Ruski boljševizem je idejni dedič evropske revolucionarne strasti, ki se je razmahnila v drugi fazi francoske revolucije v času jakobinske diktature, v letih 1793–1794, ki pa so jo boljševiki cepili na slabo razvito rusko meščansko družbo na začetku 20. stoletja. Boljševiki, ki so izhajali iz nerazvite, reformno nesposobne ruske družbe, so v marksizem, ki se je od konca 19. stoletja že vse bolj usmerjal reformistično in vsaj v praksi opuščal svojo idejo o revoluciji, vnesli tipična ruska elementa – nasilno anarhistično teorijo in prakso, v katerih ni bilo demokratične tradicije. Ruski boljševiki, predvsem njihov voditelj Lenin, so spremenili osnovno Marxovo predstavo, da bo socialistično revolucijo izvedel industrijski proletariat, ko bo dovolj številen in se bo povzpel do razredne zavesti. Njihovo vodilo je bilo, da lahko majhna čvrsto centralistično organizirana stranka nadomesti proletariat v izvedbi revolucije. Boljševiki so prav fetišizirali revolucijo. Tako so na svojem kongresu v Londonu leta 1903 v resolucijo zapisali strašno nesrečno tezo, ki je imela hude posledice za socializem: "Salus revolutiae, ultima lex", ki je dovoljevala v prid revolucije omejiti in oškodovati temeljne meščanske pravice, svobodo in nedotakljivost človekove osebe, če strankini voditelji to sklenejo. Takšen sklep je formuliral prav kultna figura ruskega marksizma, ki so ga cenili na Zahodu, Gregorij Plehanov. Pozneje po boljševiškem puču oktobra 1917 je opustil takšno stališče, toda Lenin ga je brez pomislekov sprejemal in uporabljal v politični praksi. Eden najbolj poučenih in prodornih zgodovinarjev ruske zgodovine, Richard Pipers, je Lenina primerjal z Robespierrom: "V svojem mišljenju je politiko pojmoval kot vojskovanje. Razlikoval je samo dobre in slabe državljane, med katerimi ne more biti kompromisa, ampak le popolna kapitulacija ali celo uničenje." Na taki ideološki podlagi so boljševiki leta 1917 osvojili oblast. 25. oktobra 1917 so strmoglavili Kerenskijevo Začasno vlado in na vseruskem kongresu sovjetov v Petrogradu ustanovili revolucionarno vlado Svet ljudskih komisarjev. To dejanje so boljševiki stilizirali za delavsko socialistično revolucijo. Tri tedne po uspelem državnem udaru so bile od 12. do 20. novembra 1917 volitve v ustavodajno skupščino (dumo). Boljševiki so jih organizirali misleč, da si zdaj, ko imajo vse vzvode oblasti, to lahko privoščijo in si zagotovijo njeno legitimeteto. Na volitvah so od 715 članov skupščine dobili le 183 poslancev. Grozila jim je odstranitev z oblasti. Zato se je Lenin odločil za makiavelističen ukrep, razpustiti dumo. Navedel je argument, da je skupščina dober organ za meščanske države, v Rusiji pa je oblast že v rokah delavskega razreda in njegovih organov – sovjetov, ki parlamenta več ne potrebujejo. Zaradi tega Leninovega dejanja so se demokratično izvoljeni poslanci razpuščene dume začeli organizirati v politični boj z boljševiki; poleti 1918 je prerasel v državljansko vojno, ki je potekala tri leta. Medtem so marca 1918 zaradi Leninovega popuščanja pred zahtevami Centralnih sil na mirovni konferenci v Brest-Litovsku iz vlade izstopili levi eseri in boljševiki so zavladali sami. Kratka oznaka boljševističnega režima bi lahko bila vsestranski revolucionarni voluntarizem, ki ga je izvajala ena sama politična boljševiška stranka. Vse druge so prepovedali. Gospodarstvo so popolnoma podržavili in centralizirali. Nov boljševiški gospodarski aparat na terenu ni bil kvalificiran za to nalogo in ji ni bil kos. Boljševiki so kmalu po prevzemu oblasti ustanovili tajno državno policijo Čeko z velikimi pooblastili. Uvedeni sta bili cenzura in močna ideološka propaganda. Metoda vladanja je bil vsestranski "rdeči teror", kot njihov sistem označujejo mnogi zgodovinarji. Morda najbolj lucidno oceno je podal Pipes, ki je zapisal, da je bil to sistem, ki ga svet še ni poznal, in ni bil podoben nobenemu vzorcu do tedaj. "Šlo je za dvojno oblast: skrajno obliko diktature, ki jo je izvajala zasebna skupina – "partija" – za fasado ljudske samouprave, ki so jo predstavljali sovjeti. Za sistem je počasi prišla v uporabo oznaka totalitarizem". Tak sistem je izzval ostro kritiko in popolno odklonilnost meščanske družbe na Zahodu pa tudi reformističnih socialističnih strank. Kritizirala ga je tudi najbolj prodorna socialistična teoretičarka na Zahodu, nemška socialistka Rosa Luxemburg. S svojega levo socialističnega revolucionarnega stališča je sicer pripisala boljševikom – Leninu in Trockemu – zgodovinsko zaslugo, da sta si prva na svetu upala tvegati z revolucijo in osvojiti oblast, ki naj bi delavstvu omogočila graditev socializma. Nato pa je kritično ovrednotila Leninov sistem, ki "se poslužuje le dekretov, diktatorskih pooblastil tovarniških nadzornikov, drakonskih kazni, strahovlade, kar pa je samo blažilo napačnega koncepta. Edina pot za preporod družbe je šola javnega življenja, neomejena široka demokracija in javno mnenje." Poudarila je še, da je revolucija samo uvodno dejanje za začetek graditve socialistične družbe, kjer mora revolucionarna oblast prisluhniti željam in iniciativam ljudskih množic. Po zatrtem uporu mornarjev in delavcev v Kronstadtu marca 1921 je boljševiški režim predstavljal le strankarsko birokratsko elito, čeprav se je s spretno intenzivno propagando poskušal prikazovati kot delavska vlada v delavski državi. Tej propagandi so nasedali mnogi levičarski revolucionarni delavci pa tudi tako orientirani intelektualci, organizirani v komunističnih strankah, ki so dolga leta verjeli v delavsko naravo sovjetskega sistema in sledili politiki Sovjetske zveze. Oktobrsko revolucijo bi lahko ocenili za začetek "sodobne zgodovine", kot je leta 1953 prvi zapisal nemški zgodovinar Hans Rothfels. Njegov mlajši kolega Hagen Schulze pa je Oktobrsko revolucijo in vstop ZDA v prvo svetovno vojno istega leta imenoval kar "Dve svetovni revoluciji". Res sta obe dejanji desetletja dolgo vplivali na zgodovinski razvoj v Evropi in v svetu. Ruska revolucija v določenih aspekti pozitivno, v generalnem pogledu pa negativno ves čas obstoja boljševiškega sovjetskega sistema – celega tričetrt stoletja –, ZDA pa vplivajo že kar celih sto let, in nič ne kažejo, da bo njihov vpliv popustil.