naroda, ki mu daje notranje moči. Našemu učiteljstvu je izročena v mladih letih naša mladina in učiteljstvo ima težko in odgovornosti polno nalogo, da nam vzgoji našo deco v duhu nravnem, narodnem in družabnem. Težka je naloga, in slovensko učiteljstvo jo vrši z vnemo in pogumom. Baš zato pa zahteva tudi učiteljstvo, da se ga za trud primerno poplača, zahteva nadalje, da se mu podele vse državljanske svoboščine. Te zahteve podpiramo odločno, ker vemo in čutimo, kako velikansko dobro tiči v izobrazbi, podani naši mladini v ljudski šoli, za blagor celega naroda. Odločno se izjavljamo proti preganjanju učiteljstva, če deluje v narodnem oziru in želimo, da v tem oziru slovensko učiteljstvo baš s svojo strokovno organizacijo nastopi odločno in neupogljivo.

Za svečeniški stan zahtevamo, naj se urede plače zanj od strani države, posebej za nižje svečeništvo, naj se odpravi bera, ker se nam zdi nevredna izomikanega človeka sploh in posebej svečenika, in naj se urede pristojbine za cerkvena opravila. Naš pristojbinski zakon je zastarel, je nepoznan ljudstvu in zato se dogajajo dostikrat razburljive nerednosti. Tudi svečeniškega stanu zahteve, v kolikor bodo upravičene, bomo vedno podpirali.

Želimo konečno, da se organizirajo vsi stanovi po svojih poklicih, želimo pa tudi, da vsi napredni poedinci posameznih stanov kot politične osebe pristopijo k stranki, ki hoče biti in bo vsenarodna, ker bo z enako ljubeznijo oklepala v sebi vse stanove naroda ter bo odločno podpirala in se bojevala za pravice in zahteve posameznih stanov, v prvi vrsti kmečkega stanu.

Od naših zastopnikov v državnem in deželnem zboru pa zahtevamo, da zastopajo splošno-slovenske koristi z vso brezobzirnostjo in nepopustljivostjo, zahtevamo od njih, da opuste oportunistično politiko, češ, vladi se ne smemo zameriti, zahtevamo od njih, da tudi oni od vlade zahtevajo, a ne prosijo, zahtevamo, naj ne plazijo na kolenih pred mogotci krog vlade, ampak pokažejo naj kot naši zastopniki, da je tudi v našem narodu ponosa in volje dovolj, da se otrese krivic, s katerimi ga vlada tlači, in da si pribori pravice, ki mu gredo. Posebej zahtevamo od naših poslancev, da z vso odločnostjo zastopajo naše gospodarske koristi, v prvi vrsti gospodarske koristi našega kmečkega stanu. Tukaj ne zadostujejo drobtinice z vladne mize v obliki tu in tam kakšnih podpor, tu je treba novih zakonov, ki korenito spremene dosedanje razmere.

Zahtevamo, da zastopajo pred vlado brezobzirno koristi vseh naših stanov in da ne prodajajo kompromisom na ljubo slovenske zemlje vladi na milost in nemilost v ponemčevanje. Klicali bomo poslance vsak čas na strog odgovor, ker so voljeni od nas; in če so prevzeli breme, če so prevzeli odgovornost, naj ne smatrajo tega za puhlo čast, ampak za sveto dolžnost napram narodu, za življensko delo, od katerega nam imajo polagati račun.

*

Hočemo vsestransko izobrazbo vsakega poedinca iz našega naroda. Izobrazba, sloneča na neovržnih resnicah novodobne vede, sloneča na trdih temeljih napredka in svobode prepričanja, izobrazba vsestranska, – to je naša zahteva, to je naš cilj. Pospeševati hočemo z neumornim delom, s prirejanjem javnih shodov, predavanj, z razširjanjem poljudnih knjižic in naprednih časopisov, pospeševati hočemo z neprestanim poukom ljudstva na vseh poljih modernih znanosti to vsestransko izobrazbo naroda, ki je prvi pogoj, da se vzdržimo, da se ohranimo in da napredujemo kot narod na vseh poljih javnega življenja. Sovražimo in zametavamo enostransko vcepljanje raznih naukov v srca našega naroda, zametavamo načelo, da ljudstvo mora verjeti kak nauk že edino za to, ker se mu pove od le ali one strani. Vsak poedinec našega naroda si vdobivaj časoma vpogled v svetovno vrvenje, vsak se izobrazuj svobodno po svojem prepričanju, vsakdo čitaj to, kar on sam želi citati, a čitaj vselej s pravim in treznim premislekom, ter presodi vedno resno in razumno, kaj je prav in kaj ni prav. Kadar bo vsak poedinec našega naroda prišel do tega, da bo o vsaki stvari začel sam razmišljati, sam presojati, takrat bomo stali na stališču, da si ljudstvo ne bo dalo zapovedovati ali se priganjati niti od te niti od one strani, ampak bo samostojno in neodvisno ter razumno vse presodilo in po tem svojem razsodku tudi delalo. Na to stališče spraviti naše ljudstvo potom vsestranske, svetovne izobrazbe vsakega poedinca, to je naš cilj, naša naloga.

Prva izobrazba se da vsakemu človeku v ljudski šoli. Zato polagamo baš na ljudsko šolo tako veliko važnost in hočemo v ljudstvu vzgojiti spoštovanje do nje. Svet je prostor, kjer se vlivajo nežni mladini v mlada srca najprvotnejši in obenem najvzvišenejši nauki za življenje, svet je prostor, kjer se otroškemu razumu dajejo prvi pogoji samostojnega mišljenja in delovanja.

Dvojno vzgojo razlikujemo: telesno in duševno. Zdravo telo hrani v sebi tudi zdravega duha. Zato smo odločni prijatelji telovadbe v šolah, odločni zagovorniki čim največjega gibanja mladine v naravi. Telovadba se mora gojiti po naših šolah, ne samo ljudskih, ampak vseh, ker je baš telovadba, razumna telovadba pogoj telesne čilosti in svežosti. Tudi ko mladenič in deklica izstopita iz šole, se ne sme pustiti telovadba na stran. V tem oziru smo odkriti in odločni prijatelji in zagovorniki slovenskega Sokolstva , ki ima kot glavno načelo jačenje telesa, gibčnost telesa, ker to je pogoj zdravega duševnega razvoja. Z veseljem bomo zasledovali in podpirali v term zmislu delovanje slovenskega Sokolstva, ker nam je baš ono jamstvo, da si izgojimo krepek zarod, sposoben za čim višjo vsestransko izobrazbo.

Duševno vzgojo pa ima človeku dati rodbina, šola, javnost, umetnost in književnost, gospodarski, politični in socijalni odnošaji. Šolska vzgoja je prvi pogoj splošne izobrazbe. Zato polagamo, kakor že povdarjano, baš na ljudsko šolo tako veliko važnost, zato želimo, da naše ljudstvo goji globoko spoštovanje do ljudske šole in do učiteljskega stanu. Šola ima vzgajati v prvi vrsti otroško nrav, vzgajati ima mladino k človekoljubju. V drugi vrsti ima odgajati otroški razum. Želimo, da se v šoli ne napolnjuje samo otroška pamet z dostikrat nepotrebnimi vednostmi, ampak naj se vzgaja razum, naj se razbistri razsodnost. Ne, da si otrok vtepe v pamet čim največ mogoče znanosti, to ni še prava izobrazba, ampak ona je še le takrat prava, če sta v otroku vzgojena razum in razsodnost, da že kot otrok in tudi v poznejšem življenju o vsaki stvari pravilno razsodi in po tem razsodku tudi dela. K delu v najširšem pomenu besede, k delu duha in telesa se ima vzgajati mladina. Vsporedno z nravjo in razumom se pa ima vzgajati že v mladih letih tudi trdna, neomahljiva volja ter se ima žlahtniti srce. Šola ima vzgojiti vsakega poedinca, da bo vedel, da ni rojen samo za sebe, ampak Bogu in bližnjemu, to je za pošteno, nravno življenje. Osobito verski pouk naj navaja otroka v prvi vrsti k nravnemu življenju in naj opusti vtepanje otroku dostikratpopolnoma nerazumljivih naukov v glavo.

Šola odgovarjaj tudi praktičnim potrebam naroda. Most med šolo in življenjem se mora premostiti, šolski predmeti naj se čimnajveč prilagodijo življenju, ki obdaja dete. Ljudska šola ne sme biti samo priprava za nadaljnji študij, ampak bodi tudi nekak uvod v nadaljnje praktično delo vsakega poedinca, kmeta, obrtnika, trgovca itd., – seveda le tako daleč, v kolikor se to pri različnosti poklicov, katere si izbero posamezni otroci, more izvesti. Želimo tudi, naj se že otrokom v šoli podajajo glavni nauki o pravicah in dolžnostih državljana ter o prvotnih načelih razumnega gospodarstva.

Zahtevamo pa odločno v naših šolah narodno vzgojo. Ta pa ne tiči v tem, da bi se otrokom govorili politični govori o narodnih nasprotnikih itd. Narodna vzgoja navajaj otroka v prvi vrsti s poukom v narodni zgodovini, kateri pouk se mora vršiti s posebno ljubeznijo, k spoštovanju narodne preteklosti, narodovih svetinj, k spoštovanju in k ljubezni do narodovih šeg in običajev, k ljubezni do rodne zemlje, do naroda. Vse to se lahko doseže mirnim, ljubeznivim in v resnici očetovskim potom, in slovenski učitelj baš tem potom vsakega poedinca lahko vzgoji v vnetega, izobraženega in ravno po tem neomahljivega Slovenca.

Posnemati bi morali v tem oziru druge narode, ki svojo deco že v ljudski šoli vzgajajo v naravnost strastne sovražnike narodnih nasprotnikov. Italijanskim učiteljem n. pr. morajo otroci, ko izstopijo iz šole, slovesno priseči, da ostanejo zvesti sinovi italijanskega naroda in besni sovražniki vsega, kar je slovensko.

Stariši imajo podpirati vedno in povsod šolsko vzgojo s tem, da ne jemljejo otroku spoštovanja in ljubezni do šole in učiteljstva, nasprotno mu to spoštovanje in ljubezen še le krepijo in jačijo. Učitelj mora biti otroku ne strah, pred katerim trepeče, ampak prijatelj in dobrotnik.

Zahtevamo, da se siromašnim otrokom dado šolska sredstva (knjige itd.) brezplačno od države, zahtevamo pa obenem, da bodi šolski pouk na vseh šolah, tudi na srednjih in visokih, brezplačen, da se odpravijo razne šolnine in druga nepotrebna plačila. Dovolj davka plačujemo državi in zato hočemo, da daje država desetkrat več za šole in sploh za izobrazbo ljudstva, nego pa za vojaške uniforme in za kanone.

Posebno pa se naj pazi v naših šolah tudi na zdravstvene razmere; za vse šole, tudi za ljudske, naj so nastavljeni zdravniki, ki pregledajo šole vsaj vsak mesec enkrat, ljudske šole vsaj vsakega četrt leta enkrat.

Zahtevamo svobodo šolstva z ozirom na vzgojo in pouk. Šolstvo ne sme imeti nikakega jerobstva v tem oziru, nanj ne smejo učinkovati nikakšni zunanji uplivi. Glede uprave (administracije) šolstva zahtevamo, naj se izroči šolnikom, ki poznajo in razumejo naše posebne narodne potrebe in poznajo ter razumejo vzgojeslovno stališče. Dokler ima upravo v rokah država, naj tudi ona prevzame vsa denarna bremena, vsa plačila za šolstvo. Zahtevamo odločno, da se glede plačila za šole razbremene naše občine, da vsa plačila prevzame država, odnosno tudi dežela. Ponavljamo: manj za uniforme in kanone, desetkrat več za naše šole!

Slovensko šolstvo na Štajerskem se ima urediti v zmislu popolne in pravične narodne enakopravnosti. Zahtevamo ljudskih šol povsod, kjer je zadostno število slovenskih otrok, tako posebno v Mariboru in v Celju, zahtevamo slovenske meščanske šole, slovenske srednje šole. Zahtevamo vse vrste strokovnih šol, kar smo že na svojem mestu povdarjali. Zahtevamo pa tudi narodnostno osamosvojenje teh šol, to se pravi, da si bomo svoje šolstvo sami upravljali, in v to svrho zahtevamo lastni šolski svet za Spodnje Štajersko .

Ta šolski svet ima biti prosvetno središče našega narodnega življenja, ima biti budni stražnik, da bi naše šolstvo korakalo vedno na poti napredka.

Izobrazba, podana v ljudski šoli, mora dati vsakemu poedincu pogoje za poznejše življenje, mora biti zato vsestranska. Vsak poedinec pride v položaj življenja, da potrebuje ta ali oni nauk, ki ga je pridobil v ljudski šoli.

Toda vsa izobrazba, ki jo podaja ljudska šola, izobrazba, ki je pogoj pravemu in razumnemu življenju, pogoj napredka v gospodarstvu in s tem pogoj napredka v političnem življenju naroda, vsa ta izobrazba mora biti podana človeku tako, da se vzgoji sporedno srce in razum, in to je mogoče edino na podlagi materinskega jezika. Nismo nasprotniki nemščine, nasprotno, veseli nas, če naši ljudje znajo čimnajveč jezikov, toda odločni nasprotniki tega smo, da bi se mlade duše naših otrok ubijale že prva leta ljudske šole z nemščino, da bi se jim podajali že v ljudski šoli razni predmeti v nemškem jeziku. Vsak poedinec našega naroda se mora vzgojiti tako, da se zna v vsakem položaju življenja o vsaki stvari izraziti v svojem materinem jeziku. Nemščina se naj, kjer za to morebiti govori potreba, v zadnjih letih ljudske šole uči kot postranski predmet, toda drugih predmetov se naj ne poučuje – vsaj nikdar izključno – v nemščini. Naše prepričanje je, da nemščina sama ne bo rešila našega gospodarstva, naše prepričanje je, da slovenskega kmeta ne bo rešilo to, če se zna s kakim mešetarjem nemški razgovoriti, ampak naše gospodarstvo, naše kmetije, naše obrtništvo in naše trgovstvo bo rešila čim največja splošna izobrazba v gospodarstvu. Zato polagamo posebno važnost na to in še enkrat povdarjamo, naj se v ljudskih šolah, posebej na deželi, ozira na praktične potrebe ljudstva in naj se oni čas, ki bi se ga zabilo po nepotrebnem s preveč učenjem nemščine, porabi v pouk v kmetijstvu in gospodarstvu sploh. Povdarjamo pa, da je prosti lump vsak napreden Slovenec, ki je tako zakrknjen, da pusti svojo deco mučiti že od prvega razreda naprej v nemški šoli, ter tako ubija dušo svojega otroka. Sam cesar je rekel pred par mesci: nemški otrok spada v nemško šolo, češki pa v češko! In z ozirom na to je že moravski deželni zbor sklenil, da se imajo sprejemati v češke šole le otroci s češkim maternim jezikom, v nemške šole pa samo otroci z nemškim maternim jezikom. Zahtevamo in bomo z vsemi silami kot napredni Slovenci, ki vidimo pogoj pravega napredka v vsestranski izobrazbi na podlagi materinskega jezika, delali na to, da se tudi pri nas iz ozirov na razumno vzgojo zakonitim potom zabrani pošiljanje slovenske dece v nemške šole.

Zahtevamo konečno pravičnost napram učiteljstvu od strani vlade, zahtevamo večjo pozornost v vladnih krogih za naše slovenske šolske in sploh prosvetne potrebe in zadeve, zahtevamo baš za te v naučnem ministrstvu poseben oddelek. Z ozirom na to, da Slovenci smo prosvitljen narod in da hočemo kot tak biti ravnopravni z vsemi drugimi narodi, z ozirom dalje na to, da hočemo naše sinove kot uradnike, profesorje itd. imeti vzgojene v slovenskem duhu, zahtevamo odločno slovensko vseučilišče v Ljubljani .

Želimo tudi, da se naše ženstvo vzgaja v dobre, nravne žene, v razumne gospodinje; zahtevamo zato slovenske gospodinjske šole ter za prvo vsaj gospodinjske tečaje, v katerih se bo naša ženska mladina privadila razumnemu domačemu gospodarstvu, privadila obenem razumni vzgoji otrok ter vsaj nekoliko pridobila tudi zdravstvenega znanja za najnujnejše potrebe v življenju. Smatramo zdrav in čil ženski rod za prvi pogoj zdravega in čilega zaroda in s tem naroda, in smo zato odločni zagovorniki ženske telovadbe, ki se – seveda z oziri na nravnost – naj goji že v ljudski šoli.

Samoobsebi umevno ne smatramo izobrazbe, ki si jo pridobi poedinec v ljudski šoli, za dovoljno za življenje, ampak jo smatramo za podlago nadaljni izobrazbi. Zato smo odkriti prijatelji in bomo tudi z vsemi našimi močmi podpirali ustanavljanje javnih ljudskih knjižnic in čitalnic ali bralnih društev, zahtevamo pa, da se ista ne postavljajo na enostransko stališče cerkvenih knjig in naukov, ampak da se v teh društvih poda poedincu priliko si pridobiti potom razumnega čitanja vseh mogočih dobrih knjig in časnikov v resnici vsestransko in popolno izobrazbo. Izjavljamo, da bomo podpirali z vsemi močmi delovanje po naših načelih urejenih knjižnic in bralnih društev, zahtevali bomo pa tudi od države in dežele, da to naše delovanje za vsestransko izomiko podpira z vsemi sredstvi. Želimo, da se poda ljudstvu splošna, posebej pa gospodarska ter politična izobrazba. Baš ta poslednja se nam zdi velike važnosti in zato jo bomo razširjali potom shodov, zborovanj, predavanj, knjižic, časopisov, knjižnic itd. Vsak poedinec našega ljudstva mora biti poučen o svojih državljanskih pravicah in dolžnostih, o svojih pravicah in dolžnostih kot Slovenec, kot Slovan in človek, mora biti poučen o ustavnem življenju, o upravi naše države, o naših narodnih zahtevah itd.

Izobrazba, vsestranska in splošna, je pogoj obstanka in napredka naroda, izobraženi in napredni narodi so pogoj obstanka in napredka države.

*

Spoznavamo, da smo štajerski Slovenci sami preslabi, da bi do konca in do popolne zmage izvedli silni boj za vse naše pravice. Zato smo odločni protivniki sedanjega vladnega sistema, odločni protivniki razkosanja Slovencev na posamezne kronovine (Štajersko, Kranjsko, Koroško in Primorsko ter celo Ogrsko) in zahtevamo združenje vseh Slovencev, tudi naših prekmurskih bratov, v eno narodno celoto, v eno skupino, ki si v okviru avstrijske države sama upravlja vse zadeve, ki se tičejo Slovencev. Zahtevamo torej narodno samoupravo ali avtonomijo, z drugimi besedami, zahtevamo

zedinjeno Slovenijo,

zahteva, ki so jo naši očetje mogočno dvignili v navdušenih časih slovenskih taborov v letih sedemdesetih.

Vsi zedinjeni Slovenci s svojo narodno samoupravo bi odločevali o vseh svojih gospodarskih, prosvetnih in političnih potrebah samostojno s svojim narodnim, ljudskim zborom ali parlamentom v Ljubljani . Zahtevamo, da se na enaki način zrušijo vse dosedanje kronovine ali dežele in da se vsi narodi združijo v narodnostne skupine ali celote ter vsaka taka narodna skupina za sebe odločuje o svojih narodnih zadevah. Le o vprašanjih, ki zadevajo celo državo, o državni politiki nasproti drugim državam in o splošnem državnem gospodarstvu bi odločevali odposlanci vseh narodov v skupnem državnem zboru ali parlamentu. Le na tak način smo prepričani, da se zmanjšajo sedanji narodni boji, da se neha gospodstvo enega naroda nad drugim in da postanejo v resnici vsi narodi samoupravni in svobodni.

Odločno in z vsemi svojimi močmi bomo delali potom izomikanja ljudstva na to, da se ukorenini v njem misel zedinjene Slovenije in da postane ta zahteva zahteva vsakega poedinca našega naroda.

Vsakemu izobraženemu Slovencu mora biti tudi znano, da Slovenci v svetovnem gibanju nismo osamljeni, ampak da smo le ena veja velikanskega drevesa slovanskega roda. Imamo brate v Hrvatih, Srbih in Bolgarih na jugu Evrope, v našem bližjem sosedstvu, imamo brate v Čehih, Slovakih, Poljakih, Malorusih in Velikorusih na severu Evrope. Vsi ti so naše krvi, našega plemena in govore, kakor mi slovenski jezik kot narečje slovansko, tako oni svoje jezike kot narečja slovanska. Vsi ti jeziki pa so si več ali manj med seboj podobni in zato lahko rečemo, da smo si bratje po krvi in jeziku. Vsi ti bratski narodi imajo ravno tako težke boje za svoje pravice in za svojo narodno svobodo kakor mi.

Nočemo učiti nauka, da se imamo vsi Slovani združiti v eno cesarstvo pod enim vladarjem. Tak nauk bi bil blazen in neizpeljiv. Toda to hočemo, da se spoštujemo drug drugega, da ljubimo mi Slovenci in spoštujemo svoje slovanske brate ter da oni ljubijo in spoštujejo nas. Želimo, da se spoznavamo med seboj, da spoznavamo drug drugega jezik, književnost, šege in običaje, sploh prosveto, in želimo, da se duševno in gmotno podpiramo drug drugega proti skupnim sovražnikom. Bodimo iskreni Slovenci – ter spoštujmo in ljubimo svoje slovanske brate!

To so v glavnih potezah naša načela. Mnogo in obširno bi se dalo še govoriti o posameznostih. A zato se v tej knjižici ne gre, ampak gre se nam za to, da štajerski Slovenci spoznajo naše glavne, osnovne misli.

Svoja načela bomo zastopali vsekdar odločno in neomajno, zastopali bomo načela politične svobode slovenskega naroda, političnih in jezikovnih naših pravic, zastopali načela splošnega gospodarskega napredka, načela splošne prosvete, izomike slovenskega ljudstva, branili bomo narodovo svobodo proti navalu tujcev in nasilju države, branili bomo svobodo in edino pravico odločevanja ljudstva v življenskih narodnih vprašanjih nasproti nadvladi in gospodovalnemu vplivu ter delovanju posameznih oseb in stanov, torej načelo ljudske, v resnici narodne politike, branili bomo svobodo političnega in verskega prepričanja vsakega poedinca.

S svojimi sodeželani hočemo živeti v miru. Toda neizprosen boj napovedujemo tistim narodnim nasprotnikom, ki izsesavajo našo zemljo in naše ljudstvo. Na slovenski, na svoji zemlji hočemo biti mi sami gospodarji! Odkrit in neizprosen boj napovedujemo tudi strupenemu vplivu tistih, ki so, rojeni od slovenskih mater, to pozabili, ki so kot navadni lumpje prodali svojo narodnost, svoj jezik za ničvredno čast, ki so postali zaničevalci slovenskega imena in slovenskega jezika, gnusni odpadniki od svojega naroda. Nikdar tega ne stori v resnici izobražen in napreden Slovenec, in kdor to stori, se ne more in ne sme imenovati zlepim imenom naprednjak, ampak častihlepnež in nazadnjak.

Narodnost je naše najvišje načelo! Te besede smo postavili na čelo svojim izvajanjem. In izjavljamo konečno slovesno in sveto: kakor nam bo sicer neizprosen boj za naša napredna načela svet in drag, kakor bomo stali za-nja neomajno in trdno, tako tudi izjavljamo, da nasproti vladi, kadar se bo šlo za narodni obstoj in za najvišjo korist, za narodno, pojdemo v boj skupno s svojimi političnimi nasprotniki lastne narodnosti. Nikdar in nikoli ne pozabimo vzvišenega načela, da je narodna korist prva, in kjerkoli se bo šlo proti vladi ali proti narodnim nasprotnikom za to, da ohranimo našo narodnost, tam bomo z vsemi rojaki, naj si bodo potem tudi drugega političnega in prosvetnega naziranja, korakali skupno pot k narodni zmagi. Zahtevamo pa tudi, da nas nasprotna naša stranka vsikdar in povsod upošteva kot stranko, kjer bo trebalo skupno z nami iti v boj. Kjer je narodnost naša sigurna, ne poznamo z nazadnjaštvom nikakih kompromisov. A skupen nastop zahtevamo in si stavimo to kot najvišje načelo, kjer se gre za nevarnost za narodni obstoj. Vedno nam je bližji slovenski rojak, bodi še tak nazadnjak v svojih nazorih, kakor pa narodni odpadnik in narodni nasprotnik, ki se dela naprednjaka, a že s tem, ker pomaga tlačiti in uničevati drugi narod, pokaže edino svoje najostudnejše nazadnjaštvo.

Pravi naprednjak je oni, ki želi vsakemu vse pravice in svobodo, ki zastopa načela vsestranske narodne svobode in vsestranske izomike. To pa naši odpadniki in naši narodni nasprotniki niso, in zato jih zaničujemo kot najostudnejše nazadnjake.

Slovenci zelene Štajerske!

Po teh načelih hočemo delati kot stranka in hočemo pisati naš časopis. Ne gre se nam za to, da bi naš narod dobil nove poslance, nove župane itd., gre se nam za to, da v naši politiki na znotraj in na zunaj zavlada nova smer.

Vi vsi, ki spoštujete svobodo narodno, svobodo prepričanja, ki ste prepojeni z mislijo napredka, stopite v naš krog, postanite sobojevniki prave slovenske ljudske politike, postanite sobojevniki prave napredne misli!