Ako bi jaz urejeval državo, [...] bi vpošteval tri kriterije. Narodno življenje ima namreč trojno tendenco v svojem razvoju: razvija se v politični, gospodarski in kulturni smeri. Po teh tendencah bi uredil državo, a oziral bi se tudi na konkretne narodne razmere. Najprej konstatirajmo, katera izmed teh treh smeri narodnega razvoja nas južne Slovane zbližuje in katera razdvaja. Gospodarsko ima kmet ali delavec, pa naj bo Hrvat, Srb ali Slovenec, povsod iste interese, a niti politično nismo tako daleč drug od drugega: vsi hočemo biti en sam narod, združeni v eni državi, vsi smo za ravnopravnost vseh plemen. Ostane en edini moment, ki nas deli, to je kulturni ali bolje versko-kulturni. Pri urejevanju ustave moramo torej vse stvari, kjer je mogoča medsebojna borba in spor, potisniti kolikor mogoče v ozadje, izolirati in lokalizirati. Zato mislim, da bi bilo treba ustvariti močan centralni parlament z dvema koordiniranima zbornicama: nacionalno-politično in socialno-politično. Narodno-politična zbornica bi sestajala iz zastopnikov, izvoljenih na podlagi splošne, enake, tajne volilne pravice, pri čemer bi dal volilno pravico tudi ženskam. Glasovalo bi se tako, da bi cela država ali vsaj provinca tvorila en sam volilni okraj; stranke sestavljajo liste kandidatov, za katere volilci glasujejo. Seveda bi se pri določanju, kdo je izvoljen, uporabil proporcijonalni zistem. Socialno-politična zbornica bi bila stanovsko zastopstvo naroda. Vanjo bi prišli reprezentanti kmetskih zbornic, delavskih, trgovskih, obrtnih organizacij in zbornic, zastopniki duhovščine, uradništva, industrije, znanosti in umetnosti – vse v naprej tako urejeno, da bo samovolja pri sestavi tega zastopstva popolnoma izključena. Socialnopolitični zakonski načrti se najprej predlože socialno-politični zbornici in ko so v njej sprejeti, se pošljejo narodno-politični zbornici, ki jih en bloc sprejme ali odkloni. Pred narodno-politično zbornico prihajajo najprej državno-politični zakonski načrti, nakar jih socialno-politična zbornica sprejme ali odkloni en bloc.

Centralni parlament ima torej eminetno politično nalogo: vprašanja ustave, zunanje politike, narodne brambe ter velikookvirno zakonodajstvo: finančno, prosvetno, socialno, notranje uprave itd.; v okviru teh zakonov se mora razviti samouprava. V glavnem bi torej imel centralni parlament takozvane pragmatične posle.

Ekonomski moment bi se moral vpoštevati pri ustvarjanju provinc. Mislim, da bi bilo za celo državo treba 10 do 12 takih organizmov. Le-ti bi imeli s svojimi pokrajinskimi zbori nalogo, da skrbe za povzdigo gospodarstva: za kmetijsko produkcijo, industrijo, železnice, ceste itd. Zato morajo biti pokrajine urejene brez ozira na dosedanje državne in deželne meje na čisto zemljepisno-gospodarskih načelih po prometni težnji in gospodarskem značaju zemlje; tako je n. pr. Trst s svojim zaledjem: Gorico, Gradiško, Istro, Koroško in Kranjsko, naravna zemljepisna in gospodarska enota. Na drugi strani imata pa zopet slovenska Štajerska in naša Dolenjska naravno središče v Zagrebu ter bodo padli ti kraji, recimo, v zagorsko gospodarsko sfero itd. Ker se gospodarski interesi tako srbskega in hrvatskega kakor tudi slovenskega kmeta ali delavca vedno strinjajo, je očito, da v pokrajinskih saborih ne bo nacionalnih bojev.

Glavna točka za spor med Hrvati in Srbi je različnost kulturnih tendenc. Zato treba boj lokalizirati ter ga izločiti iz parlamenta, kjer bi se moglo zgoditi, da bi Hrvati in Srbi naenkrat vstali drug proti drugemu kot dve sovražni si fronti, kar bi bil pogin za državo, ker bi naši zunanji in notranji sovražniki tak položaj izkoristili, da bi prišlo do zmede, iredente in vsakršnega zla. Zato je treba to kulturno in konfesionalno stran narodnega življenja decentralizirati po občinah, ki morajo poleg svojih ostalih upravnih in drugih nalog prevzeti skrb za razvoj šolstva. Te občine bi zavzemale velikost tukajšnjih hrvatskih okrajev ter bi bile nekoliko samostojnejše. Po občinah bi skušali ločiti Hrvate od Srbov, če bi pa bili kje skupaj in bi se sprli bi bil to samo boj lokalnega pomena.

To bi bile najglavnejše poteze državne uredbe. Sedaj naj jih pa pojasnim na zgledu. Vzemimo šolstvo, ker je le-to za nas najeminentnejšega pomena. Centralni parlament izda zakon: vsak otrok od 7. leta dalje mora obiskovati ljudsko šolo, dokler je ne dovrši. Potem ugotovi zakon organizacijo ljudske šole, odredi minimum znanja, ki ga mora imeti vsak državljan iz vsake stroke, zlasti mora biti v celi državi enoten pouk o narodnih in državljanskih pravicah in dolžnostih, končno kdo sme snovati šole, t. j. sme jih vsakdor, ki se drži tega zakona. Dolžnost snovati ljudske šole, ako jih še ni, imajo občine. Da-li naj bo šola konfesionalna, interkonfesionalna ali akonfesionalna, odločajo starši otrok in to po belgijskem^* šolskem zistemu, ki nam more, nekoliko popravljen, služiti v zgled.

Občina naj ta šolski zakon svobodno aplicira. Ustanovi naj konfesionelno ali nekonfesionelno šolo – kakršno hoče. O tem odločuje njen zastop. Čim več svobode, ker so nas doslej paragrafi strahovito dušili! Tudi srednje šele bi vzdržavale občine, toda z državno, oziroma pokrajinsko pomočjo, ki bodi zopet določena po glavah dijakov. Vse gospodarsko šolstvo bi bilo v glavnem v kompetenci pokrajine, ki bi se mogla sporazumeti tudi z občino ali drugo institucijo in ji dati v to svrho podporo. Vseučilišča bi financirala država. A nihče ne bi smel braniti, da se osnujejo tudi zasebne srednje šole in zasebna vseučilišča. Še več, ustanovitelj bi mogel zahtevati za šolo tudi državno, oziroma pokrajinsko podporo, ki bi se mu dala po enakem načelu kakor občinska za ljudsko šolo.

Imeti moramo svobodno tekmo za vse kulturne nazore, vse stranke, vse organizacije. In kdor je sposobnejši in delavnejši, naj zmaguje.

ljudje ne vpoštevajo, da pri nas noben paragraf ne bo rešil Cerkve in njene organizacije, ako njeni duhovniki in lajiki ne bodo živeli in delali kakor treba. Znano vam je, da sem rebus sic stantibus zagovornik ločitve Cerkve od države. Dovolj so me radi tega napadali. In imajo zase mnogo logičnih in teoloških argumentov. Toda zame je logika razvoja in življenja, ki v resnici ne nasprotuje katolicizmu. Sicer pa kakor Rim hoče! On hoče konkordat, torej ga hočemo tudi mi. Katoliška Cerkev mora kakor pravoslavna imeti v bodoči državi javnopravni značaj; nadalje ne sme biti državne cerkve. Vsem verskim družbam sploh se mora dati popolna avtonomija, a država naj se čim manj vtika v njihove posle.

Hegemonijo [v državi] bo imel sposobnejši; ako bodo to Srbi, je tudi prav, da jo imajo. Ako mislite, da bodo radi svoje številne premoči imeli vedno odločujočo besedo v centralnem parlamentu, potem ne vpoštevate nekaterih stvari. Vzemimo, da je država ustrojena tako, kakor sedaj govorimo. Sedanja strankarska konstelacija bo imela tudi na razmere v centralnem parlamentu odločilen vpliv. Najprej se bodo narodne stranke zbližale. Slovenska ljudska stranka bo nastopala vzajemno s skupino okrog Novin, a upam, da se bo tudi med Srbi razvila analogna kulturna in strankarska tendenca ter bomo morda dobili v parlament kakega srbskega klerikalca. Liberalci slovenski, srbski in hrvatski bodo med seboj kooperirali, ravno tako socialisti. Razen tega se bodo morda razvile kake avtonomistične stranke, ki bodo težile za izpremembo ustave v smeri federalizacije [...]. Poleg tega se bodo javljale v parlamentu čim dalje jačje tudi socialne tedence ter bo tudi to vplivalo na strukturo strank. V tem bo politično uniformiranje čimdalje bolj napredovalo, centrifugalne tendence bodo izginjale in tekom treh generacij bomo v resnici enoten narod. Torej bomo hegemonijo enega plemena, ako sploh bo, čutili samo izpočetka. Srbske hegemonije se bojim tem manj, ker so Srbi razcepljeni naravnost v nezdravo veliko število strank in strančic ter mislim, da ne bodo v nobenem slučaju tvorili enega bloka. A klavzulirati, da mora biti nekaj ministrov Hrvatov in Slovencev, nima zmisla, ker bodo Srbi, če dobé hegemonijo, postavili za ministre svoje kreature, pa zopet nimamo nič. Zato ne ostane nič drugega, nego da vsi pošljemo v parlament svoje najsposobnejše ljudi, pa naj vladajo najsposobnejši. Noben paragraf in nobena ustava ne more nesposobnega naroda rešili propada, a ker Hrvatov in Slovencev ne štejem med nesposobne narode, sem prepričan, da bodo znali v državni upravi in reprezentanci priti na odločilna mesta.

V srcu sem republikanec, toda če pride pri nas do monarhije, mora biti oblika takozvane republikanske monarhije kakor na Norveškem. Kralj je samo dedni predsednik republike in njen reprezentant, toda nima pravice sankcionirati zakonov. Vendar so tri načela tega troimenega naroda, ki ga morajo voditi v bodočnost: en narod, en vladar, ena država od Beljaka do Soluna in mnogo, mnogo svobode!