Shod zaupnikov narodnonapredne stranke je sklican na nedeljo dne 25. marca v Ljubljano.
Neposredni povod za ta shod je volilna reforma. Vprašanje o demokratiziranju ustavnega življenja je prišlo na dnevni red z nekako elementarno silo. Dolgo let je bila splošna in enaka volilna pravica samo nekaka paradna točka v programih različnih strank. Postala je aktuvalna v tistem trenotku, ko je to vlada hotela na višje povelje.
Vzroke, iz katerih je vlada sprožila in uprizorila roko v roki s c. kr. socijalnimi demokrati volilno gibanje in zlasti veliko demonstracijo z dne 28. novembra, je prav lahko uganiti. Odločilna ni bila. Ne želja, da bi širše mase prišle do veljave v javnem življenju, ne demokratični nagibi, ne namen, spraviti potom splošne in enake volilne pravice narodnostno vprašanje v stran – odločilni so bili zgol in edino dinastični nameni. Gautsch se je vedno najbolj odlikoval po najobsežnejšem pomanjkanju značaja. Kar je Schmock v žurnalistiki, to je Gautsch v politiki. Najprej se je odločno izrekel proti splošni in enaki volilni pravici – čim je od zgoraj zapihal drug veter, je takoj presedlal in je zdaj poklican, da uveljavi reformo, ki jo je še pred nekaj meseci javno proglašal za občno nesrečo.
V tem oziru so v sedanjem stadiju volilnega vprašanja vse rekriminacije brezplodne in zaradi tega odveč. Morda se izpolnijo dinastiji nameni, ki jih hoče doseči s splošno in enako volilno pravico, morda pa postane splošna in enaka volilna pravica nekak trojanski konj, ki pripelje v politično areno Domajce in ti bodo potem delali po homerskem zgledu.
Z današnjim dnem se začne v poslanski zbornici razprava o vladnem načrtu za volilno reformo na podlagi splošne in enake volilne pravice. Izida parlamentarnega boja zaradi tega načrta ne more nihče prorokovati, vendar je skoro neizogibno, da se v doglednem, morda celo v jako kratkem času izvedejo glavni principi tega načrta in zato je nujno potrebno, da je narodnonapredna stranka popolnoma pripravljena za to eventuvalnost.
Z uvedbo splošne in enake volilne pravice se temeljito izpremeni vse politično in sploh vse javno življenje v državi in tudi na Slovenskem in zato ima narodnonapredna stranka dolžnost, da se primerno organizira in tudi novim razmeram primerno uredi svoj program.
Take organizacije, kakor jo ima klerikalna stranka, ne more ustvariti nobena druga stranka. Katoliška cerkev ni danes drugega nič kakor strankarska organizacija; katoliški duhovniki niso nič drugega več, kakor navadni, z duhovsko avtoriteto oboroženi politični agitatorji, ki tudi vedno nastopajo kot pravi Wahlhunde
. Napram taki organizaciji ni mogoče ustvariti enakovredne druge organizacije, ali ustvariti se mora organizacijo, po kateri bo mogoče koncentrirati ljudske sile in omogočiti enotno delovanje in enotno vojskovanje.
Tudi revizija narodno-naprednega programa je neizogibno potrebna. Na shodu zaupnih mož l. 1894. sklenjeni program je nejasen in površen. Revizija je toliko potrebnejša, ker so se od l. 1894. bistveno premenile vse politične, narodnostne, kulturne, socijalne in gospodarske razmere.
S temi razmerami se mora spraviti program v soglasje, med tem, kar eksistira in med tem, kar je zapisano, ne sme biti nobenega nasprotja.
Program in organizacija morata biti taka, da odgovarjata končnemu smotru narodno-napredne stranke. Ta smoter ni in ne more biti drugi, kakor zagotoviti vsem Slovencem nacijonalno življenje in napredovanje. Kulturno in gospodarsko blagostanje in socijalno za vse sloje kar mogoče najugodnejše razmere.
Pomočke in pogoje takemu stanju obsegaj program, organizacija pa naj služi, da dobi stranka potrebnih moči za uresničenje takega programa.
Stranka, ki je zastopnica nacijonalnih in naprednih idej, mora seveda svoj program tako urediti, da ga morajo podpisati vsi Slovenci, ki stoje na stališču nacijonalizma, demokracije, svobodomiselnosti in socijalnih reform v okviru sedanjega družabnega reda. Samo na ta način se dajo osredotočiti vse sile na skupno in enotno delo in pridobiti narodovo maso, ki je doslej v tercijalski brezbrižnosti živela skoro animalično življenje in bi z uvedbo splošne in enake volilne pravice stopila popolnoma nepripravljeno v politično areno.
Slovenska masa nima danes niti pojma o razločku v stremljenjih klerikalne in narodno-napredne stranke. To je faktum, ki zna imeti mnogo slabih posledic vsaj v prvem času. Največ je tega kriva nezadostna organizacija in pa neagilnost.
Jedro narodno-napredne stranke so imovitejši posestniki in mestjanje. Ti imajo mnogo prednosti, a imajo tudi mnogo napak.
Glavna je pač ta, da nimajo pravega smisla za krivice, ki se gode siromašnejšim slojem, delavcem in malim posestnikom, in za težave, s katerimi se ti bore. Nihče ni doslej poskusil te sloje poučiti in jih politično izobraziti, jih seznaniti z idejami napredka in svobode.
To je vzrok, da so klerikalci zamogli maso našega naroda, propadajočega kmetovalca in deloma tudi delavca, ujeti v svoje zanjke in si pridobiti precejšnjo politično moč.
Cuius regio, illius religio, ta barbarski princip je veljal dolga stoletja in v imenu tega principa so na pr. Habsburžani uničili slovenski protestantizem in ž njim početke slovenske narodne kulture. Koncem 18. stoletja je obveljal drug ravno tako barbarski princip, ki še danes ni prišel ob veljavo, da določi država narodnost svojih prebivalcev. V imenu tega principa se je začela nasilna germanizacija slovanskih narodov in ravno napram Slovencem se izvršuje ta princip še vedno, na Koroškem in na Štajerskem očitno in brutalno, drugod bolj prikrito a nič manj dosledno. Slovenski narod je edini v državi, čigar eksistenca je še vedno v veliki nevarnosti.
Splošna in enaka volilna pravica zna v tem oziru postati usodepolna. Neutajivo dejstvo je, da je nositeljica narodnostne ideje slovenska inteligenca in srednji stan in če pride ta – kar se lahko zgodi pri splošni in [enaki] volilni pravici – ob svojo sedanjo politično veljavo – ne more nihče reči, kake konsekvence bo to imelo. Kako propada narodnostno gibanje, kjer ni posvetne narodne inteligence, to vidimo na Koroškem in deloma na Štajerskem. Klerikalizmu ni za narodnost. Klerikalci so lahkega srca privolili, da oškodi vlada koroške in štajerske Slovence za nekaj mandatov, samo da je na Kranjskem zagotovila klerikalcem premoč.
Pa še druga nevarnost preti od splošne in enake volilne pravice. Celo Arbeiter-Zeitung
, ki vse taji, kar bi moglo vplivati zoper splošno in enako volilno pravico, je pripoznala, da se ž njo utrdi centralizem in oškodijo federalistična stremljenja v tisti meri, kakor svoj čas z uvedbo direktnih volitev. Centralizem pa ne more v Avstriji biti drugačen kakor nemški in bo vedno delal na prevlado nemškega življa. To so uvideli tudi Čehi in so takoj, ko je Gautsch predložil volilno reformo, po dr. Heroldu sprožili predlog za revizijo ustave.
Spričo temu je naravno, da mora narodnonapredna stranka kot nositeljica narodnostne ideje prvo skrb posvetiti ohranitvi slovenske narodnosti in sicer na ta način, da organizira sistematično delo za probujenje narodne zavednosti, to se pravi, da začne maso pridobivati za narodnostno idejo – masa je sedaj v tem oziru skoro popolnoma apatična – in da skuša izvojevati slovenski narodnosti vsa zunanja in notranja jamstva, s katerimi se da zagotoviti mirno narodno življenje.
Prvi pogoj za tako mirno narodno življenje je narodna samostalnost in ker smo Slovenci premajhen narod, da bi mogli doseči proti vsem sovražnikom zavarovano samostalnost, je naravno, da jo moramo iskati v združenju vseh jugoslovanskih pokrajin, kar jih spada pod habsburško monarhijo .
Že pri tej točki zadenemo ob nasprotje Čehov in Hrvatov. Sicer se je historizem že preživel in res ni več vreden pipe tobaka, kajti dandanes se mora računati z realnimi fakti, ali istina je vendar, da stoje Hrvatje in Čehi na stališču državnega prava, dočim smo se Slovenci po dolgoletnem tavanju končno vendar emancipirali historične fraze, s katero se je pri nas mnogo slepomišilo.
Dr. Šušteršič in Vencajz sta se svoje dni v delegaciji postavila na stališče državnega prava hrvatskega. To ni bilo nič drugega, kakor trivijalna demonstracija. V pravnem smislu besede nimamo Slovenci državnega prava, a tudi za Hrvate nima njihovo državno pravo posebnega pomena iz tega preprostega razloga, ker manjka Hrvatom državnopravne kontinuitete in ker po svojem državnem pravu nimajo nikakih pravic do mnogoštevilnih rojakov, ki žive na Ogrskem .
Čehi in Hrvatje zahtevajo svojo samostalnost v imenu državnega prava; Slovenci je ne moremo zahtevati drugače kakor v imenu narodnostnega principa; Čehi in Hrvatje zahtevajo ohranitev historično-političnih individualitet, Slovenci hočemo, da se te historično politične individuvalitete – to so kronovine raztrgajo in da se slovenske pokrajine, združijo v eno upravno in relativno samostojno celoto, v Zedinjeno Slovenijo .
Kako naj dosežemo ta cilj? V zadnjih desetih letih prodira jako močno spoznanje, da je treba preurediti sedanjo ustavo. Slovenci in Malorusi smo bili prvi in dolgo časa edini zastopniki nacijonalne avtonomije. Pravi oče te ideje je bil Malorus Dobrjanski, od katerega jo je posnel rajnki Podgornik. Na vseslovenskem shodu, ki se je svoje dni vršil v Ljubljani, sta narodnonapredna in klerikalna stranka slovesno akceptirali ta princip in tedaj stoji v programih vseh slovenskih strank.
Za izvršitev te misli se ni storilo ničesar, ker je dosedaj bilo nemogoče, kaj pozitivnega doseči. Narodna avtonomija se da dobiti le potom premembe ustave, za tako premembo pa doslej ni bilo dobiti večine v parlamentu. Sicer so se v zadnjih letih različne stranke spreobrnile k tej ideji, ali nasprotnikov ima še dosti in zaradi tega je v tem oziru krivično vsako očitanje tako glede narodnonapredne, kakor glede klerikalne stranke. Ne ena ne druga ni mogla ničesar storiti in zato bi si bil Rybář lahko prihranil tiste očitke, s katerimi je bil tako radodaren na shodu narodnoradikalnega dijaštva v Trstu.
V novem parlamentu, voljenem na podlagi splošne in enake volilne pravice, bo v tem oziru morda laglje kaj doseči. Za narodno avtonomijo se danes zavzemajo razen Slovencev in Malorusov tudi krščanski socijalci, nemški liberalci iz Češke, socijalni demokratje in demokratični Poljaki. Narodna avtonomija je torej simpatična takim strankam, ki ne stoje na stališču zgodovinskega prava in ker znajo take stranke v novem parlamentu dobiti večino, bo morda mogoče zmagati z idejo o narodni avtonomiji.
Narodni avtonomiji na šolskem, jezikovnem in gospodarskem polju mora slej ali prej čisto gotovo slediti tudi politična avtonomija, ker je poslednja konsekvenca prve. S tem pa je začrtana naša pot v prihodnjost: Od narodne avtonomije do teritorijalne avtonomije in do zedinjene Slovenije, odtod pa do združenja vseh na jugu habsburške monarhije živečih Slovanov.
Že ime kaže, da morata narodnost in napredek biti glavna smotra stranke. Spričo naših razmer, z ozirom na to, da nimamo dovolj moči, da bi mogli na državo vplivati tako, kakor bi bilo potrebno, z ozirom na to, da si moramo vsako mrvico pravice šele izbojevati, ker se država oziroma njena birokracija z največjo sovražnostjo ustavlja našim najopravičenejšim zahtevam, z ozirom na vse to mora narodno-napredna stranka polagati glavno važnost na politično in socialno moč narodnosti in narodne kulture. Pri nas vladajo v tem oziru jako motni pojmi. Navadno mislijo ljudje in med njimi tudi politiki, da je jezikovno vprašanje identično z narodnostnim problemom. V tem pojmovanju tiči velika zmota, kajti narodnostno načelo obsega dosti več. Narodnostno načelo ne zahteva samo, da se dela za javno in zasebno veljavo slovenskega jezika, za ravnopravnost v uradu in v šoli, to načelo zahteva, da se ustvari samostojen jugoslovanski kulturni tip, zakaj samo narod, ki reprezentira samostojen kulturen tip, je v pravem pomenu samosvoj narod. Narodnost tudi ni samo etičnega pomena, nego obsega že po svojem zmislu določene kulturne, politične in socialne cilje. Slovenci na Kranjskem na pr. uživamo še dosti jezikovne ravnopravnosti, ali v kulturnem oziru smo do kosti germanizirani in ker smo poleg tega tudi v gospodarskem oziru v odvisnosti od Nemcev in Italijanov, je naša narodna eksistenca jako dvomljiva.
Ohranitev in razvoj slovenske narodnosti v polnem zmislu tega pojma je pri nas toliko težja, ker se gre pri nas za problem malega naroda, ki ima svoje bivališče na skrajno eksponiranem ozemlju, po katerem stezajo narodni sovražniki že dolga desetletja pohlepno svoje roke. Ta okolnost zahteva, da se vzbude vse v narodu dremajoče sile, da se organizira in osredotoči vsa narodova eneržija na delo za uresničenje slovenskih ciljev. Najlaglje in najizdatneje se to doseže s splošno in enako volilno pravico za državni zakonodajalni zastop.
V zadnjem zasedanju deželnega zbora kranjskega so poslanci narodno-napredne stranke glasovali skupno s klerikalci za resolucijo, s katero se zahteva uvedba splošne in enake volilne pravice za državni in deželni zbor.
Poslanci so svobodni in neodvisni v izvrševanju svojih mandatov – ali stranka je suverena in nikakor ni vezana se ozirati na to, kako stališče so zavzeli poslanci o kakem vprašanju. Posebno glede volilne reforme nikakor ni treba jemati ozirov na to, kajti znano je, da se je večina somišljenikov dve leti pred tem glasovanjem izrekla zoper tako volilno pravico. Odpor zoper splošno in enako volilno pravico je bil tako velik, da so klerikalci sami svojo zahtevo vrgli pod klop in namesto splošne in enake volilne pravice predlagali samo ustanovitev nove splošne kurije. Klerikalci so ponovili svoj prvotni predlog glede splošne in enake volilne pravice šele potem, ko se je krona načeloma izrekla, da se uvede splošna in enaka volilna pravica na Ogrskem in so vsled tega socialni demokrati začeli velikansko agitacijo v dosego take reforme tudi v Cislitvanski. Klerikalci so sprevideli, da je s tem postalo vprašanje o splošni in enaki volilni pravici aktualno in zato so se oprijeli novič svojega že zavrženega predloga.
Z ozirom na odpor, ki se je bil pojavil glede splošne in enake volilne pravice že poprej, bi bili narodno-napredni poslanci pač dobro storili, da so lani vprašali zaupnike za njih mnenje. Predno se v načelno tako znamenitih in praktično tako globokosežnih zadevah zavzame gotovo stališče, je povsod navada, da vprašajo poslanci celo stranko in prepuste njej odločitev. Avtokratizma še na Ruskem več ne marajo.
Poslanci se glede volilne reforme niso ozirali na stranko, dosledno tudi ni treba, da bi se shod zaupnikov oziral na to, kako so poslanci glasovali v tej stvari.
Proti načelu splošne in enake volilne pravice za državni zbor pač ni ugovorov. V delokrog državnega zbora spadajo stvari, ki se tičejo skupnosti in so na sklepih državnega zbora interesirani vsi sloji. Res, da plačujejo sedanji privilegirani davkoplačevalci ogromno večino vseh davkov, ne samo vse direktne davke, nego tudi veliko večino indirektnih davkov. Ali če masa za državo malo plačuje, daje toliko več krvnega davka in zato ima pravico do zastopstva v parlamentu. Ker je pa masa tudi interesirana na sklepih državnega zbora, ker spada v delokrog državnega zbora vse socialno zakonodajstvo, ker masa daje celi državi delavne moči, ki stvarjajo vse to, kar nese potem davke, je splošna in enaka volilna pravica za državni zbor pravična zahteva, kateri se tudi shod zaupnikov ne bo mogel ustavljati.
Pogled po svetu nam kaže, da splošna in enaka volilna pravica nikakor ni tisto zdravilo za javne bolezni, kakor se zatrjuje. Na Nemškem in na Francoskem imajo splošno in enako volilno pravico, a vendar so javne in socialne razmere precej take kakor pri nas. Vestnejšo birokracijo imajo pač in uprava je boljša in pravičnejša, ali Francija na pr. še danes nima niti take progresivne dohodarine, kakor zaostala Avstrija in socialno zakonodajstvo v Nemčiji nam je le v toliko naprej, da imajo tam že več let to, kar se pri nas šele pripravlja, starostno zavarovanje industrijalnih delavcev.
Ne dvomimo, da dobi parlament po splošni in enaki volilni pravici večjo moč in večjo veljavo in da bo bolje delal kakor sedanji parlament, ali krvavo se motijo tisti, ki menijo, da bo splošna in enaka volilna pravica ozdravila vse bolezni, na katerih trpi država in socialno naše telo. Upanja so velika, a razočaranje bo še veliko večje.
Toda pravična je splošna in enaka volilna pravica, dobra bo, ker bo povečala moč parlamenta in ker je tudi najboljše sredstvo za poživljenje narodovih sil ter zna – kar pa ni gotovo – pospešiti dobro rešitev avstrijskega narodnostnega problema – zato bi bilo dobro, če se izreče shod zaupnikov za splošno in enako volilno pravico za državni zbor . Seveda se mora ta splošna in enaka volilna pravica izvesti pošteno in pravično in ne po Gautschevo . Z Grabmayerjem mora reči narodno-napredna stranka: Pogin Gautschevemu krivičnemu načrtu, a živela splošna in enaka, poštena in pravična volilna pravica.
Splošna in enaka volilna pravica se da pošteno in pravično izvesti samo na en način, da se namreč razdele mandati zgolj in edino po številu volilcev, tako, da pride vselej na gotovo enako število volilcev en mandat. Ko bi se volilna reforma tako izvedla, bi sicer klerikalci in agrarci imeli večino v parlamentu in ta večina bi bila slovanska in bi se torej taki volilni reformi s slovanskega narodnega stališča ne moglo ugovarjati. Tudi dr. Tavčar je pričakoval take reforme, ko je v deželnem zboru glasoval za dotični predlog, kajti rekel je izrečno, da se ukloni splošni in enaki volilni pravici samo zaradi tega, ker upa, da pomore Slovanom do vladanja v državi.
Gautscheva reforma pa je krivična in pristranska. V narodnostnem oziru protežira Nemce na škodo Slovanov. Z njo se pač hoče uvesti splošna, ne pa tudi enaka volilna pravica. Gautsch hoče politični vpliv enostransko razdeliti ne samo vobče, nego tudi specialno med Slovenci. Na Štajerskem in na Koroškem hoče s pomočjo izdajalskih kranjskih klerikalcev oropati slovenski narod za primerno zastopstvo, na Kranjskem pa je poteptal tiste principe, katerih se je v drugih kronovinah krčevito držal, kajti dočim drugod rešuje z najzvijačnejšimi sredstvi nemško meščanstvo – glej celjsko mestno skupino – je na Kranjskem vse izvenljubljansko meščanstvo in vse industrijalno delavstvo vrgel klerikalcem pod nož. Drugod se je postavil na stališče, da mora tudi meščanstvo in delavstvo imeti primeren zastop, na Kranjskem pa je pohodil ta princip in si je na ta način kupil pomoč kranjskih klerikalcev za oropanje koroških in štajerskih Slovencev.
Ali se bo mogel shod zaupnikov izreči za tako reformo? Sodimo da ne. Zaupniki bodo morali zahtevati od poslancev nar.-napredne stranke, naj se zavzemo za pravično zastopstvo koroških in štajerskih Slovencev ter kranjskih mest in industrijalnih krajev; ako tega ne bo doseči, pa bodo morali napeti vse strune, da podero Gautscha in pokopljejo njegov načrt.
Socialni demokratje in klerikalci upajo, da bo splošni in enaki volilni pravici za državni zbor sledila tudi splošna in enaka volilna pravica za deželne zbore in občinske zastope. Marsikomu se bo to zdelo logično in konsekventno, v istini pa to ni, in sicer zategadelj ne, ker je delokrog deželnih zborov in občinskih zastopov ves drugačen kakor delokrog državnega zbora. Dočim spadajo v delokrog državnega zbora zadeve, ki se tičejo skupnosti, ker so na delovanju državnega zbora vsi sloji enako interesirani in ker nosijo vsi sloji državna bremena v tej ali oni obliki, je to pri deželnih zborih in občinskih zastopih vse drugače. V delokrog deželnih zborov in občinskih zastopov spadajo skoro same take stvari, pri katerih ni masa prebivalstva prav nič interesirana.
Tudi se mora upoštevati, da masa ne nosi nikakih deželnih in občinskih bremen, ker daje krvni davek ter indirektne davke le državi, ne pa tudi deželi in občini. Masa je pač v veliki meri deležna dobrot, ki jih daje dežela in občina vsemu prebivalstvu, dolžnosti in bremen pa nima nobenih.
Vzlic temu nismo za to, da naj bo masa izključena iz deželnih in občinskih zastopov. Ker pa so dež. zbori in obč. zastopi v prvi vrsti gospodarske korporacije in ne gre, da bi tu odločevali tisti, ki ne nosijo nikakih bremen in niso interesirani, zato sodimo, da je pri dež. zborih in obč. zastopih popolnoma upravičeno zastopstvo interesov, in sicer na ta način, da dobe primerno zastopstvo tudi tisti sloji, ki ga doslej nimajo.
Priporočali bi zategadelj shodu zaupnikov, naj se izreče za volilno reformo tudi za deželni zbor ali le na sledeči podlagi:
Ko bi se po teh načelih preuredil deželni zbor, bi po našem, a površnem računu prišlo na velike posestnike 8 mandatov, na mesta in trge in ž njimi združene industrijalne kraje 12 mandatov, na male posestnike 12 mandatov ter na splošno kurijo 4 mandati.
Analogno bi se moral preurediti tudi občinski red, namreč v tem smislu, da bi se ustanovil nov splošen volilni razred za tiste volilce, ki nimajo v nobenem drugem razredu volilne pravice.
Mali narodi ne morejo misliti na zavojevanja in ne morejo gojiti imperialističnih stremljenj. Kdor ima komaj za vsakdanji kruh, ne more na borzi spekulirati. Mali narodi morajo koncentrirati svoje moči, da odbijajo imperijalistična stremljenja drugih narodov in zato mora biti njihova politika v prvi vrsti kulturna politika. Ena slovenska šola je večjega pomena kot deset dvojezičnih pečatov, s čimer pa nikakor ne mislimo reči, da ni vprašanje o javnih napisih in pečatih važno in vredno truda, da se izvojujejo. Ali to se mora reči: kulturna politika je najizdatnejše sredstvo za zagotovitev narodnega obstanka in narodne prihodnjosti. Notranja sila narodova je predpogoj za nacijonalno eksistenco, zakaj brez omike in brez gospodarske utrjenosti je samostojno nacijonalno življenje nemogoče.
Z ozirom na to je važno, da si narodno-napredna stranka začrta natančen kulturni program, to se pravi, da natančno določi sredstva, kako zagotoviti telesno, umstveno in nravno harmonično vzgojo vsakega Slovenca tako, da se obenem pospeši ustanovitev samostojnega jugoslovanskega kulturnega tipa.
Prva stvar je seveda šolstvo. V bistvu ni dosti ugovarjati veljavnem šolskemu zakonu, pač pa v važnih posamičnostih. V imenu narodnostnega principa je pred vsem zahtevati, da se odstrani sedanja centralizacija šolske uprave in dovoli Slovencem na tem polju narodna avtonomija. Dokler bo veljavna sedanja ustava, bo šolsko zakonodajstvo urejevala država, ali šolsko upravo naj država prepusti vsakemu narodu samemu, ob sebi se razume, da v smislu šolskega zakona. V tem smislu je zahtevati:
Tako bi bila administrativna in strokovna uprava šolstva ločena in bi bilo zagotovljeno, da ne bi politični nagibi vplivali na šolska vprašanja.
Seveda se taka reforma ne bo dosegla čez noč. Ali nekaj se mora storiti že zdaj. Na Kranjskem na pr. ima vse šolstvo v rokah vladni svetnik Kaltenegger, ki se je tekom let izkazal kot zli duh našega šolstva. V drugih kronovinah imajo dež. šolski nadzorniki personalni referat in se bavi administrativni referent samo z administrativnimi zadevami. Pri nas pa ima Kaltenegger vse v rokah. V slovenski deželi vlada šolstvo nemški nacijonalec. Kako vporablja to moč, se vidi na pr. iz dejstva, da skuša s pomočjo slaboglasnega Peerza v kočevskem okraju izpodriniti slovenske učiteljice in jih nadomestiti s pangermanskimi absolventkami privatnega Huthovega nemškega učiteljišča. V tem oziru bo treba enkrat jako krepko obračunati, zakaj vladanja viteza Kalteneggerja na šolskem polju je že vsa dežela sita.
Predpogoj avtonomizacije šolstva je izomikano in gmotno utrjeno učiteljstvo. Izomikano, dobro učiteljstvo je dobiti le, če se urede učiteljske plače, da bodo enake plačam državnih uradnikov od XI. do VIII. činovnega razreda. Narodnonapredna stranka mora v tem oziru napeti vse moči. Sredstva za povišanje učiteljskih plač se ne dajo sedaj drugače dobiti, kakor s povišanjem deželnih doklad. Javnost se mora s to mislijo sprijazniti, kajti povišanje plač je neizogibno potrebno, toliko bolj potrebno, ker drugače ne bomo nikdar dobili samostojnega učiteljstva, ki bo moglo narod resnično vzgajati in med narodom zavzemati tako pozicijo, da bo imelo veljavo in moglo z njo vplivati na ljudstvo.
Vobče se je pri nas posvečevalo dosti premalo pozornosti ljudskemu šolstvu. In vendar bi morala biti dobra ljudska šola naša prva skrb.
Na polju ljudskega šolstva skuša država vse bolj in bolj ugoditi zahtevam klerikalnih strank in ljudsko šolo poklerikaliti. Klerikalno vzgojeno ljudstvo se da seveda prav lahko vzdržati na klerikalnih vajetih. Pri nas je šola mnogo kriva, da je klerikalizem našel tako ugodna tla za svoj razvoj. Ljudskošolski zakon je stopil pri nas ravno tedaj v veljavo, kakor na Češkem – a kakšen je razloček med slovenskim in med češkim kmetom. Cerkveni upliv na šolo se mora vsekako omejiti, vsaj na tiste meje, ki jih zakon določa. Pravzaprav nima cerkev v šoli ničesar iskati. Tudi za narodnonapredno stranko mora biti ideal svobodna šola –veronauk in verske vaje spadajo v cerkev, ne v šolo. Dokler pa se ne doseže svobodna šola, je gledati, da se, kolikor se pač da, izvede veljavni zakon brezobzirno in predrugači ta zakon kršeča zadnja naredba naučnega ministrstva.
Posebno pozornost mora obračati narodnonapredna stranka gojenju narodne zavednosti v šoli. Urediti se mora tako, kakor je urejeno na Francoskem, v Italiji in v Nemčiji. Šola ne sme vzgojevati samo dobrih Avstrijcev, nego v prvi vrsti dobre Slovence. Dandanes je gojenje narodne zavednosti v šoli popolnoma izključeno. Vladi to ne diši, vlada hoče, naj šola vzgaja le dobre Avstrijce in trde klerikalce in še dolgo ne bo odnehala.
Zato je treba, da se nadomesti ta nedostatek pri drugih vzgojevalnih pomočkih, katerim je sploh posvečati največjo pozornost. Taki pomočki so poučna predavanja in ljudska literatura v zvezi z ljudskimi knjižnicami.
Kar smo očitali ljudski šoli, to se mora očitati tudi naši mladinski literaturi. Tudi ta goji preveč avstrijska patriotična in verska čuvstva in poleg teh neko sentimentalno nravnost, a se premalo ozira na gojenje narodne zavednosti.
Slovenci potrebujemo mladinske literature, ki bo gojila zdravo nravnost in narodne ideale, ki bo razvijala gospodarske eneržije ter svobodoljubje. Če naj se slovenski narod ohrani, mora biti to narod krepkih mož in čvrstih žena, narod zdravih značajev, narod deloljubnih podjetnih, zanesljivih in smelih ljudi, ne narod romarjev, tercijalov in Bog ohrani, Bog obvari
patrijotov.
Takoisto velja tudi za ljudsko literaturo in za ljudska predavanja.
Ta poslednja so zdaj popolnoma nesistematična, časih neprimerna ali nepraktična, časih nič drugega, kakor reklamno sredstvo. Imamo pač društvo, ki se bombastično imenuje akademija
, ali to društvo se ne more prav razviti, ker svojega dela ni primerno začelo. Priredilo je že več predavanj na kmetih, ali še nobenega, ki bi moglo kmeta resnično zanimati. Poučevalo je kmeta o krivi prisegi – ni mu pa na primer še nikdar očrtalo socijalnega razvoja kmetskega stanu od začetkov srednjega veka do kmetskih puntov in od kmetskih puntov do odprave tlake in osvobojenja kmetskega stanu.
Zdaj na primer je na dnevnem redu vprašanje o reformi zakonskega prava; duhovniki so vso deželo razburili, a nikjer ni bilo ne enega predavanja o tej stvari, dasi bi jih bilo treba v vsakem kraju.
Narodno-napredna stranka bo morala po nalogah svojega kulturnega programa tudi na tem polju začeti z resnim delom. Ustvariti bo treba kar možno dobro organizacijo za prirejevanje ljudskih predavanj, ustanovitev ljudskih knjižnic in čitalnic ter izdajanje ljudskega časopisja, poučnega vzgojevalnega in političnega.
Zlasti bi bilo tudi priporočati, da se izda popularno pisana, na rezultatih moderne znanosti sloneča ljudska enciklopedija.
Če zapusti mladenič ljudsko šolo in se ne posveti študijam, je pri nas za dalnjo izobrazbo le malo skrbljeno. To je velik nedostatek, ki se mora na vsak način odpraviti. Mogoče je to, če se izpopolnijo nadaljevalne šole. Na kmetih je potrebno, da se v zvezi z ljudsko šolo ustanove redne kmetijskonadaljevalne šole z gospodinjskimi tečaji, kakor jih imajo v raznih kantonih v Švici, v mestih in trgih pa je po lokalnih razmerah posvetiti vso skrb obrtnonadaljevalnim šolam.
Velik nedostatek je, da nimamo meščanskih šol, izvzemši nemško meščansko šolo v Krškem. V Postojni se zdaj ustanovi meščanska šola s trgovskim značajem. Takih šol bi bilo potreba več. Edini nasprotniki meščanskih šol so klerikalci. Ti so doslej v deželnem zboru nasprotovali vsakem predlogu glede ustanovitve meščanskih šol na deželne stroške. Po sedanjem deželnem zakonu ne more dežela vzdrževati meščanskih šol, nego morajo to storiti dotični okraji. Klerikalci se strastno drže te določbe, ker vedo, da po tem zakonu ne dobimo nikdar meščanskih šol. Narodno-napredna stranka mora torej gledati, da se ta zakon premeni, a dokler to ni mogoče, mora gledati, da na drug način poskrbi sredstev za ustanovitev in vzdrževanje meščanskih šol.
Te meščanske šole bi pa ne smele biti urejene po šabloni nego bi morale imeti lokalnim potrebam primeren značaj. Metlika in Črnomelj bi morala n. pr. dobiti meščanski šoli trgovskega značaja, Kamnik meščansko šolo obrtnega značaja z ozirom na lesno industrijo, ki se tam še razvije. Tudi Novo mesto, Tržič, Radovljica, Jesenice, Škofja Loka itd. bi morale dobiti meščanske šole s svojim razmeram primernim specijalnim značajem. Ob sebi se razume, da bi se na ta način sčasoma v teh krajih razvile obrtne strokovne šole, katerih imamo nerazmerno malo in ki jih država neče ustanoviti, dasi se je zanje že toliko prosilo in delalo.
Glede srednjega šolstva na Kranjskem je treba doseči, da se na gimnazijah uvede v vseh razredih in za vse predmete slovenski učni jezik, da se na ljubljanski realki ustanove slovenske paralelke in da se v enem izmed kranjskih mest, ki nimajo srednje šole, ustanovi nova slovenska realka. Tudi je zahtevati, da se že ustanovi toliko let obetana popolna obrtna šola v Ljubljani in trgovska akademija.
Glede visokega šolstva je ob sebi umevno, da mora narodno-napredna stranka z vsemi močmi nadaljevati delo za pridobitev slovenskega vseučilišča v Ljubljani . Vendar bi bilo to zahtevo nekoliko premeniti. Teologična fakulteta je namreč čisto nepotrebna stvar. Namesto teologične fakultete naj se na bodočem vseučilišču ustanovi tehnična fakulteta, ki bo nadomeščala samostojno tehniko.
Za umetnost naj se poskrbi na ta način, da se izpopolni obstoječa c. kr. umetnoobrtna šola in da se pri obrtnem muzeju, ki ga mora dežela ustanoviti, napravi umetniški oddelek z galerijo slik in kipov.
Med najvažnejše stvari, katerih rešitev je nujno potrebna, spada jezikovno vprašanje. Kakor vse kaže, ni nič upanja, da bi se to vprašanje enotno rešilo za vso državo. Avstrijske vlade še niso nikdar nič pametnega storile in dokler bo imel parlament na vlade tako malo vpliva kakor sedaj, tudi ne bodo nikdar nič pametnega storile. Postopanje vseh vlad kaže, da hočejo rešiti jezikovno vprašanje samo za češke dežele. Pri tem upajo, da Slovenci ne bomo imeli nikdar dosti moči, da bi potem, ko bodo Čehi zadovoljni, spravili jugoslovansko jezikovno vprašanje na površje. To vladno upanje se morda tudi izpolni, zakaj nihče ne ve, kaj prinese splošna in enaka volilna pravica.
Vlada hoče reševati jezikovno vprašanje po kronovinah. To vidimo na Češkem, na Moravskem in v Šleziji. Skoro gotovo se zgodi tako tudi pri nas, če bomo sploh imeli toliko moči, da vlado v to prisilimo. Pravica je v Avstriji hroma in vlade so Slovanom pravične le, kadar se boje batin. Slovenci zahtevamo svojo relativno samostalnost. Naravna konsekvenca tega je, da moramo zahtevati enojezičnost v vsej upravi, v šoli in v vsem javnem življenju. Ta zahteva je logična posledica naših narodnostnih načel. Le iz ozirov na to, da je do praktičnega uresničenja tega principa pot še dolga, da se bo mogla enojezičnost uveljaviti šele tedaj, kadar se uvede narodna avtonomija, se sme narodno-napredna stranka za sedaj omejiti na to, da izposluje popolno jezikovno ravnopravnost tako v zunanjem kakor tudi v vsem notranjem uradovanju.
Najuspešnejše se da zastopati ta zahteva, če se specialno za Kranjsko akomodiramo principom, ki jih je vlada določila v svojem jezikovnem načrtu za Češko. Točno po istih načelih kakor na Češkem, naj se reši vprašanje o uradnem jeziku tudi na Kranjskem. Slovenski notranji uradni jezik na Kranjskem mora postati eden prvih postulatov. Seveda ga zahtevamo tudi za vse druge slovenske pokrajine obenem z uredbo jezikovnega vprašanja.
O nemški zahtevi, da morajo biti enojezični vsi uradi v nemških okrajih, v vseh drugih okrajih dvojezični in da se mora uzakoniti nemški državni jezik, seveda še govora ne more biti.
Pri uvedbi narodne avtonomije se bo moralo rešiti tudi vprašanje o uredbi administracije na slovenskem ozemlju, kajti to leži na dlani, da jezikovno enoten teritorij ne more biti administrativno razcepljen. Že sedaj pa je delati z vso odločnostjo na to, da se za vse slovenske okraje ustanovi posebno nadsodišče v Ljubljani . Obenem je potrebno izposlovati, da se izvrše stari slovenski postulati, da morajo najvišje sodišče, upravno sodišče in graško nadsodišče izdajati slovenske razsodbe ter da se poskrbe avtentični teksti vseh sedanjih in bodočih zakonov, tako da ne bo več samo nemški tekst veljaven, slovenski pa praktično brezpomemben prevod.
Važno je vprašanje o cerkvenopolitičnem stališču narodno-napredne stranke. Kot svobodomiselna in svobodoljubna demokratična stranka se narodno-napredna stranka ne more in ne sme izreči za drugo načelo, kakor za načelo popolne svobode in neodvisnosti vseh verskih organizacij v okviru državnih zakonov. Katoliški cerkvi se mora priznati avtonomija v vseh cerkvenih stvareh. To je mogoče samo potom ustanovitve samostojnih verskih občin, ki naj popolnoma svobodno urejujejo svoje zadeve in nosijo tudi vse stroške. Ako je cerkev neodvisna od države, mora biti tudi država neodvisna od cerkve. Ker je država sedaj v različnih, sedanjim razmeram ne več primernih zvezah s cerkvijo, ker je država za cerkev zdaj dekla, zdaj birič, zdaj molzna krava, se mora ta zveza odpraviti in izvesti ločitev države od cerkve tako, kakor je izvedena v vseh kulturnih državah.
Tako laiziciranje države mora imeti seveda svoje konsekvence.
Ako je cerkev samostojna organizacija, to je društvo, kakor so vsa druga društva, morajo iz kazenskega zakona izginiti tiste določbe, po katerih država oficialno ščiti cerkev in njene uradnike. Kar velja za vsako drugo društvo in za vsako drugo organizacijo, to naj velja tudi za različne cerkve.
Sedaj opravljajo cerkveni uradi različne državne posle. Teh je cerkev osvoboditi in je vodstvo matrik izročiti javnim državnim uradom.
Pri reviziji občnega državljanskega zakona je gledati, da se izvedejo naravne konsekvence iz stališča svobode katoliške cerkve. Uvesti je obligatni civilni zakon, pri čemer pa se mora pustiti katoličanom popolna svoboda, da se smejo dati tudi cerkveno poročiti. Vse postavodajalstvo o zakonskem pravu spada izključno v delokrog države. Cerkev lahko uči, kar hoče, to je njena pravica, lahko tudi uči, da je smrtni greh, če se zakonski ločijo, ali država je suverenska in njo ti nauki pri urejevanju cerkvenih razmer čisto nič ne brigajo. Država ima dolžnost javne razmere urediti potrebam in pravičnosti primerno, potreba in pravičnost pa zahtevata, da se zakonsko pravo reformira tudi v tem oziru, da se odstrani nerazdružljivost katoliškega zakona.
Končno je konsekvenca stališča o svobodni cerkvi tudi to, da se odstrani cerkveni upliv na šole in odkaže verski pouk v cerkev.
Samo po sebi se razume, da država ne more trpeti nobene organizacije, ki se postavlja nad njene zakone. Tudi cerkev kot organizacija mora biti podrejena državnim zakonom in zato se mora v svrho onemogočenja proti zakonu tudi uvesti kancelparagraf in uveljaviti za cerkev tiste postave, ki veljajo za vsa društva.
Pogoj in jamstvo politične moči vsakega naroda je gospodarska sila. Narod, ki ni gospodarsko trden, je v današnjih časih izgubljen.
Slovenci smo v tem oziru tako na slabem, da že slabše ne more biti. V drugih narodih je nacijonalno premoženje uspeh stoletij, sad dela mnogih generacij. Med Slovenci tega ni. Od svojih prednikov nismo takorekoč nič podedovali in zato je naš gospodarski razvoj tako zaostal.
Zemljepisni položaj slovenskih dežela je skrajno eksponiran. Nemški narod se mogočno množi in razvija in naravno je, da sili prav v naše kraje, ker le tod pride do morja, s katerim mu je odprta pot v Malo Azijo in naprej. Svetoven proces se pripravlja in v tem procesu se odloči naša narodna eksistenca. Samo ako bomo gospodarski trdni, je mogoče, da se ubranimo.
Gotovo je kmetski stan najbolj zdrava korenina človeške družbe in vsakega naroda. Kmetski stan je tisti veliki reservoir, iz katerega dotaka drugim stanovom vedno sveža kri in kmetski stan je v narodnem gospodarstvu kot producent in kot konsument velikega pomena. Toda kmetska produkcija je omejena, stanje kmetijstva je vedno težavnejše in kmetijstvo ne stvarja bogastva. Dober in delaven kmet danes lahko še izhaja za silo in če je varčen, tudi še prihrani kaj malega, ali premoženja si dandanes s kmetijstvom ni pridobiti. Razmere so take, da pada od leta do leta konsumacijska sposobnost kmetskega stanu, v prvi vrsti vsled indolentnosti, zapravljivosti in zadolženja, in s tem gineva tudi gospodarska trdnost srednjih stanov.
Bodočnost slovenskega naroda je odvisna od njegove gospodarske sile – ta pa je odvisna od industrijalizacije slovenskih dežela. Samo velika industrija in velika trgovina stvarjata bogastva. Lega naše domovine je taka, da je industrijalizacija naravna stvar. Kdor bo slovenske dežele industrijaliziral, ta bo v njih gospodar in če izvedejo to industrijalizacijo Nemci, je čisto gotovo, da bodo v naši slovenski domovini gospodovali Nemci in da izginemo Slovenci brez sledu.
Samo politični otročaji se morejo tolažiti, češ, dosti čez 1000 let se že Nemci trudijo, da bi nas raznarodili, če se jim ni posrečilo prej v času narodne nezavednosti, se jim tudi ne bo zdaj, v času zavednosti. To so puhle dijaške fraze. Nemci nas niso mogli popolnoma germanizirati vsled razmer, ki so vladale v prejšnjih časih, a vzeli so nam mnogo ozemlja. Rajni dr. Gregorij Krek mi je večkrat pripovedoval, da je dobil dokaze, da so še koncem 18. stoletja v Lipnici (Leibnitz) bili vsi prebivalci Slovenci in da so v samem Gradcu na sedanjem Lendplatzu in doli ob Muri do Karlave prebivali le Slovenci. Vse to in še mnogo drugega se je potopilo v nemškem morju. In takrat ni bilo takega gospodarskega življenja, kakršno je dandanes. Zdaj se komunikacijska sredstva tako razvijajo, raste promet, napreduje industrija tako, da sega vpliv tega gospodarstva v najoddaljenejše vasi. Dokler bomo Slovenci samo agrarci, se bomo že še nekako ohranili, dasi vidimo na Koroškem in na Štajerskem, kako gineva slovenstvo, dasi še ne čuti vpliva germanizacije. Ali agrarci ne moremo ostati, prvič, ker se bode razvila industrijalizacija tudi proti naši volji, in drugič, ker moramo kot agrarski narod počasi izkrvaveti. Samo če sami industrijaliziramo svojo domovino, si opomoremo gospodarsko in si zagotovimo narodni obstanek – drugače ne.
To je upoštevati tudi narodnonapredni stranki pri sestavljanju njenega gospodarskega programa. Program zamore dati samo okvir. Ustvariti se mora seveda program za ves narod, tako da ne bo izločen noben sloj, realen program, ki računa z današnjimi razmerami in aktuvalnimi potrebami. Seveda, kjer ni eneržije, delavnosti, podjetnosti, varčnosti in treznosti, kjer ni smisla za napredek, tam, tudi najlepši program nič ne pomaga.
Pri nas Slovencih je kmetski stan v propadanju. Dobrega srednjega kmetskega stanu imamo le jako malo. Pri nas ima kmet navado, da neusmiljeno razkosava svoje zemljišče. Deželni zbor je svoj čas sklenil zakon o zlaganju zemljišč. Mislil je, da ustvari na ta način velike kmetije, da nastane krepak kmetski srednji stan. A nihče se ne poslužuje tega zakona. Gruntarjev
je vedno manj. Proletariziranje slovenskega kmetskega stanu se razvija kot bi bil to zakon narave. To proletariziranje pospešujejo poleg novodobnih gospodarskih razmer še druge okolnosti. Kmet je indolenten. Po naravi je do skrajnosti konservativen in zato ga ni pripraviti do tega, da bi res umno in racijonelno gospodaril in bil agilen pri kupčiji. Kaj pomagajo tisti vagoni žlindre, ki se porabijo vsako leto, ko se vidi v vsaki vasi, kako zanikrno se dela z naravnim gnojilom. Naš kmet tudi ni varčen, ter živi povprek čez svoje razmere. Kaka je zapravljivost, se vidi pri ženitovanjih in enakih prilikah, a pijančevanje je zadobilo take dimenizije, da požre vedno večja premoženja in da ljudstvo kar vidno degenerira. Kmetska zapravljivost se vidi tudi pri tem, kako kmet razsipa denar za cerkvene namene. Za kako dobrodelne ali narodno stvar je od kmeta silno težko kaj dobiti – za duhovnika in za cerkev pa meče denar kakor bi ga pobiral na cesti. Že ko bi kmet le to prihranil, kar izmolze cerkev iz njega leto za letom, kar torej takorekoč proč vrže, bi mu bilo nekoliko pomagano. Karakteristično za to zapravljanje je slučaj, o katerem je Slovenski Narod
poročal te dni. V veliki vasi Devica Marija v Polju pri Ljubljani so kmetje zložili 12.000 K za en sam zvon – brizgalne za slučaj požara pa nimajo in si je tudi nečejo omisliti. Takemu ljudstvu seveda ni pomagati, tako ljudstvo mora propasti.
Proletariziranje kmetskega stanu pospešuje dalje tudi stara navada, dajati vsem otrokom dote. Te dote so glavni vzrok silnemu zadolženju kmetskih posestev. To zadolženje je tako, da kmet že kmalu ne bo več zmagoval obresti in se preteča občna katastrofa ne da drugače preprečiti kakor da poseže država vmes.
Ohranitev in utrjenje kmetskega stanu je velevažna naloga za vsako stranko. Pomagati je kmetu na troje načinov: z dobro vzgojo, ki ga naj napravi umstveno sposobnega za napredek, za racijonalno gospodarstvo in uspešno kupčevanje; z zakonitim varstvom kmetijskih interesov in z materijelno pomočjo v svrho razdolženja.
V varstvo kmetijskih koristi in v pospeševanje umnega kmetijskega dela imamo pri nas c. kr. kmetijsko družbo . Drugod se deluje na to ali pa že imajo kulturne svete, ki so za kmetovalce nekako to, kar so trgovske in obrtne zbornice za trgovce in obrtnike. Uredba kulturnih svetov je seveda ugodnejša, vendar mislimo, da bi se dala pri nas stvar urediti tako, da bi se razširila kmetijska družba in bi se jej dali tisti pomočki, kakor jih imajo kulturni sveti. Kar dobro in uspešno deluje že desetletja kakor kmetijska družba, naj se ohrani in spopolni.
Za vzgojo je pred vsem treba dobrega ljudskošolskega poduka, a ljudskim šolam na kmetih naj se dodajo praktični nadaljevalni tečaji kmetijskega značaja.
Kmetijsko šolstvo je na vsak način potrebno najizdatnejšega pospeševanja. Zdaj imamo kmetijsko šolo na Grmu in obeta se nam kmetijska šola za nekatere stroke na Gorenjskem. Ali bi ne bile praktične majhne kmetijske šole za posamične stroke bolje? Če bi se ustanovile na primer na Gorenjskem in na Notranjskem dve mali šoli za mlekarstvo in sirarstvo, bi bilo ž njima več pomagano, kakor z eno samo šolo gori kje nad Radovljico. Mlekarstvo na Notranjskem se tako lepo razvija, da bi bila taka šola velike koristi.
Ob sebi se razume, da je treba tudi pospeševati strokovna predavanja, kakor jih imamo že zdaj o živinoreji, o sadjarstvu, o vinarstvu, o mlekarstvu itd.
Ako kmet dandanes nima primerne splošne in strokovne omike, mu je uspešno delovanje absolutno nemogoče. Občne razmere niso na pr. na Češkem nič boljše kakor pri nas, a vendar izhaja češki kmet pod istimi pogoji dosti boljše, kakor slovenski, ker ima več splošne in strokovne omike in zna vsled tega bolje gospodariti in kupčevati, ker zna bolje varčevati in izrabljati prilike za zaslužek.
Ob sebi se razume, da mora vsaka kmetu prijazna stranka izrabiti vsa sredstva, kar jih daje agrarna politika. V tem oziru je najvažnejše zadružništvo in sicer tako, kakor je je uvedla in jo neguje narodno-napredna stranka. Klerikalci so posnemajoč narodno-napredno stranko kar na debelo snovali konsume in male posojilnice. Ti konsumi so pocrkali in so povzročili dosti škode, male posojilnice pa vegetirajo klavrno in so prej nesreča kakor pa dobrota za kmeta.
Zadružništvo se mora gojiti v tistem zmislu, kakor je je doslej gojila narodno-napredna stranka. Mlekarske zadruge kažejo najbolje, da so le za produktivne zadruge pri nas tla ugodna in da so le večje posojilnice primerne za naše razmere. Šele kadar bo naš kmet bolj izobražen, tako kakor je nemški in danski, se bo zadružništvo dalo razširiti.
Narodno-napredna stranka naj bi torej gojila samo produktivne zadruge in skrbela, da se v vsakem okraju ustanovi večja posojilnica.
Nekaj pa je narodno-napredna stranka zamudila na veliko škodo zadružništva. Že pred leti bi se bila morala ustanoviti za Kranjsko samostojna zveza neklerikalnih zadrug. Vsa čast celjski zvezi, toda gotovo je, da bi zadružništvo dosti bolje uspevalo, če bi imeli na Kranjskem samostojno zvezo. Nobene stvari ni tako lahko izvršiti, kakor to in če se ne izvede, bi bil to naravnost neodpusten greh.
Potom zakonodaje se da tudi marsikaj storiti za kmetijstvo. Zemljiški davek je ravno tako krivičen, kakor obrtni davek. Vnebovpijoče je, da mora obrtnik plačevati poseben davek samo zato, ker ima voljo delati, da ga mora plačevati, tudi če nič ne zasluži; istotako vnebovpijoče je, če mora kmet plačevati davek od zemlje, ki mu tudi sama ničesar ne donaša, nego le vsled njegovega dela, ki torej ni drugega, kakor orodje za zaslužek.
V delokrog zakonodaje spada tudi varstvo kmetijske produkcije pred čedalje hujšo mednarodno konkurenco in vse melijoracije. V svrho, da se ustanovi kolikor mogoče kmetskih eksistenc, naj se odpravijo fidejkomisi in parcelirajo in naj se posestva mrtve roke porazdele med kmete. Na tisoče dobrih, trdnih kmetij bi se lahko napravilo, ako bi se cerkvena posestva in fidejkomisi Windischgraetzov, Auerspergov in drugih aristokratov razcepila. Seveda bi se to dalo izvesti samo potom kake banke in zato je obžalovati, da svoj čas ni obveljal predlog zaradi ustanovitve deželne hipotečne banke. Nemci so se upirali temu predlogu, ker so se bali za profite kranjske hranilnice, pomagali pa so jim klerikalci, ki so kmetski prijatelji samo z jezikom, a kmeta takoj izdajo in prodajo, če jim to količkaj kaže.
Izseljevanje spada med najtežje probleme. Koder se ljudje izseljujejo, je to dokaz, da so gospodarske razmere slabe. Iz kamna se ne da delati kruha in zato je vse zastonj vpiti zoper izseljevanje. Izseljevanje bo ponehalo tedaj, kadar bodo imeli ljudje doma zadosti kruha. Tega nimajo več in zato beže trumoma v Ameriko. A kako jim preskrbeti kruha? To se ne da drugače storiti kakor z industrijalizacijo in z ustanovitvijo novih kmetij iz fidejkomisov in cerkvenih posestev.
Tudi poselsko vprašanje se ne da rešiti s tarnanjem. Dokler bodo ljudje lahko bolje in ugodneje živeli kot delavci v tovarnah, bodo bežali s kmetije. Poslov bo vedno manj. To je naraven proces. S primerno preuredbo sedanjega poselskega reda, ki izvira še iz časov, ko o industriji ni bilo sledu, z izvedbo zavarovanja poslov za bolezen in starost se da pač marsikaj storiti, ali to je tudi edino sredstvo zoper pomanjkanje poslov. Naš kmet se mora sprijazniti z mislijo, da pride čas, ko sploh ne bo več posla dobiti in mora temu primerno urediti svoje gospodarstvo.
Materijalno pomoč moreta dajati kmetu le država in dežela s tem, da podpirata kmetijstvu koristne naprave in da država kupuje svoje potrebščine direktno od kmeta.
Ali vse to bo le kaplja v morje, dokler se ne izvede razdolženje kmetskih posestev. To je problem vseh problemov agrarne politike, to je vprašanje, katero zamore le država rešiti. Mnenja, kako se to stori, so različna in naša naloga pač ne more biti, da bi jih tu vsa pretresali, zlasti ker so večinoma neizvedljiva. Le na en način je mogoče stvar izvesti: če bi država konfiscirala cerkvena posestva, bi s tem denarjem in z dohodki verskega zaklada zamogla razbremeniti kmetska posestva vsaj toliko, da bi kmet spet prosto dihal in mogel živeti na svoji zemlji. Seveda za izvedbo takega dela bi bilo treba, da nosi cesarsko krono zopet kak Jožef II. Ako bi se ustanovile verske občine, ki bi morale vzdrževati cerkve in duhovnike, bi se rečeni projekt brez težav izvedel. Za izgled nam lahko služi Francija. Ta je konfiscirala premoženje postavno nedovoljenih redov in bo s tem denarjem zavarovala vse francoske delavce za starost in onemoglost.
Naraščajoče industrijaliziranje vsega obrtnega proizvajanja je spravilo mnogo malih obrtnikov v velike stiske. Industrija je nekatere rokodelske stroke popolnoma zamorila, nekatere druge pa bijejo obupen boj za obstanek. Kako je nekdaj cvetelo na pr. klobučarstvo na Kranjskem, a danes ga je le še nekaj zunaj na deželi in še to je prava beračija. Tudi rokovičarstvo je nekdaj v Ljubljani cvetelo, a tovarniška konkurenca je tudi to obrt uničila. Dandanes vidimo podoben proces tudi v krojaštvu in v čevljarstvu. Konfekcija dela krojačem silno konkurenco, tovarne ubijajo tudi čevljarstvo. Danes imamo v Ljubljani pet zalog tujih tovarn za čevlje in vse izhajajo izborno – dočim se domači čevljarski mojstri vedno težje bore za obstanek.
Na drugi strani olajšujejo tovarne rokodelcem delo. Noben ključavničar ne bo danes več sam napravil ključa; tudi ključavničar kupi ključ in priredi potem samo brado.
Ta proces je sicer za rokodelce žalosten, ali naraven je in proti njemu ni pomoči. Kdor govori, da je možno preprečiti razvoj industrije in obvarovati tiste obrtne stroke, ki so sploh zmožne industrijaliziranja, ta vara ljudi.
Rokodelstvo ne bo nikdar popolnoma izginilo, ali rokodelske razmere se bodo predrugačile. Nekatere stroke bodo zamrle, kakor so zamrli klobučarji in rokovičarji, pri drugih se bo premenilo delo kakor pri ključavničarjih, tretje se bodo razvile in razcvetele in poleg njih bodo nastale nove obrti. Tovarne bodo vedno proizvajale samo stvari, ki se dajo na debelo po enem kopitu producirati – vse drugo ostane mali obrti.
V svrho, da se obrtnost podpre in razvije, je treba porabiti vse moči kapitala in tehnike, a je treba tudi potom zakonodajstva storiti, kar je mogoče. Krepek trgovski in obrtni stan je nam Slovencem potreben že iz narodnih nagibov; narod, ki nima meščanstva, to ni narod.
Težko stališče, ki je ima dandanes obrtni stan, ni samo posledica obstoječih gospodarskih razmer, marveč tudi posledica nezadostne strokovne in kupčijske izobrazbe, zastarelosti produkcije, pomanjkanje kapitala in podjetnosti ter agilnosti. To se pri starejših ljudeh ne da več popraviti, kajti to so posledice slabe vzgoje, a gledati je treba, da se obrtni naraščaj bolje vzgoji.
Na polju zakonodajstva se da za obrtni stan precej storiti. Tekom prihodnjih mesecev bo državni zbor razpravljal o premembi obrtnega reda in je skoro brez dvoma, da obvelja dotični načrt. Z njim se v precejšnji meri ugodi zahtevam male obrti in bo s to reformo storjen važen korak, čeprav načrt ni popoln in ostane nerešenih mnogo za male obrtnike važnih zadev.
Kar se tiče vzgoje obrtnega naraščaja, je zanjo slabo preskrbljeno. Reforma obrtnih nadaljevalnih šol je nujno potrebna, kajti učni uspehi teh šol so precej klavrni in ne morejo biti boljši, ker je uredba slaba.
Poleg dobrih obrtno-nadaljevalnih šol je treba strokovnih šol za različne obrti. Tudi v tem oziru je vlada za nas prava mačeha. Imamo pač krasno uspevajočo umetno-obrtno šolo v Ljubljani, ali drugega nimamo ničesar, dasi se brez strokovnih šol ne da ustvariti cvetoča obrt. O tej stvari smo že povedali svoje mnenje pri razpravljanju o šolstvu in torej tega ni treba ponavljati.
Pač pa moram tu ponoviti zahtevo, da se v Ljubljani že ustanovi popolna obrtna šola. Že pred davnimi leti je cesarski svetnik Murnik zastavil vse svoje moči, da nam pridobi tako šolo, a vzlic vsem obetanjem in predstudijam se to še vedno ni storilo. Vlada nima za Kranjsko nikdar ne srca ne denarja. In vendar spada taka popolna obrtna šola med najnujnejše naše potrebe, zakaj taka šola je predpogoj industrijaliziranju naših dežel, taka šola pa bo tudi pomagala do kruha mnogim naših ljudi, kajti odprla jim bo službe, ki jim sedaj niso dostopne.
A tudi za sedanjo obrtno generacijo je treba skrbeti. V svrho tehniške izpopolnitve produkcije je treba dati obrtnikom priliko, da spoznajo stroje in njih rabo in omogočiti se jim mora dobava strojev in uvesti je mojstrske tečaje za vse stroke. Kdor zaostaja za svojimi tekmeci v tehniško najpopolnejši in s tem tudi najcenejši produkciji, tega konkurenca kmalu premaga in ga porazi.
Ob sebi se razume, da je treba podpirati in pospeševati tudi vse, kar se tiče stanovske organizacije. Predvsem je treba, da se spopolni sedanje obrtno zadružništvo. V tem je pač mnogo birokratizma, a malo resnične koristi. Obrtne zadruge, če naj dobro uspevajo, morajo dobiti večjo veljavo in večji vpliv na oblastva, katerim so poverjene obrtne stvari. S samimi pisarijami ni obrtnikom nič pomagano.
Zastopstvo obrtniških interesov je poverjeno trgovski in obrtniški zbornici. V mnogih deželah delajo obrtniki na to, da se te zbornice razdele in ustanove posebne obrtniške zbornice. Ako obvelja to prizadevanje, se izvede taka razdelitev tudi pri nas. Principijelno je čisto upravičena.
Časih se je mnogo govorilo in pisalo o koristi nakupovalnih zadrug za obrtnike. V teoriji je to jako lepo, v praksi pa se ni obneslo. Ako pa se kje obrtniki odločijo za tako zadrugo, je ob sebi umljivo, da jim mora iti narodnonapredna stranka na roko. Stare so zahteve, naj erar svoje potrebščine zlasti za vojaštvo naročuje pri malih obrtnikih in naj se odpravi obrtno delo po kaznilnicah. Narodnonapredna stranka je ti zahtevi vedno krepko podpirala in jih bo seveda tudi v prihodnje.
Tem zahtevam je pa dodati še nekaj novih in sicer te-le:
Zagotoviti se mora prednost domačih obrtnikov pred tujimi pri vseh oddajah javnih del. Načeloma mora obveljati, da ima domači obrtnik vedno prednost, tudi če je za nekaj vinarjev dražji kakor s kapitalom dobro podprti in zato cenejši tujec. Pri upravnih oblastvih je nastaviti specijalne organe iz obrtne stroke, pri sodiščih pa je uvesti institucijo sodnikov-lajikov tudi za obrtne stvari tako, kakor so uvedena za trgovske stvari.
Slovensko trgovstvo se je v zadnjem desetletju lepo razvilo, a bilo bi lahko še na višji stopnji razvoja, če bi se ljudje držali načela, ki se tolikrat tako slovesno oznanja, v praktičnem življenju pa naravnost frivolno prezira, načela: svoji k svojim. Trgovec in obrtnik nosita največ bremen in plačujeta tudi največ narodnega davka, ali vendar je silno mnogo ljudi, ki ravnodušno podpirajo svoje narodne nasprotnike. Svoji k svojim
je načelo, ki bi nam lahko politično in narodno ogromno koristilo in nemštvo na Kranjskem n. pr. bi že davno bilo jako ponižno, ko bi se to načelo izvrševalo.
Slovensko občinstvo se mora začeti zavedati narodne dolžnosti, ki jo ima napram slovenskim trgovcem in obrtnikom. V medsebojnem podpiranju leži naš spas. Prvo, kar more narod storiti za trgovca in obrtnika je, da pri njem kupuje in naroča svoje potrebščine, potem bodeta tudi trgovec in obrtnik z veseljem izpolnjevala svoje narodne dolžnosti.
Od trgovca, kakor od obrtnikov moramo zahtevati, da so ravno tako odločno narodni, kakor drugi inteligentni stanovi in da torej pospešujejo vsa slovenska narodna, kulturna in politična prizadevanja. Zahtevati smemo še več: da se pri nakupovanju ozirajo pred vsem na slovenske producente, da dajo slovenskemu jeziku v svoji trgovini tisto veljavo, ki mu gre in da nastavljajo samo slovenske sotrudnike in uslužbence ter sprejemajo samo slovenske vajence. Uvažujemo sicer vse razmere, ali delati moramo vendar na to, da bodo slovenski trgovci korespondirali tudi z Nemci in z Italijani samo v slovenskem jeziku. Seveda, kdor je odvisen od nemškega fabrikanta ali italijanskega veletržca, ne more tega storiti. Lahko pa to store dobro stoječi trgovci, ker se za take odjemalce fabrikantje in veletržci kar trgajo. S slovenskim korespondiranjem se pridobi kruha marsikakemu Slovencu in to je važna stvar. Prav iz istega vzroka je tudi delati na to, naj kupujejo slovenski trgovci samo od slovenskih potnikov. Na Češko in v Galicijo pošiljajo fabrikantje samo potnike, ki so zmožni češkega in poljskega jezika, k nam pa hodijo sami Nemci. Ko bi slovenski trgovci kupovali samo od potnikov, ki znajo slovenski, bi vse polno naših ljudi dobilo dobra mesta kot potniki. Če že ne moremo vsega sami producirati, naj vsaj naši ljudje bodo posredovalci med tujim producentom in domačim odjemalcem.
Nasprotno pa mora tudi narod z vsemi močmi podpirati trgovstvo, kajti cvetoča slovenska trgovina bo neizmerne koristi za ves narod. Kakor rečeno, je prva stvar, s katero se trgovcu koristi, to, da se pri njem kupuje. Politične stranke ne morejo v tem oziru drugega storiti, kakor da bude narodno zavest in agitatoričnim potom razširjajo spoznanje, da se morajo vsi sloji med seboj podpirati in hoditi roko v roki.
Pač pa ima narodno-napredna stranka dolžnost, da z vso eneržijo brani in ščiti interese trgovskega stanu. V tem oziru je narodno-napredna stranka že doprinesla sijajen dokaz za svojo eneržijo in za svojo delavnost. Klerikalna stranka je nameravala uničiti samostojne trgovce. Proglasila jih je za parasite in jih hotela izpodriniti s konsumi. Samo odločnemu prizadevanju narodno-napredne stranke, samo neustrašnemu in vztrajnemu boju Slovenskega Naroda
se je zahvaliti, da klerikalci tega namena niso dosegli in da je klerikalna konsumska organizacija propadla.
Kakor glede konsumov mora narodno-napredna stranka varovati trgovske interese tudi v vseh drugih ozirih in delati mora na to, da se slovenska trgovina razvije.
Kar se tiče vzgoje trgovskega naraščaja, je predvsem potrebno, da se ustanovi v Ljubljani trgovska akademija. Samo popolnoma neveden človek bo rekel, da trgovska akademija ni ena najvažnejših naših zahtev. O Nemčiji se pravi: Bismarck jo je skoval s krvjo in z železom, spopolnil pa jo je in naredil močno in bogato izobraženi nemški trgovec. Nemčija je na potu, da postane iz evropske velesile svetovna država. Daleč je nadkrilila Avstrijo in Francijo in uspešno tekmuje z Angleško in z Združenimi državami, a to ni zasluga ne diplomacije, ne armade, ne industrijalcev in ne agrarcev, marveč zasluga nemškega trgovca.
Tudi pri nas se ne bo gospodarsko življenje moglo tako razviti, kakor je treba, dokler ne bo dovolj trgovskega naraščaja, ki bo stal na višku trgovske omike, tak naraščaj pa nam zamore vzgojiti samo trgovska akademija.
Za trgovca, ki v navadnem gospodarskem življenju opravlja funkcijo Waarenverteilerja
,79 seveda ni trgovska akademija. Trgovec na deželi ne potrebuje tolike splošne in strokovne izobrazbe, ali da sedanja navadna izobrazba ne zadostuje, to so trgovci sami izprevideli ter zahtevajo šol in tudi sami skrbe za svojo izobrazbo.
Glede javnega šolstva je treba skrbeti, da se v večjih mestih ustanove meščanske šole s trgovskim značajem, kakršno dobi sedaj Postojna, vrhu tega pa se naj ustanove nadaljevalne šole s trgovskim značajem. Ljubljanska gremijalna šola že davno več ne zadostuje, ne v strokovnem, ne v narodnem oziru in bo tudi to treba temeljito reformirati. Vrhu tega je skrbeti za strokovna predavanja in za shode, kakršne prireja izborno delujoče trgovsko društvo Merkur
, ki je sploh sijajen zgled stanovske organizacije in čigar delovanje zasluži neomejeno priznanje. Ako bi obrtniki zamogli ustanoviti tako društvo, kakor je Merkur
, bi bili danes vse drugačen faktor, kakor pa so tako, zakaj da Zveza obrtnih zadrug
tudi, ko bi hotela, ne more tako delati kakor Merkur
, leži na dlani.
Potom zakonodajstva je treba še marsikaj storiti za trgovstvo.
Zahteva, da se uvede dokaz usposobljenosti, je naravna in je tudi v interesu kupujočega občinstva. Izposlovati pa bo tudi zakon zoper nepošteno konkurenco, ki ga je Körber pred več leti obljubil, na katero obljubo pa je vlada pozabila, in izposlovati je reformo zakona o konkurzih v svrho, da se omeje in utesne goljufivi konkurzi.
Nadalje je pospeševati trgovino z olajšanjem prometa potom popolnitve komunikacij in uredbo železniških tarifov, ki so zdaj skrajno krivični in silno breme za kranjskega trgovca.
Zlasti tarifi južne železnice so nekaj nečuvenega.
Trgovec mora delati s kreditom. Kreditne razmere pa niso ugodne, denar je predrag in pretežko ga je dobiti. Zato mislijo trgovci že nekaj časa na ustanovitev trgovske banke in naravno je, da jim bo morala narodnonapredna stranka iti pri tem na róko z vso eneržijo.
Končno se nam zdi, da je treba v korist trgovine delati na ustanovitev javnega skladišča v Ljubljani, na preuredbo avstroogrskega Lloyda in na preuredbo konzulatov, ker so sedanji konzulati le jako slaba opora trgovini.
Kapitalistični razvoj gospodarskega življenja je v Slovencih šele v začetku, ali vendar trka tudi na naša vrata socialno vprašanje, čuti se tudi že pri nas potreba, spraviti v soglasje zakonodajstvo z novimi socialnimi razmerami. Naraščanje velike industrije in naraščanje mest, mednarodna konkurenca in silna moč vedno večjega kapitala, – vse to je ustvarilo pravi prevrat v ekonomičnem življenju in temeljito spremenilo strukturo človeške družbe.
Najresnejši pa tudi najtežji problem sedanje dobe je socialni problem. Socialno vprašanje pa ni identično z delavskim vprašanjem, kakor sklepajo pogostoma ljudje iz postopanja socialno-demokratične pa tudi krščansko-socialne stranke. Delavsko vprašanje je samo en del socialnega vprašanja. Socialni demokratje in krščanski socialci so se oprijeli delavskega vprašanja, ker so ž njim zamogli ustvariti močne politične stranke in si pridobiti več ali manj politične veljave. Socialno vprašanje pa se tiče vseh neimovitih slojev in je njegov namen, izenačiti človeško družbo – kolikor je to pač sploh mogoče.
Socialni demokratje mislijo ta namen doseči s kolektivizmom. Naša naloga ne more biti, da bi tu vzeli v pretres nauke socialno-demokracije in dokazali, da so utopistični. Narodno-napredna stranka ni socialno-demokratična in pač tudi nikdar ne bo, dasi kot moderna, svobodoljubna in demokratična stranka toplo simpatizuje z mnogimi zahtevami socialnih demokratov. Socialno-demokratična ni narodno-napredna stranka, pač pa mora biti socialistična v tem zmislu, da želi in hoče delati na to, da se na podlagi individualističnega gospodarstva izravna nasprotje med imovitimi in neimovitimi sloji in ljudmi, da se izenači človeška družba tako glede omike kakor tudi glede blagostanja, kolikor je to sploh možno. Doseči se da to le na ta način, da se po mogočnosti povzdigne materialno in duševno blagostanje neimovitih slojev.
V revščini živeči sloji – ki v današnji socialni družbi opravljajo vsa fizična dela, pa tudi mnogo duševnega dela, kakor na pr. učitelji – imajo prav gotovo pravico do boljšega stanja in do boljše omike. Ta pravica je prirodna in katoliška cerkev je svoje nasprotje do socialne preuredbe človeške družbe najbolje pokazala s tem, da taji in zametava to pravico. Kdor spričo temu stoji v političnih in socialnih rečeh še na strani katoliške cerkve, je svoj lastni sovražnik.
Socialna preosnova je v občnem interesu. Masa je najboljši odjemalec produkcijskih proizvodov in kolikor boljše so te gmotne razmere mase, toliko bolj je zmožna konsuma, toliko bolje prospevata trgovina in obrtnost. A tudi iz narodnih ozirov je treba delati na ta smoter. Slovenski narod se zamore ohraniti in razviti le, če so vsi sloji gospodarsko trdni in če se vsi sloji udeležujejo dela za narod.
V socialno-političnem oziru bi bilo narodno-napredni stranki priporočati, da sprejme v svoj program naslednje točke:
Vse skupnosti služeče javne naprave je podržaviti ali podeželiti (železnice, zavarovalnice, parobrodna podjetja itd.) in istotako tudi taka podjetja, iz katerih se morejo razviti monopoli (rudniki itd.).
V varstvo delavcev in delavk je skrbeti: da se zakonito določi splošna minimalna plača in maksimalni delavski čas; da se zakonito zagotovi varstvo nedoletnih delavcev in žensk; da se razširi delokrog obrtnih nadzornikov in pomnoži njih število; da se obrtnim nadzorništvom dodajo delavci kot izvedenci; da je uvesti ženske obrtne nadzornice in nastaviti rudniške; da je uvesti zavarovanje delavcev za starost in onemoglost in tudi za slučaj brezposelnosti ter reformirati bolniško zavarovanje in zavarovanje proti nezgodam, da je urediti preskrbovanje dela; da je zakonito zagotoviti delavcem popolno svobodo pri sklepanju delavskih pogodb; da je iz javnih sredstev skrbeti oziroma pospeševati zgradbo primernih delavskih stanovanj in končno zagotoviti delavcem popolno koalicijsko svobodo.
V zvezi z delavskim vprašanjem je tudi preskrbljenje ubožcev. To je danes skrajno klavrno in treba bo delati na to, da se ubožci dejansko in zadostno preskrbe, da bodo imeli človeka vredno eksistenco.
Mogočni razvoj vsega državnega, gospodarskega in kulturnega življenja je ustvaril mnogoštevilen uradniški stan. Med uradnike ni šteti samo tistih, ki službujejo državi, marveč tudi vse druge uradniške posle izvršujoče uslužbence. Zlasti narašča število privatnih uradnikov. Kolikor bolj se razvijata veleindustrija in veletrgovina, toliko bolj se množe privatni uradniki, kakor na drugi strani izginjajo male, toda samostojne trgovske in obrtne eksistence.
Za nas Slovence je uradniški stan posebno velikega pomena, kajti pri nas mu pripada največji del posvetne inteligence in prav zato mora narodno-napredna stranka posvetiti uradniškemu stanu in njegovim željam in stremljenjem največjo pozornost.
Konsekvenca narodnostnega načela je, da se morajo na slovenskem ozemlju nastavljati samo uradniki slovenske narodnosti. Od tega cilja smo še zelo zelo oddaljeni. Na Slovenskem pospešuje vlada še vedno prav sistematično invazijo nemških uradnikov, ki nastopajo in so tudi dejanjski sovražniki slovenskega naroda in uporabljajo svoje stališče v to, da pospešujejo po svojih močeh uničenje slovenske narodnosti. Nemška birokracija je tisti klin, ki ga je vlada zabila v slovensko meso in narodno-napredna stranka se bo morala z vso silo zavzeti, da izdere ta klin.
Kar se tiče javne uprave, je treba pač delati na to, da se ta uprava korenito reformira. Vsa javna uprava mora postati preprostejša in cenejša, da bo bolje funkcijonirala in bolje ustrezala interesom občinstva. Sedanji birokratični aparat je okoren, je počasen in silno drag, a razmeroma le slabo služi občni koristi.
Vlada vidi v državnem uradništvu svoje služabnike, s katerimi lahko dela, kar hoče in kakor hoče. Sicer je to absolutno gospodstvo že nekoliko omajano in ni več tako, kakor n. pr. nad vojaštvom, a poteklo bo še dosti dela, predno bodo avstrijski državni uradniki postali to, kar so: državni uradniki v moderni državi. Na Francoskem se dela na to, da bi državni uradniki dobili zakonito zajamčeno pravico koaliranja in stavkanja, česar pri nas še delavci nimajo, dasi so gotovo najsvobodnejši stan, dočim pri nas uradniki še do službene pragmatike niso prišli in so v službenih stvareh izročeni vsaki vladi na milost in nemilost. To kaže drastično, kako velikanski razloček je med Francijo in Avstrijo. Francija je pač civilizirana država, Avstrija pa policijska s civilizacijo le od zunaj nekoliko pobarvana država.
Uradništvo ima pravico zahtevati, da se spremene sedanje razmere in narodno-napredna stranka bo morala vse storiti, da se te razmere zboljšajo.
Prvo, kar je treba, je moderna službena pragmatika, ki določi natančne pravice in dolžnosti državnih uradnikov, da uradniki ne bodo več hlapci vsakokratne vlade, nego služabniki celokupnosti, in da vlada ne bo več mogla ž njimi delati, kakor se ji poljubi.
V materijalnem oziru je delati na to, da se primerno zvišajo temeljne plače in pokojnine uradnikov do vštetega sedmega razreda. Višji uradniki so že sedaj v primeri z nižjimi uradniki presijajno plačani in je vsako zvišanje njihovih dohodkov nedopustno. Nadalje je reducirati uradniško službeno dobo na 30 let in je zakonito zagotoviti, da pride vsak uradnik, tudi če ne dobi višjega čina, v gotovi dobi v višji plačilni razred, tako da bo stopivši v pokoj po plači vsaj v 7. činovnem razredu. Uradnikom v Ljubljani se morajo z ozirom na vladajočo draginjo zvišati aktivitetne doklade.
Kar velja za državne uradnike, to velja primerno tudi za vse deželne in komunalne uradnike.
Za privatne uradnike je poleg že zagotovljenega zavarovanja za starost in onemoglost izposlovati tudi zavarovanje za slučaj brezposelnosti in je zakonitim potom določiti temeljne pogoje njihovih službenih pogodb, da ne bodo več popolnoma prepuščeni svojevoljnosti svojih gospodarjev, nego si bodo s službeno pogodbo poleg dolžnosti pridobili tudi pravic.
Občna korist vseh Slovencev, naj že pripadajo kateremukoli stanu, zahteva dalje še celo vrsto reform v vseh panogah javnega življenja.
Ustava, ki jo imamo, je še danes pravzaprav le na papirju. Splošna in enaka volilna pravica poda parlamentu večjo moč, kot jo ima sedaj in če bodo imeli narodi prave nastopnike, bodo ti to večjo moč tudi lahko izkoristili.
Potrebno je, da dobi parlament večji vpliv na zunanjo politiko in na vojaštvo, kjer vlada sedaj krona popolnoma absolutno, brez vsakega ozira na prebivalstvo, zgolj in edino tako, kakor je to v interesu vladajoče habsburške rodovine .
Parlament bo moral razširiti politične pravice državljanov. Izposlovati se mora tiskovna svoboda in dovoliti svobodna kolportaža. Zakon o društvih in zakon o zborovanjih se mora reformirati v liberalnem smislu, da bo zajamčeno svobodno politično življenje in delovanje. V svrho, da se zagotovi ta svoboda, je potom zakona ustvariti jamstva, da javni uradniki ne bodo nikdar zlorabljali svoje uradne oblasti proti političnim strankam.
Kar se tiče drugih reform, je narodnonapredni stranki priporočati, da za sedaj sprejme v svoj program sledeče točke:
Upravno sodstvo se mora razširiti in upravnim oblastvom se morajo dodati sodniki-lajiki.
Ustanavljanje industrijalnih podjetij je pospeševati ne le moralično, nego materijalno potom izdatnih davčnih olajšav in ponapredščin iz javnih sredstev.
V justici je treba ločiti državna pravdništva od sodnij, da bodo pravdništva samostojna. Eventuvalno naj se združijo s finančnimi prokuraturami.
Zahtevati je temeljito reformo zakona o pristojbinah, kazenskega zakona in občnega državljanskega zakona, vojaškega kazenskega zakona in vojaškega kazenskega pravdnega reda v smislu javnosti vsega postopanja.
Odpraviti je vsaj najhujše indirektne davke ali jih olajšati ter namesto njih uvesti progresivni zapuščinski davek.
Izdatke za vojaštvo je znižati, uvesti pa dveletno službovanje.
S tem smo pri kraji s temi razmotrivanji o reviziji narodnonaprednega programa. Podali smo le načrt in samo najvažnejše točke nekoliko utemeljili, ker smo hoteli z delom biti gotovi pred shodom zaupnih mož. Kdor primerja ta načrt s programi drugih strank, bo spoznal, da smo poskusili ustvariti vseskoz modern, nacijonalen, svobodomiseln in socijalno [reformatoričen program], ki ga lahko podpiše vsak svobodomiseln in napreden Slovenec.
Sicer pa si je pisatelj teh vrstic popolnoma svest, da ostane to trudapolno delo brez posledic.