1. Katoliški stariši so po vesti dolini, svoje otroke vzgajati in podučevati po načelih svete katoliške cerkve. Ker pa ne morejo sami zadostno vzgajati in podučevati svojih otrok, in ker imamo z druge strani v Avstriji prisilno državno šolo, zahteva I. slovenski katoliški shod za katoliške otroke katoliške javne ljudske šole in katoliške učiteljske pripravnice v smislu izjave avstrijskih škofov v gospodski zbornici dné 12. marca 1890.
2. Prvi slovenski katoliški shod zahteva, da najvišja šolska uprava postavi ljudsko šolo in učiteljske pripravnice na edino pravo pedagogično-didaktično podlago maternega jezika, kakor to zahtevajo državno-osnovni in šolski zakoni, da je torej učni jezik na šolah Slovencem namenjenih slovenski. Zato katoliški shod tudi zahteva, da se umaknejo temu nasprotni učni načrti za male šole, kakeršni se nahajajo posebno po slovenskem Koroškem, tar smatra vsako drugačno vredbo ljudskih šol kot nepostavno. Katoliški shod nadalje zahteva, naj visoka šolska oblastva v vseh deželah, kjer bivajo Slovenci, to je po Štajarskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem, iz pedagogiško-didaktičnih vzrokov skrbé tudi za slovenske manjšine tako, da se povsod, kjer se nahaja postavno število slovenskih otrok, osnujejo katoliške javne ljudske šole s slovenskim učnim jezikom. Če pa število slovenskih otrok ne dosega postavnega števila za ustanovitev slovenske šole, in jih je najmanj deset, naj se otroci v skupni šoli ločijo po maternem jeziku v skupine, ali v oddelke. Samo po sebi se razumeva, da ima dotični učitelj vešč biti obeh učnih jezikov. Sploh pa naj se šolski otroci v vsakem šarila če je le mogoče v krščanskem nauku podučujejo v svojem maternem jeziku.
3. Prvi slovenski katoliški shod izreka željo, naj deželni zbori, kateri zastopajo kraje slovenskih volilcev, prenaredé – kot nekak prehod do boljšega – naše šolske postave v takem smislu, kakor so jih prenaredili vrli Tirolci; dalje naj se poskrbi, da bodi pouk v ljudskih šolah praktičen ter nam vzgajaj dobrih gospodarjev, vrlih gospodinj in pridnih delavcev; osobito pa naj se vredijo ljudske šole tako, da se, kjer le možno, delijo otroci po spolu zaradi nravnosti in primernejše razdelitve učne tvarine.
4. Dokler se nam pa naše opravičene zahteve ne spolnijo postavnim potom, snujejo naj se katoliške zasebne, zlasti redovne ljudske šole ter naj se v prvi vrsti ustanovi slovensko katoliško učiteljsko semenišče v Ljubljani in ako je možno, tudi slovenska katoliška pripravnica s pomočjo družbe sv. Cirila in Metoda, katera se toplo priporoča s pogojem, da se v bodoče organizuje po župnijah v soglasju z našimi prevzvišenimi vladiki, ter z drugimi radovoljnimi darovi in prispevki zadevnih deželnih zastopov.
5. Vsem redovnikom in redovnicam, ki delujejo za krščansko vzgojo slovenske mladine, izreka katoliški shod priznanje in zahvalo za tako požrtvovalno in vspešno delovanje; ob enem pa toplo priporoča njihove šolske zavode.
6. Katoliški shod priporoča slovenskim učiteljem in katehetom ter vsem drugim vzgojevalcem slovenske mladine, naj si ustanové katoliško učiteljsko društvo in poseben katoliški pedagogiški list kot glasilo društva.

zahteva katoliški shod:

1. Naj se državne srednje šole, gimnazije in realke tako preustrojé, da se ne bode na njih ne le nič podučevalo, kar bi nasprotovalo verskemu prepričanju katoličanov, marveč da bodeta tudi na njih vsa vzgoja in ves poduk dejanjski pospeševala katoliško versko mišljenje in življenje naše mladine.

   Razun tega izreka katoliški shod željo, da se osnuje s časom svobodna katoliška gimnazija, združena z odgojilnim zavodom, s slovenskim učnim jézikom.

2. V poživljenje verskega duha srednješolske mladine naj se zopet vpeljejo vsakoletne duhovne vaje in naj se mladina pridno zbira v Marijine družbe ali kongregacije.
3. Vsem šolskim oblastvom, oziroma mestnim gosposkam in vsem mladinoljubom se toplo priporoča, naj skrbno pazijo na vedenje dijakov zunaj šole, posebej na dijaška stanovanja, da se bodo dijaki tudi doma versko-nravno vzgajali.

1. Ker ni upati, da bi se sedanje visoke šole kmalu preosnovale v verskem smislu, ali da bi se ustanavljale nove državne visoke šole, osnovane na podlagi katoliške vere, podpirajo naj Slovenci društvo za ustanovitev svobodnega katoliškega vseučilišča v Solnogradu ,⁴³ od katerega pričakujemo, da bode zasnovalo nekaj slovenskih vseučiliščnih stolic.
2. Katoliški shod priporoča, naj se ustanovita za slovenske visokošolce na Dunaji in v Gradcu posebni katoliški dijaški društvi po vzgledu dunajske Avstrije pod pokroviteljstvom odličnih slovenskih katoličanov.
3. Bodočemu vednostnemu društvu pa bodi skrb, v dogovoru s pokrovitelji imenovanih društev, za podporo slovenskim velikošolcem, oziroma ustanovitev potrebnih zavetišč, v katerih naj bi se skrbelo za versko-nravni napredek slovenske akademiške mladine ter vzbujalo v njej in množilo katoliško mišljenje in življenje.

Prvi slovenski katoliški shod izreka željo:

1. Slovensko razumništvo naj se temeljito seznanja s krščanskim modroslovjem in drugimi vedami; posebno še naj se bavi s filozofijo v smislu dotičnih pisem sv. Očeta Leona XIII., v katerih se priporoča peripatetiško modroslovje sv. Tomaža Akvinskega;
2. naši literarni zavodi preskrbujejo naj Slovencem potrebnih znanstvenih knjig v krščanskem duhu pisanih; zlasti naj Slovenci skrbno gojé apologetiko, ki brani razodenje božje in katoliško vero, in to ne samo znanstveno, temveč tudi poljudno, iz vzroka, da se vera vtrdi mej našimi omikanci;
3. ustanovi naj se slovensko vednostno društvo po vzgledu dunajske Leonine , katero prevzame nalogo, skrbeti za višjo gojitev in razvoj krščanske vede.

Gledé krščanske umetnosti izraža prvi slovenski katoliški shod naslednje želje:

1. Naročbe na nove kipe in slike, bodisi po cerkvah ali znamenjih ob cestah dajale naj bi se zlasti domačim možem, a le takim, kateri so v resnici umetniki ter krščanskega mišljenja in življenja.
2. Stare cerkvene reči naj bi se ne prodajale, ampak oddajale naj bi se škofijskim muzejem, kateri se imajo ustanoviti.
3. Stare slike in kipi naj se ne odstranjujejo brezmiselno; povpraša naj se prej strokovnjak o njihovi vrednosti in potem naj se, ako vredno, dajo prenoviti po umetniku, a ne po navadnem rokodelcu.
4. Okus za pravo krščansko umetnost budi naj se že v ljudski šoli in se gojí v obče med priprostim narodom s tem, da naj se namesto malovrednih preživobarvenih podobic in sentimentalnih alegorij delé podobice, posnete po krščanskih umotvorih.
5. Zabranjuje naj se po gostilnah in drugod razkazovati in prodajati gole, umazane podobe, fotografije in dr., ter razobešati nravnost in verski čut žaleče slike.
6. V prospeh krščanske umetnosti ustanovi naj se posebno društvo; njega namen bi bil pri zidanji in popravljanji cerkvâ, pri prenavljanji starih umotvorov, pri nakupavanji in naročevanji cerkvenih potrebščin s svètom in dejanjem pomagati ter sploh podpirati vse stroke krščanske umetnosti.

Občno je prepričanje, da umetno petje in glasba blaži človeku srce, da je torej velicega vzgojevalnega pomena in vredna krepke podpore.

Treba je torej, da jo gojimo resnobno, umetnostno, ne pa samo za kratek čas; treba, da ji damo zanesljivo, stalno podlago. Zato prvi slovenski katoliški shod izreka željo:

1. 1. Obrača naj se vsa pozornost na dober, moder in izdaten poduk že v ljudski šoli;
   2. v deških semeniščih vpelje naj se obligatno petje za vse gojence in izdatno gojí igra na goslih, glasovirju in orgljah;
   3. skrbi naj se po semeniščih za teoretičen in praktičen poduk v koralu in večglasnem petju po več ur na teden. Nastavljajo naj se le izvrstne pevske moči.
2. Naj pristojna, oblastva skrbé:
   1. Da se učiteljski pripravniki temeljito naučé metodike pevskega poduka;
   2. da se na srednjih šo1ah vsi zmožni dijaki redno podučujejo v petju in da se spopolnujejo učni pripomočki.
3. Ker se dobivajo potrebni pripomočki in prava priložnost za poduk in izobražbo le v dobrih pevskih in glasbenih zavodih, zato prvi slovenski katoliški shod izreka željo:
   1. Da se Slovenci oklenejo Glasbene Matice in njene glasbene šole, dokler se ona ogiblje vsega, kar bi utegnilo žaliti verski čut slovenskega ljudstva;
   2. da se Cecilijina društva, ki so ustanovljena za povzdigo cerkvenega petja, krepko podpirajo;
   3. da vsa Cecilijina društva po vseh slovenskih vladikovinah stopijo v zvezo in skupno pospešujejo glasbo in petje;
   4. da se v ta namen izdatno podpira in umetnostno povzdigne orgljarska šola v Ljubljani , katera naj bode skupna za vse slovenske škofije.

Prvi slovenski katoliški shod smatra kot najnujnejšo nalogo našega postavodajalstva, da se sklenejo take postave, po katerih bo mogoče zabraniti vedno hujše se razširjajoči propad kmetskega stanu in to že iz vzroka, ker je uprav ta stan najzanesljivejša zaslomba toliko našega državnega, kolikor osobito našega narodnega obstanka.

V ta namen priporoča prvi slovenski katol. shod:

1. 1. Kmetovalci naj se postavnim potom organizujejo v kmetske zadruge;
   2. postavnim potom naj se zagotovijo kmetski domovi, ki naj bodo nerazdelni;
   3. tudi naj se postavno uredi dedinsko pravo.

2. Razbremeniti treba sedaj silno zadolžena kmetska posestva po načelih, kakeršna je že naznanil kmetijski minister v državnem zboru; uvedejo naj se namreč okrajne kmetske zadruge, katere imajo pravno moč sodelovati pri razbremenjavanju kmetskih posestev. V to svrho izdajejo naj se zadolžnice, za katere prevzame vrhovno poroštvo država, ter naj se po zgleda sedaj že dogotovljene zemljiške odveze razbremenjujejo naša kmetska posestva prehudih dolgov.

   Ob enem pa se mora postavnim potom skrbeti za to, da se ne bodo mogla kmetska posestva na novo zadolžiti čez gotovo mero cenilne vrednosti.

3. Prenarediti se mora domovinska postava tako, da bodo kmetske občine oproščene sedanjega velikega bremena, kakeršno morajo nositi za oskrbovanje v tujini živečih svojih bolnikov in onemoglih rojakov.
4. Deluje naj se na to, da dežele same prevzamejo v lastno upravo zavarovanje proti požaru, proti živinskim boleznim in vremenskim ujmam.
5. Skrbeti je za to, da se vsa javna uprava, sodnijska in politiška, tako uredi, da ne bo predraga in da se je bode ljudstvo lahko posluževalo; osobito je želeti, da se uvedejo občinska mirovna sodišča ter da se odpravi prisilno legalizovanje vsaj za manjše zneske.

6. Delovati je na to, da se uvede po železnicah pravična vožna cena, da se odpravijo toli krivične refakcije⁴⁶ ter sploh pospešuje izvoz naših pridelkov v daljni trgovinski svet.

   Posebno naj naši zastopniki delujejo na to, da se južna železnica, ki vozi skozi celo dolgo ozemlje slovenskih dežel, podržavi, ker le tako je upati, da se uvedejo enako, kakor na državnih železnicah, pravični vožni tarifi.

7. Shod priznava nujno potrebo, da se davki preuravnajo, ter izreka nado, da se bo nova davčna reforma izvršila tako, da bo po tem olajšano davčno breme posebno nižjim delujočim stanovom, osobito pa, da se zdatno zniža zemljiški in hišni razredni ter obrtni davek.

1. Prvi slovenski katoliški shod obsoja pogubni liberalizem, ker je ravno ta s svojo sebičnostjo na obrtno-rokodelskem polju razrušil veljavo krščanskih načel in krščanske solidarnosti ter s tem odstranil najtrdnejšo podlago za občno blagostanje obrtno-rokodelskih stanov.
2. Prvi slovenski katoliški shod je mnenja, da ima državna oblast važno nalogo pri reševanju obrtno-rokodelskega vprašanja; zato z veseljem pozdravlja postavodajalne poskuse v avstrijski državi, katerim je namen odstranjevati žalostne nasledke razjedajočega gospodarskega liberalizma; zlasti radostno pozdravlja snovanje zadrug, v katerih je v krščanskem srednjem veku cvetel rokodelski obrt, katerim pa naj se zagotovi potrebna samostojnost.
3. Posebej pa prvi slovenski katoliški shod povdarja:
   1. Postavnim potom podeli naj se v zadrugah obrtnikom oni vpliv, kateri omogoči zadrugam vspešno delovanje;
   2. ustanové naj se samostalne obrtne zbornice, kamor naj pošiljajo zadruge svoje odposlance s pravico, javno zastopati koristi obrtnikov;
   3. omeji naj se obrtno delo po kaznilnicah, s katerimi ne morejo tekmovati;
   4. pridobitni in dohodninski davek naj se za obrtnike tako določuje, da bode zabranjeno vsako neosnovano ovaduštvo ter da se bode oziralo na opravičene želje obrtnikov;
   5. v pospeševanje krščanskega življenja in gmotnega stanja rokodelcev snujejo naj se po potrebi rokodelska društva mojstrov, pomočnikov in učencev.

1. Ker konkurenca, glavno načelo sedanje produkcije, ovira ugodno rešitev delavskega vprašanja, smatra prvi slovenski katol. shod za potrebno, da se ta konkurenca od zvunaj omeji z mednarodnimi pogodbami in primernimi zaščitnimi carinami, doma pa z uredbo domače produkcije; v ta namen naj se
   1. napravi prava razmera med produkcijo in potrebo;
   2. zabrani posameznikom monopol produkcije;
   3. prepreči nepravično izkoriščevanje delavskih močij;
   4. zagotovi delavcem stalno delo in upanje do boljše plače;
   5. kolikor mogoče odstranijo ženske od tovarn;
   6. delavci, njihove vdove in sirote primerno preskrbé za starost in slučaj bolezni.
2. Nova industrijska podjetja naj bi se postavno dovoljevala pod naslednjimi pogoji:
   1. Da sta podjetnik in poslovodja poštena in izvedena;
   2. da je obstanek podjetja zagotovljen in delavci torej niso v nevarnosti, prej ali slej zgubiti delo in plačilo; zato se zahtevaj dokaz vsposobljenosti pri tovarnarjih.
3. Maksimalna delavna dôba naj se pri posameznih industrijskih podjetjih skrči.
4. Delavcem naj se zagotovi pravica, da iz svoje srede volijo zastopnike v sonadzorstvo pri izvrševanji zakonov v varstvo delavcev.
5. Pri vseh večjih podjetjih naj se ustanové razsodišča iz veščakov.
6. Ponočno delo v tovarnah naj se za ženske [v] popolnem prepové, za moške pa kolikor mogoče omeji.
7. V varstvo nravnosti naj se delavci v tovarnah kolikor mogoče ločijo po spolu.
8. Z ozirom na to, da se med delavci vedno bolj širi cerkvenemu in državnemu redu nevarna agitacija, izreka prvi slovenski katoliški shod prepričanje, da se mora delavski stan s primernimi sredstvi zopet pridobiti za krščanski red. V ta namen naj bi se snovala katoliška delavska društva ter med delavci razširjali dobri in poučni spisi o socijalnem gibanju.
9. Slednjič je skrbeti zato, da bode obrtnijski nadzornik, kadar pride nadzorovat tovarne, z dotičnimi delavci govoril sam, a ne vpričo kakega druzega uradnika, ker le tako, ako delavci z nadzorniki govoré prosto in brez strahu, pride se na sled marsičemu, kar treba predrugačiti ali odpraviti.

Prvi slovenski katoliški shod izjavlja, da treba spopolniti sedaj veljavne odredbe gledé na nedeljski počitek, oziroma prenarediti, ker take, kakor so zdaj, nikakor ne zadostujejo v verskem, nravnem, gmotnem in zdravstvenem oziru. Le če se postavno uvede nedeljski počitek in vestno izpolnuje povsod, kjer še ne obstoji, ali je le na papirju, nadejati se je tudi, da se bodo jele posvečevati nedelje in prazniki. – V to svrho naj se:

1. Kar najpreje omeji ob nedeljah in praznikih trgovina, kakor tudi vsako obrtovanje, katero ni neogibno potrebno.
2. Preiskujejo in pretresajo naj se velikim obrtnikom toli radodarno podeljene izjeme od zakona o nedeljskem počitku.
3. Zagotovi naj se nedeljski počitek uradnikom in službujočim pri železnicah in drugih prometnih zavodih.
4. Prepové naj se brezpogojno prodaja žganja od sabotnih popoldanskih ur do ponedeljka zjutraj.
5. Državni in drugi uradniki naj se oprosté ob nedeljah vsakterega posla, ki ni neogibno potreben.
6. V kolikor je delo ob nedeljah dovoljeno, skrbé naj obrtniki, kar najbolje morejo, da se delavci primerno vrsté, da bode vsakteri delal le slednjo drugo ali tretjo nedeljo, ali pa le pol dné.