"V okrožnici o brezbožnem komunizmu nasvetuje papež Pij XI. sredstva, s katerimi naj se katoličani bore proti 'največji nevarnosti naše dobe'. (…) Stvaren prikaz najhujšega nasprotnika Boga in krščanske kulture nam more samo koristiti, ker tako šele prav spoznamo, da je 'skrivnost hudobije že na delu'. (…) kdor pa pozna nasprotnika, njegovo orožje in način bojevanja, se zlahka ne bo dal presenetiti, ampak se mu bo pogumno in razumno v bran postavil, posebno ko vidi, da ima v svojih rokah še učinkovitejše orožje kakor nasprotnik. Naše najboljše orožje proti komunizmu pa je resnica, pravica in ljubezen." Tako je Ivan Ahčin, glavni urednik Slovenca in eden vodilnih katoliških ideologov zapisal v uvodu knjige Komunizem največja nevarnost naše dobe (1939). Zunanjepolitični urednik Slovenca Alojzij Kuhar je češkoslovaškim diplomatom leta 1937 pojasnil, kako se počutijo "klerikalci", ko se jim je uspelo dokopati do oblasti v Dravski banovini: "Imamo svojo avtonomijo, kot smo si želeli, popolnoma obvladamo slovensko administracijo, v njej ne najdete nobenega Srba, in tukaj delamo, kar hočemo." Prvenstvo katoliškega tabora v slovenskem političnem življenju v drugi polovici tridesetih let ni bilo sporno kot tudi ne njegovo ofenzivno delovanje, ki je imelo za cilj rekatolizacijo slovenske družbe. Pri tem vendarle ne gre spregledati, da je bilo tako stanje predvsem posledica dejstva, da katoliški tabor v tem času pravzaprav ni imel prave opozicije oziroma tekmeca, ki bi ga lahko resneje ogrožal. Slovenski liberalci so iskali pot iz krize identitete in bili ob tem tudi politično razcepljeni, tako da so se predvsem borili za lastno politično preživetje. Slovenski komunisti so se v drugi polovici tridesetih let, ko je bila ustanovljena KPS (kot del KPJ), s svojo politiko in zahtevami na nacionalnem področju (narodnoobrambni protifašizem, zahteve po demokratizaciji družbe) prilagodili stvarnim razmeram in se približali nekaterim skupinam prebivalstva (študenti, izobraženci). S tem so komunisti sicer uspešno prebrodili osamo, v katero so jo pahnili pregoni in ideološki ekskluzivizem, a ljudskofrontno protifašistično in narodnoobrambno delovanje slovenskim komunistom v smislu strankarskega povezovanja ni prineslo trajnejših rezultatov. KPJ na Slovenskem je neprekinjeno delovala od sredine tridesetih let, a o nepretrgani številčni rasti lahko govorimo šele od ustanovitve KPS leta 1937, ko je v času priprav nanjo štela 250 članov. Čez tri leta, junija 1940, je število komunistov znašalo 650, oktobra istega leta pa nekaj čez 800 ali morda okoli 900. Trend rasti se je še stopnjeval in tako se ocene o številu članstva KPS ob napadu sil osi na Jugoslavijo gibljejo med 1200 in 1300 člani. Slovenski komunisti so bili v tem času bili bolj ali manj na obrobju tedanjega političnega dogajanja. In tako so se v času pred izbruhom druge svetovne vojne slovenski komunisti tudi počutili, kot je razvidno iz korespondence komunista Dušana Kermavnerja, ko je Lojzetu Udetu zapisal: "Pred dobrim desetletjem, in vse desetletje odtlej se je marsikomu zdelo, da je ta orientacija oprta na neko himero, da je njena ideja brez moči, tako malo praktična je bila videti: Bog visoko, a Rusija – daleko." V takih okoliščinah so privrženci katoliškega tabora mnogokrat samozadovoljno SLS kar enačili s celotnim slovenskim narodom in njenega načelnika dr. Antona Korošca naslavljali z nazivom "nekronani kralj Slovenije", kar pa je bila le varljiva podoba. Notranja trdnost in idejna enotnost v katoliških vrstah, značilna za prejšnja obdobja, je bila, kljub samozavestnemu nastopu in poskusom notranjega poenotenja, namreč močno načeta. Te niso mogli prikriti niti nekatere zunanje populistične množične manifestacije, niti visoka podpora na zadnjih predvojnih volitvah leta 1938. Čeprav glavna težava katoliškega tabora ni bila ogroženost s strani slovenskih političnih tekmecev, temveč neenotnost in idejna nejasnost v lastni vrstah, pa je zlasti po papeževi okrožnici Divini Redemptoris (1937) kot glavni sovražnik nastopal komunizem, ki je nadomestil upehani liberalizem. Nesorazmerje med dejanskim vplivom komunističnih idej v tedanji slovenski družbi in poudarjanjem protikomunizma si lahko razlagamo, da je izrazito napadalno protikomunistično delovanje predstavljalo predvsem poskus notranjega poenotenja katoliškega tabora z opozarjanjem na domnevno zunanjo ogroženost katolicizma. Brez pravih političnih tekmecev, a kljub temu politično in idejno nestrpen do drugače mislečih, katoliški tabor tudi ni imel jasno izdelanega enotnega koncepta družbenega modela. Zanj se je vedelo le, da mora biti v skladu s papeškimi okrožnicami na katoliških temeljih. Gospodarska kriza oktobra 1929, ki je do temeljev pretresla celoten svet, je namreč privedla skoraj do zloma kapitalističnega svetovnega gospodarstva. Tako sta v svetovnem merilu postali liberalno-demokratični ureditvi alternativa v sovjetski praksi na državni lastnini utemeljeno plansko gospodarstvo ter na drugi strani avtoritarni stanovsko-korporativističen model, ki se je v totalitarni obliki izrazil v fašistični Italiji in nacistični Nemčiji. V tridesetih letih se je v Evropi pričenjal proces spogledovanja ideologov katoliške desnice z ideologi evropskih totalitarnih in avtoritarnih režimov. Ideološko spogledovanje katoliške desnice z radikalno desnico je v Evropi potekalo v vrsti stičnih točk (odprava razrednega boja, kritiki liberalnega kapitalizma in socializma/marksizma, antikomunizmu itd.). Idejnopolitični razvoj na katoliški desnici v Sloveniji je sledil tem evropskim tokovom. V kakšni smeri je šel prevladujoč tok v katoliškem taboru, je razvidno iz priporočila nemškega veleposlanika v Beogradu, ki je poleg Koroščeve pripravljenosti za dolgoročno tesno sodelovanje z Berlinom, zaradi njegovega prepričanja v nemško zmago, prepoznal ravno v tedanjem ideološkem profilu slovenske katoliške stranke elemente, ki so ustrezali nacističnim načrtom pri uresničevanju rasističnega totalitarnega "novega reda". Viktor von Heeren je namreč v Berlin sporočil: "Ne glede na znane pomisleke, ki jih mi že dolgo imamo proti Korošcu kot voditelju slovenskih klerikalcev, bi se lahko podelitev mandata za sestavo vlade Korošcu izkazala kot danes koristna za nemške interese. Kajti če izvzamemo Stojadinovića, čigar povratek na mesto ministrskega predsednika bi že na hrvaški odpor vse preveč obremenil notranji položaj, je Korošec edini jugoslovanski državnik formata, ki z resničnim notranjim prepričanjem vodi boj proti Judom, framasonom in komunistom in ki bi tudi imel potrebno avtoriteto in energijo, da premaga odpor. " Zato je priporočil v Berlin, "da naj nemški tisk ne objavi ničesar, kar bi se moglo tolmačiti kot načelna odklonitev morebitnega Koroščevega mandata. " Takšen koncept pretežnega dela slovenskega katoliškega tabora, ki je izpostavljal kombinacijo antikomunizma, antiliberalizma in antisemitizma kot eno temeljnih družbenih vrednot, je z vojaškim porazom sil osi v svetovnem spopadu dokončno izgubil svojo družbeno legitimnost.