Prof. Marjan Britovšek (1923–2008) je bil prvi slovenski zgodovinar, ki se je sistematično in znanstveno začel ukvarjati z raziskovanjem zgodovine mednarodnega delavskega gibanja ter še posebej stalinizma in destalinizacije v Sovjetski zvezi, hkrati pa je veljal za največjega slovenskega/jugoslovanskega poznavalca frakcijskih spopadov v bivši Sovjetski zvezi in v Kominterni (KI). S svojimi analizami, oprtimi na arhivsko in dokumentarno gradivo, ki ga je preučeval v arhivih in bibliotekah v Moskvi, Berlinu, Leipzigu, Amsterdamu, na Dunaju idr., se je uvrstil med ugledne mednarodne raziskovalce stalinizma. Vrednost Britovškovega raziskovalnega dela na tem segmentu sodobne zgodovine je bila še posebno v tem, da naša (slovenska/jugoslovanska) zgodovinska zavest ni bila obremenjena s političnimi pogledi in enostranskimi razlagami sovjetskega zgodovinopisja, kot je bilo to zaznati v drugih socialističnih državah pred padcem berlinskega zidu. V ospredju Britovškovih objav te vrste stojijo obsežne knjige, ki zaokrožajo avtorjeve raziskave "ruske stvarnosti" od začetka 19. stoletja do destalinizacije v petdesetih in šestdesetih letih 20. stoletja: Revolucionarni idejni preobrat med prvo svetovno vojno. Lenin v boju za tretjo internacionalo (1969); Boj za Leninovo dediščino (1976); Carizem, revolucija, stalinizem. Družbeni razvoj v Rusiji in perspektive socializma (1980); Korenine stalinizma in negativne posledice kulta osebnosti (1980); Stalinov termidor (1984). Britovškova dela, ki temeljijo na neposrednih raziskavah, so ob izidu vzbudila veliko pozornost tako strokovne kot laične javnosti, saj so odprla številna zgodovinska, idejna, sociološka in politična vprašanja, hkrati pa so predstavljala izhodišče za širše spraševanje o stalinizmu, kultu osebnosti, Oktobru in njegovi usodi. Britovšek k ruskemu "oktobru" (planirani boljševiški revoluciji) raziskovalno ni pristopal zgolj kot boljševiškemu aktu revolucionarnega prevzema oblasti, pač pa ga je – kot je že razbrati iz naslovov navedenih knjig – razumel in obravnaval v širšem problemskem/tematskem in časovnem okviru. Ta se začne z rusko revolucijo 1905–1907, kot "generalko" za obe revoluciji v letu 1917, in se razteza v sredino tridesetih let, ko je Stalin – kot zmagovalec v frakcijskih bojih, ki so vseskozi pretresali VKP/b/ – s svojo "administrativno revolucijo od zgoraj" in "termidorjem" dokončno razblinil ideale oktobrske revolucije. V referatu se ozremo na ključna problemska vprašanja in dileme družbenoekonomskega in političnega razvoja sovjetske Rusije oziroma Sovjetske zveze, s katerimi se je soočalo neenotno boljševiško vodstvo v prvih dve desetletjih po prevzemu oblasti, kot so: vojni komunizem, nova ekonomska politika, teror, birokratizacija, prepoved frakcij, vloga in položaj sindikatov, nacionalno vprašanje, federacija, industrializacija, kolektivizacija idr. Britovškova raziskava teh vprašanj v obdobju leninizma in stalinizma (ki ju je ločeval in ne enačeval!) temelji na empiričnih dejstvih, ki vodijo v sintezo makro ravni raziskovanja (družbeni procesi, frakcijski boji itn.) z mikro ravnijo (osebnosti boljševiških voditeljev, njihove ideološke platforme itn.). Posebej je raziskal odnos med Stalinom kot političnim voditeljem in VKP/b/. Enostranskosti, ki jih najdemo v raziskavah Isaaca Deutscherja, ki predstavljajo (v Britovškovem raziskovalnem obdobju) "the study of case", so ga privedle do preučevanja vzročne zveze med političnim sistemom in ideološkimi stališči, ki so bila sporna. Precejšnjo pozornost je namenil vodilnim idejam partijskih frakcij (Trocki, Buharin, Zinovjev, Radek, Kamenjev idr.). Britovšek je tezo o "termidorskem značaju" Stalinove politične dejavnosti preveril v njenem političnem in ideološkem smislu – kot degeneracijo osnovnega cilja oktobrske revolucije, izgradnje demokratične družbe, v kateri je socializem samo prva razvojna faza. Če je revolucija nasilno avtoritarno dejanje osvajanja oblasti, se postavlja vrsta vprašanj o konstituiranju celotne družbenoekonomske in politične ureditve po osvojitvi oblasti v imenu delavskega razreda. Niti leva niti desna opozicija nista oporekali nujnosti nasilnih metod v začetni fazi vzpostavljanja oblasti; obe pa sta se motili – nekaj zaradi podcenjevanja faktorja zaostalosti in zgodovinskih nasledkov v Rusiji, deloma pa zaradi revolucionarne zahteve po hitrejših in vsebinskih spremembah sovjetske družbe. Seveda pa ruski "oktober" v vsej svoji kompleksnosti ni bil le notranja ruska/sovjetska zadeva, saj je zaznamoval tako polarizacijo sveta v 20. stoletju (kapitalizem–socializem) kot tudi usodno vplival na mednarodno delavsko gibanje. V zimmerwaldskem gibanju, zraslem na zlomu druge internacionale ob izbruhu svetovne vojne, so bile Leninove ideje o preobrazbi imperialistične vojne v državljansko zgolj teoretsko akceptirane. Za to, da bi se ta položaj lahko spremenil v radikalnem smislu, so bile potrebne dolgoročne revolucionarne akcije, ki so bile zmožne podeliti boljševiški politiki verodostojnost; to se je zgodilo šele z oktobrsko (planirano) revolucijo. Na osnovi izrekanja za ali proti revoluciji (kot nedemokratičnemu aktu prevzemanja oblasti) se je delavsko gibanje po prvi svetovni vojni organizacijsko in idejno razcepilo na socialistični in komunistično gibanje, tako v nacionalnem kot internacionalnem pogledu. Glavna gonilna sila nove komunistične internacionale (KI) so bili od prvega dne njenega obstoja Lenin, boljševiki in oktobrska revolucija. Na pomembno vprašanje – ali je bila KI stalinistična organizacija oziroma epifenomen stalinizma – dobivamo danes v glavnem a priori pritrdilen odgovor. Toda tudi tu moramo upoštevati zgodovinsko stališče, ki kaže, kot poudarja prof. Britovšek, da med KI in stalinizmom ne bi smeli postavljati enačaja. Namreč KI se je oblikovala na valovih revolucionarnega vrenja v Evropi leta 1919 in je dobivala inspiracijo predvsem iz Leninovih idej in tematik, ki so bile formulirane kot temeljne ideje KI na prvih petih kongresih (1919–1924). Potemtakem je bila KI organizacijsko, idejno in teoretsko ustanovljena brez Stalina ali z njegovim minimalnim in nebistvenim sodelovanjem. V tem smislu je bilo zelo pomembno obdobje od 1924 do 1929, ko je Stalin začel postopno "prevzemati", boljševizirati KI in ko je revolucionarno organizacijo s svetovnimi cilji dejansko spreminjal v instrument svoje notranje in zunanje politike. Preučevanje tega obdobja je po mnenju prof. Britovška zelo pomembno, ker se je tedaj zgodilo vse, kar je določalo nadaljnjo usodo SZ in KI, in ker se je takrat oblikoval in vzpostavil sistem, ki ga kasneje opredelimo kot stalinizem. Namreč od leta 1930 se v KI niso menjali samo funkcionarji, marveč se je spreminjala tudi idejna osnova. S tezo o brezpogojni podpori izgradnji "socializma v eni deželi", kar naj bi bila prednostna naloga vsake KP, je bila narejena revizija temeljnih načel proletarskega internacionalizma, kakor ga je formuliral Lenin. Boj za varnost SZ je postal glavna naloga, sama KI pa se je postopoma spreminjala od samostojne organizacije v "sekcijo" VKP/b/. S kultom leninizma je Stalin ustvaril idejno osnovo za svojo praktično in teoretsko nadvlado in absolutno osebno oblast, potem ko je podredil svojemu aparatu tako VKP/b/ kot tudi centralne organe KI, prek nje pa bolj ali manj tudi KP kot sekcije KI. Tema, ki zahteva veliko pozornosti, doslej še ni bila nikjer celovito obdelana, in tudi prof. Britovšek je v svojih delih podal samo osnovne obrise.