Komunistična stranka je bila na Slovenskem ustanovljena dve leti in pol po revolucionarnih oktobrskih oziroma novembrskih dogodkih leta 1917 v Rusiji in tej časovni razdalji so tudi ustrezni njeni prvi odzivi nanje. Stališče slovenskih komunistov do oktobrske revolucije se je povsem določno izoblikovalo na drugem kongresu jugoslovanskih komunistov junija 1920 v Vukovarju, ko je bila ustanovljena Komunistična stranka Jugoslavije, katere sestavni del je postala tudi komunistična stranka na Slovenskem in na katerem je bil sprejet program, ki je temeljil na programu ruske boljševiške stranke oziroma Kominterne. Vukovarski program je bil jugoslovanskim in s tem slovenskim komunistom vodilo nadaljnjih 28 let, tj. do petega kongresa KPJ leta 1948 in je razumljivo določal odnos do "Oktobra". V obravnavanem obdobju je komunistična stranka ves čas neomajno vzdrževala ideološko pogojeno idealizirano podobo oktobrske revolucije, ki jo je smatrala za prelom v človeški zgodovini, ki je "odrešil človeštvo na eni šestini zemeljske površine" ter poudarjeno izpostavljala boljševiško revolucionarno vlogo Lenina ter Stalina, kar je vodilo v kult osebnosti. Odnos komunistične stranke do oktobrske revolucije je bil večplasten. Na eni strani se je gibal v notranjem strankarskem obsegu, na drugi pa v širšem javnem prostoru. Slednji je bil vse prej kot enoznačen, saj je bil v veliki meri pogojen z izrednimi razmerami, v katerih je v času Kraljevine SHS/Jugoslavije delovala jugoslovanska komunistična stranka, torej z njeno izločitvijo iz javnega življenja kmalu po njeni ustanovitvi, s specifičnimi razmerami v času okupacije med drugo svetovno vojno, vseskozi pa s taktičnimi usmeritvami Kominterne in sovjetskega državnega vodstva. Percepcija oktobrske revolucije je med drugim jasno prihajala do izraza ob obeleževanju njenih obletnic pa tudi obletnic Leninove smrti, ustanovitve Rdeče armade itd. Kljub bolj ali manj očitnemu prikrivanju revolucionarnih ciljev komunisti niso zamolčevali oktobrske revolucije, saj so se redno spominjali samega dogodka in ukrepov, ki jih je takrat sprejela sovjetska revolucionarna oblast in so vodili v izgradnjo socialistične družbe kot temeljne "pridobitve" oktobrske revolucije. Pri tem je stranka večkrat ravnala taktično, ko je npr. v časopisju objavljala govore sovjetskih voditeljev in članke o proslavljanju praznika v Sovjetski zvezi tako, da je z govorom skozi druga usta bila ustvarjena nekakšna distanca brez neposrednega propagiranja revolucionarne akcije na domačih tleh, čeprav je seveda že sama objava takih zapisov dejansko govorila o identifikaciji z izročilom oktobrske revolucije oziroma na njej utemeljenem družbenem sistemu. Toda na drugi strani so večkrat razločno poudarjali, da je Sovjetska zveza "prava domovina" celotnega mednarodnega proletariata, torej tudi jugoslovanskega. Dežela "Oktobra" je bila v njihovem pogledu vzor, kažipot in navdih komunističnim strankam, delovnemu ljudstvu in celotnemu človeštvu v kapitalističnih deželah. Ob tem so izražali vero v svetovno revolucijo, zato so bile komunistične stranke zavezane braniti Sovjetsko zvezo kot "trdnjavo" mednarodne proletarske revolucije v primeru imperialistične ogroženosti. Vseskozi je do izraza prihajala obramba politike in usmeritev boljševiške partije in Kominterne. Komunisti so pomen oktobrske revolucije utemeljevali na aktualizirani osnovi in zlasti obletnice so bile edinstvena priložnost za predstavitev dosežkov sovjetske družbe na gospodarskem, socialnem, kulturnem, znanstvenem in drugih področjih. Ob tem so dokazovali nenehen napredek sovjetske družbe, ki da v nasprotju s kapitalističnimi deželami ne pozna kriz in edino socialističnemu sistemu prerokovali bodočnost. Tem poudarkom se je med drugo svetovno vojno pridružil pomen bojnega učinka Rdeče armade v protifašističnem nastopu. Poudarjanje bojne udarnosti in prvenstva v vojaškem nastopu proti silam osi je v kontekstu okupirane Evrope in osvobodilnih gibanj težišče pomena revolucije precej samodejno preneslo na vojaško oziroma osvobodilno področje in slovenskim komunistom omogočilo ideološko politična vprašanja na morebitni boljševiški osnovi potisniti v ozadje, pri čemer predstavlja leto 1942 določeno izjemo. O vprašanjih izvedbe revolucije, o vlogi politične stranke in delavskega razreda v njej, o strategiji in taktiki so se komunisti med drugim seznanjali na podlagi študija različnih Marxovih, Leninovih in Stalinovih spisov, konec tridesetih let sta postali nepogrešljivi Stalinova Vprašanja leninizma in Kratka zgodovina Vsezvezne komunistične partije (boljševikov). Oktobrska revolucija je bila v notranjem partijskem življenju spodbuda za teoretične in akcijske razprave o tem, kdaj in na kakšen način bo revolucija v Sloveniji in Jugoslaviji izvedena. Pomembno vlogo je tu med obema vojnama imelo šolanje partijskih kadrov v Sovjetski zvezi ali pa v kaznilnici v Sremski Mitrovici, med drugo svetovno vojno pa zlasti v partijski šoli pri centralnem komiteju Komunistične partije Slovenije. V slednji je npr. Edvard Kardelj spomladi 1944 razlagal, da trenutni procesi v Jugoslaviji potekajo v okviru buržoazno demokratične revolucije, da pa partija zavzema položaje, ki ji bodo omogočili takojšen prehod v proletarsko revolucijo, pri čemer ni nujen revolucionarni prehod, temveč je za izvedbo ciljev proletarske revolucije mogoča tudi reformistična pot in da je položaj podoben položaju v Sovjetski zvezi februarja 1917, ko je tudi Lenin dopuščal možnost reformističnega preraščanja v proletarsko revolucijo.