Meni

Dok. št. 57
Resolucija Narodno napredne stranke za Kranjsko in Jugoslovanske socialnodemokratske stranke proti tretjemu katoliškemu shodu, sprejeta na njunem skupnem shodu 26. avgusta 1906 v Ljubljani81

Dne 26. t. m. v Ljubljani zborujoči ljudski shod izreka:

Katoliški shod v Ljubljani, ki naj bi s svojim imenom sugeriral javnosti mnenje, da se zbirajo katoličani na posvetovanje o katoliških, torej o verskih in cerkvenih interesih, je po načinu prireditve, po svojem dnevnem redu in po resolucijah, ki mu jih predlagajo odseki, navadna demonstracija klerikalne stranke, nastopajoče pod protektoratom cerkve in njenih dostojanstvenikov s političnoreakcionarnimi nameni. Klerikalci vlačijo s tem sami katolicizem na polilično areno in v dnevne boje, vsled česar je prebivalstvo neklerikalnega mišljenja brez obzira na svoje verske čute opravičeno, da postavi proti klerikalni demonstraciji svojo demonstracijo. Nameni klerikalizma, ki jih zadostno osvetljuje katoliški shod, pa naravnost velevajo neklerikalnemu prebivalstvu, da točno označi svoje stališče napram katoliškemu shodu in napram klerikalnim nakanam ter da se ravnotako odločno pripravi na delo v obrambo duševne in politične svobode, kulture in vsestranskega napredka, kakor se pripravlja klerikalizem na svoje reakcionarno delo.

Shod izreka, da uživaj katoliška cerkev, kakor vsaka druga in kakor vsaka organizacija in vsaka individualnost najpopolnejšo svobodo. Odločno pa protestira shod proti klerikalnemu zavijanju, ki zlorablja ime svobode, hoteč doseči nadvlado cerkve nad državo, protestira proti zlorabljanju cerkve v politično-agitatorične namene, protestira proti privilegijem cerkve in proti favoriziranju duhovništva napram drugim stanovom. Svoboda cerkve in svoboda države je mogoča le tedaj, ako je druga od druge popolnoma neodvisna; dosledno zahteva shod ločitev cerkve in države tako, da ima vsaka svoj delokrog in sicer ima cerkev skrbeti izključno za verstvo v svojem lastnem področju.

Shod protestira proti neresnični trditvi, da glavar katoliške cerkve ne uživa potrebne svobode, kajti nihče mu ne krati osebne svobode, nihče ga ne ovira v izvrševanju njegovega poklica. Shod izreka, da je državnopravni položaj papežev popolnoma pravilen, da iz njegove cerkvene funkcije ne izvira nobena pravica do svetovne vlade in da se zemeljsko gospodstvo sploh ne ujema z njegovo nalogo. Stremljenje za vzpostavo cerkvene države je povsem neverskega značaja in edini namen mu je, spraviti najvišjo svetovno moč v roke klerikalne organizacije ter podjarmiti ne le religiozno, temveč vse politično, socialno in kulturno življenje narodov zaželjeni papeževi avtokraciji.

Shod protestira proti vmešavanju cerkve v najintimnejše razmere posameznika, v zakonsko življenje tistih, ki si ga žele urediti svobodno in neodvisno od katoliške cerkve. Pač ima cerkev v svojem delokrogu pravico, po svojih nazorih ustanoviti določbe tudi za zakonske zveze za tiste, ki se hočejo sami pokoravati njenim predpisom. Država pa ni poklicana, služiti zahtevam posamezne cerkve, temveč je dolžna zadovoljevati potrebe svojih članov, državljanov in ščititi njih svobodo. Zato zahteva shod reformo zastarelega zakonskega prava v modernem svobodnem smislu.

V stremljenju klerikalizma po reakcionarni reformi šolskega zakona izpoznava shod hrepenenje klerikalizma po absolutni vladi v šoli, s čemur bi dobili priložnost, preparirati bodoči naraščaj že v prvi mladosti za svoje škodljive namene, napolniti ga z zelotskim duhom in tako pripraviti tla za absolutno vlado klerikalizma v človeški družbi. Shod naglaša, da so šolske naloge povsem različne od cerkvenih; šola ima posredovati mladini objektivno znanje in vzgajati jo ima, brez obzira na cerkveno pripadnost tako, da doseže čim večjo sposobnost za realno, predsmrtno življenje. Vsled tega nima cerkev nobene etične ali kakršnekoli pravice do vpliva v šoli in je dosledno treba strogo ločiti oba področja. Shod zahteva torej z vso odločnostjo reformo šolskega zakona v smislu popolne, vsako dvomljivo komentiranje izključujoče osvoboditve šole od cerkve, ki pa ima pravico posredovati cerkveni verski pouk v lastnem okviru vsem tistim, ki ga sami žele. Shod zahteva tudi v sedanjih razmerah strogo izvrševanje zakonske določbe, da se ne sme nikogar siliti na udeležbo pri cerkvenih obredih in vajah. Učiteljstvu bodi zajamčen v šoli tisti upliv, ki ga mora imeti, da more uspešno izvrševati svoj poklic.

Takozvane socialne zahteve klerikalizma označuje shod za ceneno vabo, ki naj bi se nanjo ujeli gospodarsko odvisni sloji v nesocialni namen, da izgube svojo lastno moč v socialnih bojih ter se izroče na milost in nemilost klerikalizmu. Organizacija kat. cerkve je tako tesno združena s sedanjim kapitalističnim družabnim redom, hierarhija je sama tako kapitalističnega značaja, da je prisiljena varovati forme, ki omogočajo izkoriščanje in je vsled tega za resno socialno delo sploh nesposobna. Delavstvo, ki se bojuje za svoje pravice, odklanja milosti klerikalizma, ki bi ga le degradirale in potlačile njegovo dostojanstvo.

Zgodovina dokazuje na vsaki strani, da je klerikalizem ogromna ovira vsakemu napredku, vsakemu zdravemu razvoju, da je škodljiv kulturi ter da uničuje svobodo posameznikov in narodov. Od časov nasilnega pokristjanjevanja, od križarskih vojsk hodi klerikalizem, ki je vedno znal izrabljati sile močnejših v svojo korist in na škodo slabejših, v smeri uničevanja Mauriskov, preganjanja drugovercev, zatiranja znanosti, mučenja in uničevanja njenih pionirjev, svete inkvizicije, autodaféjev, protireformacij, cenzure, izrabljanja cerkve v politične svrhe, po poti najtemnejše reakcije.

Klerikalizemje torej narodna, socialna in kulturna nevarnost, proti kateri se je treba v interesu splošne povzdige posameznika in človeštva upreti z vsemi legalnimi sredstvi. Ta naloga zadeva zlasti slovenski narod, ki je majhen po številu in mora torej vse storiti, da potencira svoje kulturne moči in si tako zavaruje enako stopnjo med drugimi narodi.

Shod poziva torej vse ude slovenskega naroda na energičen legalen boj proti klerikalnemu fanatizmu ter izreka, da je naloga vsakega posameznika v svojem krogu po najboljših močeh delovati za razširjanje prave, neodvisne kulture v narodu in da je v neustrašenem boju zoper pogubni klerikalizem treba združevati vse moči brez obzira na gospodarska in politična nasprotja, ki jih ni treba ne tajiti, ne zapostavljati, ki pa ne smejo ovirati koncentracije vseh moči v varstvo skupnih interesov proti antikulturnemu klerikalizmu.

Opombe

81. Slovenski narod, leto XXXIX, št. 195, Ljubljana, 27. 8. 1906, Sijajen ljudski shod v »Narodnem domu«.